tačke pomagačke logoTerapevtski psi in njihovi vodniki opravljajo pomembno delo pri različnih terapijah oseb s posebnimi potrebami, razveseljujejo starostnike in otroke ter jim pomagajo pri preseganju njihovih težav.

O vsem tem in še več boste izvedeli iz pogovora, ki smo ga pripravili skupaj z go. Andrejo Lenassi in njenim Pikićem, terapevtskim parom iz Slovenskega društva za terapijo s pomočjo psov Tačke pomagačke.

 

Pikić

Smrček: Pozdravljena, ga. Andreja Lenassi in, seveda, Pikić. Najprej se vam lepo zahvaljujem, da ste si vzeli čas za predstavitev vajinega dela v vlogi terapevtskega para.

Andreja: Tudi vam hvala za povabilo.

Smrček: Koliko časa sta že terapevtski par in v katerem društvu oziroma organizaciji opravljata svoje delo?

Andreja: Terapevtski par v Slovenskem društvu za terapijo s pomočjo psov Tačke pomagačke sva približno tri leta in pol, vključno s pripravništvom.

Smisel našega dela je našim uporabnikom pomagati lajšati različne težave, osmisliti ter nadgraditi naporne in ponavljajoče terapije, pridobivati, utrjevati in osvajati nova ali obuditi stara znanja, se ob naši pomoči razgibati ter ob vsem tem privabiti kakšen nasmeh na obraz. Poleg tega tudi osveščamo o pravilnem pristopu in odnosu do psa, no, verjetno sem še kaj pozabila, saj je naše delo res pestro.

Obiskujemo vrtce, šole, varstveno delovne centre, domove starejših, bolnišnice, knjižnice, rehabilitacijske centre, različne prireditve. Prisotni smo v različnih ustanovah in z veseljem se odzovemo novim povabilom.

Smrček: Kakšne karakterne, psihične in fizične sposobnosti mora imeti pes, da je primeren za delo terapevtskega psa in kakšne osebnostne lastnosti mora imeti njegov vodnik?

Andreja: Pes mora biti stabilen, čuječ, a umirjen, radoveden, toda ne vsiljiv, poslušen, povezan s svojim vodnikom, pripravljen delati. Najpomembnejše pri vsem pa je, da ima rad ljudi.

Lahko bi rekla, da tudi za vodnika veljajo podobne lastnosti. Mora biti stabilen, a vendar umirjen, razsoden, močno povezan s svojim psom, vendar vodja in, seveda, tudi vodnik mora imeti ljudi rad. Ko se odločiš za to obliko prostovoljstva, se moraš zavedati, da to ni igračkanje, razkazovanje psa, ni postavljanja pred drugimi, to je trdo in velikokrat celo garaško delo. Vendar, če se odločiš s srcem, ni težko.

Smrček: Ali delo opravljate kot prostovoljka ali je to redna zaposlitev?

Andreja: Hahaha, seveda smo prostovoljci! Mislim, da je tako tudi prav. Marsikdo bi sicer iz koristoljubja ali pohlepa zanemaril vse,

kar sicer pri delu upoštevamo in bi psa izkoriščal do te mere, da bi le-ta »pregorel«. Od takšnih terapij uporabniki ne bi imeli veliko, saj pes ne bi delal z veseljem, temveč zato, ker bi moral. Pes ne bi bil naš družinski član, kot je praksa sedaj, temveč orodje za pridobivanje zaslužka. Terapevtski psi so naši pomočniki, sodelavci, so-terapevti…, vodniki budno skrbimo za njihovo varnost in varnost uporabnikov, v terapevtski uri opazujemo pasjo telesno govorico in, če opazimo, da je kuža v stresu, za krajši čas prekinemo z delom, ga sprostimo itd. V našem društvu smo le tisti pari, ki to delo počnemo zavestno in s srcem. Zato zagovarjam, da naše delo tudi vnaprej ostane prostovoljno.

Smrček: Ali je za opravljanje nalog terapevtskega psa določena pasma psov primernejša od druge? Ali lahko postanejo terapevtski psi tudi mešančki, mogoče psi iz zavetišč?

Andreja: Načeloma so vse pasme primerne, saj je opravljanje terapevtskega dela pogojeno z značajem posameznega psa. Prav tako so lahko primerni mešančki in psi iz zavetišč, seveda pogojeno z njihovim značajem.

Pikić je čistokrvni Brćinc. Naj razložim: v Brkinih se črki k in č izgovarjata kot mehki ć. Odločila sem se, da ostane njegovo ime

narečno, zato je Pikić, tako ohranjam njegovo identiteto. K meni je prišel s hudimi poškodbami, star okoli štiri leta. Hkrati z zdravljenjem je potekala tudi njegova socializacija, njegov življenjski vzorec se je moral spremeniti, sprejeti je moral drugačna pravila, ki jih do takrat ni poznal. Vse, kar sva počela, je temeljilo na nagrajevanju in pozitivni naravnanosti. Glede na to, da se je hitro učil in z lahkoto sprejemal novosti doma, je kasneje sledilo šolanje, saj sem želela, da se tudi v urbanem okolju obnaša primerno.

Opravila sva izpit B-BH. To je izpit, pri katerem se pes izkaže s svojo vodljivostjo – plečka ob vodnikovi nogi, ne glede na hitrost gibanja ali morebitno ustavljanje. Vajo se izvaja tako na povodcu kot brez povodca. Obvladati mora prostor in odpoklic, seveda na vodnikovo povelje ter odlaganje z motenjem, kjer se ne sme oddaljiti od zaukazanega mesta, pri čemer ne sme biti dovzeten za moteče elemente, vodnik je pri tem oddaljen vsaj 20 korakov. Pes mora biti star najmanj 14 mesecev. Vodnik opravi pisni del izpita, kjer ocenijo njegovo znanje iz kinologije, etologije, teorije učenja, veterine in varstva živali.

Smrček: Kakšna preverjanja in usposabljanja morata opraviti vodnik in pes, da lahko postaneta terapevtski par? Ali je morda potrebno pridobiti kakšno licenco? Zanima me tudi, če je potrebno znanja potrjevati z izpiti vedno znova ali se opravijo samo enkrat in se kasneje znanje le še nadgrajuje s prakso?

Andreja: Začela bom z vodnikom. Znanje, ki ga je pridobil v svojem poklicu, kjer je imel ali ima opravka s populacijo, s katero se srečujemo kot terapevtski pari ali pa je kinolog ali celo tekmujeta s psom v različnih panogah, vse to lahko s pridom uporabi sedaj kot terapevtski par. Ni pa pogoj.

Ko se nekdo odloči, da bosta s psom postala terapevtski par, se najprej opravi preverjanje primernosti obeh. Pri psu se oceni, ali je stabilen, umirjen, spontan, kako odreagira na različne šume, ropote, glasove, predmete, kako se giblje ob vozičku, berglah ali hojici in še mnogo, mnogo drugega, česar se ta hip ne spomnim.

Terapevtski pes mora obvezno imeti opravljen izpit A ali izpit B-BH. Izpit A sestavljajo vaje poslušnosti (sedi, prostor, poleg), seveda se vsaka vaja začne in konča s sedenjem ob vodniku. Pes mora biti vodljiv na povodcu, primerno se mora obnašati v strnjeni skupini ljudi, obvladati mora sedenje z ustavljanjem, prostor, odpoklic in odlaganje. Vaje so podobne tistim iz B-BH izpita, a vendar malo krajše in ne tako strogo ocenjene, saj ta izpit lahko opravljajo psi stari vsaj 12 mesecev. Pri tem izpitu ni pisnega preizkusa za vodnika.

Pes mora biti torej socializiran in mora ubogati vsaj osnovna povelja poslušnosti. V primeru, da obvlada tudi kakšen trikec, še toliko bolje. Seveda ne sme biti prijave o ugrizu, taki psi niso primerni za delo terapevta. Pes se ne sme zaletavati v ljudi, dobrodošlo pa je, da je radoveden. Predvsem je zelo pomembno, da pes sprejema različne ljudi: otroke, starejše osebe, osebe s posebnimi potrebami…

Vodnika psa komisija podrobno izpraša o vseh vidikih njegove odločitve za to delo. Ob razgovoru s kandidatom se želijo člani komisije prepričati, da za željo po prostovoljstvu ne tičijo interesi, ki niso v skladu z etičnim kodeksom, statutom društva in veljavno zakonodajo. Tudi potrdilo o nekaznovanosti kandidata je obvezno.

Vsa pridobljena znanja vsako leto znova nadgrajujemo z obvezno udeležbo na različnih predavanjih, izobraževanjih in seminarjih, ki jih organizira naše društvo ali druge organizacije. Znanje in spretnosti utrjujemo na praktičnih treningih in, seveda, z delom. Ponovnega izpita ne opravljamo, če imamo zadostno število opravljenih terapevtskih ur in predvidenih izobraževanj.

Smrček: Koliko mora biti pes najmanj star, da lahko prične z izobraževanjem in opravljanjem dela terapevtskega psa in kdaj se upokoji?

Andreja: Zaželeno je, da je pes psihično in fizično zrel, torej, da je star vsaj dobro leto, raje malo več. Najboljši terapevti so psi, ko dozorijo, so pa tudi izjeme. Starosti, ki bi določala, kdaj naj bi se pes upokojil, ni. Vsak posamezni vodnik psa sam določa, ali je njegov pes še primeren za delo. Svoje pse imamo radi, saj so naši družinski člani, zato ne verjamem, da bi kdorkoli od nas psu dovolil delati, če bi videl, da ga to utruja ali ne zmore več.

Smrček: Kako pa je z veterinarskimi pregledi, ali jih mora terapevtski pes opravljati periodično? Ali so zdravniški pregledi predpisani tudi za vodnika psa?

Andreja: V našem društvu imamo dvakrat letno redne veterinarske preglede, ki jih mora opraviti vsak pes terapevt, če želimo z njim opravljati delo. Veterinar je tisti, ki tudi opozori na morebitne zdravstvene težave, ki jih morda vodnik ni opazil, sicer pa na podlagi temeljitega pregleda psa, vključno s parazitološkimi in drugimi laboratorijskimi preiskavami, ki potrdijo, da je pes zdrav, izda potrdilo, ki velja pol leta. V primeru, da pes zboli, je vodnik tisti, ki odloči, da pes ne bo delal, po posvetu z veterinarjem pa skupaj odločita, kdaj je pes ponovno primeren za delo.

Vodniki nimamo posebnih zdravniških pregledov. Vodnikom je z etičnim kodeksom nekako naloženo, da se odločajo po svoji vesti in presoji. Prepričana sem, da smo moralno etično visoko odgovorni in tako strogi do sebe, da zato pregledi niso potrebni.

Smrček: Andreja, kako to, da ste se odločili za to delo in kje vse ga s Pikićem opravljata?

Andreja: Kot sem že prej omenila, je Pikić prišel k naši hiši po spletu okoliščin.

Andreja LenassiVedno sem stremela k temu, da bi bili moji psi socializirani, vzgojeni in izšolani. Zakaj? Pes, ki je recimo ves dan spuščen na vrtu, se dolgočasi, čeprav ljudje mislijo, da mu je lepo, ker ima vso svobodo. Zato pes počne tisto, kar mu je dala genska zasnova ali pridobiva slabe navade. V primeru, da bi to dopuščala Pikiću, bi verjetno imela ves vrt prekopan, saj bi iskal ali zakopaval svoje zaklade. Tako pa je s tem, ko je moral sprejeti drugačno obliko življenja, ki jo ima neskončno rad – saj poležavanje v mrzlih dneh pred toplo pečjo izredno godi, prav tako hrana ob določenih urah, redni in dolgi sprehodi – moral sprejeti tudi dejstvo, da se pri nas »dela«. To pomeni, da morajo biti pasji možgančki kar nekajkrat na dan aktivni in zaposleni, vendar ne s tistim, kar bi on počel, temveč z zaposlitvami, kjer sva izkoristila njegovo predhodno in pridobljeno znanje in talente, ki jih usmerjava tako, da ne dela škode, temveč se z delom zaposli in utrudi. In delo naravnost obožuje, pa najsi bo to na sprehodu, doma, na obisku in ne nazadnje, ko »greva delati«. Ker sem videla to njegovo neizmerno željo po delu, istočasno pa zasledila prve zapise o psih terapevtih pri nas, sem se odločila, da poizkusiva. Pred 35 leti sem kot študentka na izmenjavi prvič videla psa, ki je pomagal pri pouku. V takšnem delu sem videla priložnost za naju s Pikićem. Po moji oceni, saj sem imela vse od mladih let opravka s prevzgojo mnogih zavrženih in zlorabljenih psov, tako rodovniških kot mešančkov, sem ocenila, da je primeren. Seveda pa sva se potrudila, da sva bila za to res čim bolj usposobljena.

Po opravljenem preizkusu, sva opravila še osnovno izobraževanje za terapevtske pare, nato je sledilo najmanj 25 obiskov v različnih ustanovah in na koncu izpit. Prav tako sva po določenem času pridobila ameriško licenco R.E.A.D., ki jo prevajamo oziroma imenujemo – Beremo s tačkami. Izkazalo se je, da ima Pikić rad tako otroke in kot odrasle, tako starejše kot osebe s posebnimi potrebami. Redno delava v šoli, kjer pomagava otrokom s posebnimi potrebami, na drugi šoli pa se tedensko srečujeva z otroki, ki Pikiću berejo in po svojih močeh in ob najini pomoči nadgrajujejo veščine branja, širijo besedni zaklad in poglabljajo znanje slovenskega jezika. Tudi v knjigarno greva, da otrokom predstaviva naš lepi jezik in jih seznaniva s kakšno novo knjigo, primerno njihovi starosti. Prav tako obiskujeva varstveno delovni center, velikokrat sodelujeva na različnih prireditvah, dogodkih, pravzaprav se zelo rada odzoveva različnim povabilom.

Smrček: Prosim opišite nam, s kakšnimi oblikami terapij se srečujeta. Ali morate za izvajanje terapije pripraviti program oziroma načrt? S kom sodelujete, da izvajanje terapije poteka v pravi smeri?

Andreja: Srečujeva se z načrtovanimi terapijami:

AAT (Animal assisted therapy – terapija s pomočjo psa), kjer je delo do potankosti vnaprej načrtovano in ima za cilj ohranjanje ali nadgrajevanje znanja, telesnih sposobnosti, veščine govora, branja ali še česa drugega. Možnosti je res veliko. Tu se delo redno beleži in spremlja napredek.

AAA (Animal Assisted Activity – aktivnosti s pomočjo psa) – kot tudi samo druženje ali enkraten obisk. Pri slednji obliki dela se sicer skrbno pripravimo, vendar smo do neke mere bolj samostojni pri delu in rezultati se ne beležijo, saj gre za enkraten obisk ali samo druženje.

Pri načrtovanih terapijah, kjer je cilj določen, je naše delo podrejeno temu, kar skrbno načrtuje strokovna oseba ustanove, kjer delamo, ki je opravila izobraževanje za delo s terapevtskimi psi oziroma terapevtskimi pari. Oni so tisti, ki pripravijo vsebine, ki jih ob rednih obiskih skupaj nadgrajujemo.

Vsaka terapija je pripravljena izključno za določenega uporabnika ali skupino, ki jih strokovna oseba dobro pozna. S strokovno osebo morava že pred pričetkom terapije načrtovati, kako bo ura potekala, zato se že veliko prej dogovoriva o poteku ure, da lahko ustrezno pripraviva program, ki je primeren za uporabnika in izvedljiv za naju s Pikićem.

Za izvedbo določenega programa je velikokrat potrebno psa naučiti kaj novega, za to pa je potreben čas, saj mora Pikić novo snov dojeti in jo utrditi. Brez izmenjave in sodelovanja med mano, Pikićem, strokovno osebo in uporabnikom, ni kvalitetno opravljene ure in ni napredka, izboljšave, predvsem pa bi bilo delo izredno stresno, kar ni nikomur v zadovoljstvo.

Smrček: Kot ste že omenili, s Pikićem izvajata tudi R.E.A.D. program. Lahko našim bralcem predstavite, kakšen program je to, kako se izvaja v praksi in kakšne rezultate prinaša?

Andreja: Da, opravljeno imava licenco R.E.A.D. (Reading Education Assistance Dogs), licenčni program, registriran pri Intermountain Therapy Animals, USA. To je svojstven program, ki s pomočjo, posebej za to izšolanega psa, pomaga otrokom in tudi odraslim izboljšati bralne sposobnosti, nadgraditi besedni zaklad in razvijati komunikacijske sposobnosti.

Andreja in PikićS Pikićem imava to srečo, da lahko najino znanje resnično prenašava na otroke, ki jim branje povzroča težave. Veliko vzrokov je, ki te otroke na nek način potisnejo v neprijeten položaj, morda je to drugojezičnost, redek ali slab besedni zaklad, legastenija, slabovidnost, plahost, jecljanje, razne stiske, in še in še. Ko otrok bere psu, ki leži ob njem, sloni na njegovi nogi, morda celo z njim gleda v knjigo, se lahko sprosti, saj ga pes ne sodi, ne priganja, ga ne popravlja. Vedno po vsaki prebrani vrstici, povedi, strani ali celo celi knjigi, ga kuža pohvali. Vedno je zadovoljen s prebranim. Otrok tako sčasoma pridobi zaupanje vase in v naju, se sprosti in nemalokrat je že to vzrok, da se branje izboljša. Ob moji podpori, recimo: »veš te besede Pikić ne razume, mu jo, prosim, pojasniš, prebereš še enkrat, opišeš«, pač kar je v danem trenutku primerno, spodbudim otroka, da pozorno pogleda besedo, ki jo je narobe prebral in na podlagi njegovega opisa ugotovim, če jo je razumel. Marsikdaj v knjigah iščeva besede, za katere meniva, da jih Pikić ne razume in mu jih pojasnjujeva, tako z otrokom krepiva besedni zaklad. Mnogo tehnik je, ki jih s pridom uporabljam, seveda pa se o tem posvetujem s strokovnimi delavci ustanove, ki so otroka napotili na srečanja s Pikićem. Vsa opažanja in napredek se beležijo.

Kadar pa bereva v knjižnici, gre zgolj za prijetno druženje, kjer si želimo, da nam je vsem lepo, pri čemer ni pričakovan določen rezultat.

Smrček: Ali Pikić z veseljem opravlja obveznosti terapevtskega psa? Predstavljam si, da so aktivnosti, ki jih izvajata na terapiji, zelo naporne. Kako poskrbite, da se po terapiji oba sprostita in pridobita novo energijo za nadaljnje delo?

Andreja: Da, Pikić se veseli dela. Kadar vidi, da zvečer pripravljam najin nahrbtnik, ki ga uporabljam le za terapije, ko pregledujem, katere rekvizite bova morda potrebovala, preverjam obvezno opremo, nemirno hodi za mano ali celo poskakuje ob meni. Naslednje jutro, ko si oblečem društveno opravo ve, da gre zares, takrat moram paziti, da ga ne pohodim, ker je kot na vzmeteh, skače od veselja in je navdušen, da odhajava. Mirno se pusti urediti – skrtačiti, očistiti ušesa, zobe, oči, pogledati kremplje, saj mora priti na terapije urejen in čist. To so najine ure, ki jih preživljava zelo intimno, čeprav vsi mislijo, da sva vsem na očeh. Ne, takrat sodelujeva tako močno, da bi se sodniki na izpitih čudili, kakšno močno vez sva vzpostavila, kako ne potrebujem besed, da se razumeva. Zato tudi ni veliko fotografij, najino delo je posvečeno predvsem uporabnikom.

Delo je naporno za oba, vendar menim, da za psa veliko bolj kot zame. Kadar je le možno, takoj po terapiji opraviva sprehod, da se sprosti, se po najino poljubkujeva, pobožam ga po trebuščku in mu kaj lepega povem. Brez priboljška ne gre. Ob prihodu domov vzameva še Pika, mojega drugega psa, ki naju je zvesto čakal doma in veselo pozdravil ob prihodu. Odpravimo se v gozd, poiščemo miren kotiček, kjer se poigramo, sprostimo in, če je Pikić pri volji, ga že takrat zmasiram. Seveda rabi dovolj počitka in spanca, da lahko naslednjič spet dela. Zase poskrbim malo manj, a sprehodi v gozd in močan objem kakega starega drevesa mi veliko pomenijo.

Smrček: Katere oblike treningov potrebuje Pikić kot terapevtski pes in kako pogosto potekajo vaje?

Andreja: Nič posebnega, a tako kot velja za vse, velja tudi pri psih: vedno ponavljaj tisto, kar znaš. Srečo imava, da sva del tako krasne enote Društva Tačke pomagačke, kot je Obalno Kraška, kjer imamo redna kinološka srečanja s primesmi dela, ki jih kot terapevti potrebujemo. Vse pridobljeno znanje in vse tisto, kar nama pride prav, pa tudi kar tako, da ne pozabiva, redno vadiva, največkrat vsak dan, večkrat na dan po nekaj minut in to kjer koli.

Smrček: Pri svojem delu verjetno doživite različne situacije. Ali nam zaupate kakšen prav poseben dogodek, ki ste ga doživeli?

Andreja: V tem času se jih je kar precej nabralo, ne vem, morda se bo komu zdelo to nekaj nepomembnega, a nama je veliko pomenilo, ko so uporabniki iz varstveno-delovnega centra, kjer sva opravljala pripravništvo, prišli pričakat vlak, s katerim sva se pripeljala na delo. Omenila bi tudi knjižni sejem v Ljubljani, kjer se je Pikić prvič srečal s tako množico ljudi na tako majhnem prostoru.

Meni osebno najljubši je bil večer, ko sva otroke, ki so mu pridno brali vse leto, s pomočjo »dobre vile«, lahko peljala na ogled baletne predstave Peter in volk in je Pikić smel prestopiti vrata dvorane. To, da sva lahko skupaj z otroki spremljala predstavo, je bil korak k osveščanju naše javnosti, da so med nami psi, ki so delovni psi in bi morali imeti vstop povsod. Še vedno se namreč dogaja, da terapevtski psi ponekod ne smejo uporabljati javnih prevoznih sredstev. Pa ne gre toliko za naju, midva se že nekako znajdeva, a med nami je še veliko, veliko delovnih psov (pomočniki, vodniki, nakazovalci), ki s svojimi vodniki in hkrati uporabniki ostajajo izključeni.

Smrček: Želite ob zaključku najinega pogovora povedati še kaj, po čemer vas morda nisem vprašal?

Andreja: Premalokrat se zavedamo, kako posebni in edinstveni smo in taki so tudi naši psi. Na začetku pripravništva sem imela nemalo težav s prevozi, a sem se kmalu znašla in začela uporabljati poznani storitvi prevoza, kjer se mi še ni zgodilo, da bi me kdo v vseh teh letih odklonil, ker grem na pot s psom. Še več, velikokrat smo se pogovarjali o tem, kam in zakaj greva in tako sva tudi na takšen način širila glas o našem društvu in o delu, ki ga terapevtski psi opravljajo.

Sama sem naglušna, zato se v situacijah, kjer je zelo hrupno, poslužujem branja z ustnic, otrokom povem, da želim, da so obrnjeni k meni, da jih bom razumela. Zanimivo je, da otroci to veliko lažje in brez začudenja sprejmejo in upoštevajo. Tudi drugačni smo lahko koristni in pred vsem bi naša okolica morala dojeti, da smo enaki na drugačen način. In prav zato, da bi se tisti, s katerimi se Pikić srečuje in bi jih morda zaradi slabe izgovorjave ali preprosto zaradi tega, ker nočejo govoriti, razumel, ali ko si želijo, da bi mu kaj »ukazali«, sva se naučila nekih posebej zanj izmišljenih znakov, ki mu jih lahko pokažejo in tako od njega zahtevajo želeno. Prav zato, ker mu lahko »povedo« na njim lasten način, je naše sodelovanje toliko bolj osebno in hkrati sproščeno, prijetno in enakopravno.

Še na nekaj bi rada opozorila. Velikokrat se s Pikićem srečujeva z ljudmi, ki niso udeleženi pri terapiji. Želim si, da bi le-ti razumeli, da pes, ko dela, ni na razpolago njim, temveč izključno uporabniku ali uporabnikom, ki so takrat vključeni v terapijo. Zato je zelo neprijetno, predvsem za psa, ko vanj rinejo recimo na cesti, misleč: »saj ta je terapevt in mi ne bo nič naredil in ga lahko božam«. V skrajnem primeru naj pobarajo vodnika, saj jim bo le-ta povedal, ali smejo ali ne in kdaj bi ga morda lahko božali. Razumeti bi morali, da vsi delovni psi ne nosijo zastonj oprsnic s posebnimi oznakami, ki nakazujejo, da psi delajo, da so osredotočeni, da dodatne motnje lahko psa zmedejo in se lahko pripeti kaka nerodnost, kaj neprijetnega. Prosim, pse vodnike slepih, pomočnike, sledilce epileptičnih ali sladkornih napadov in, ne nazadnje, tudi terapevtske pse, med delom pustite pri miru. Bo že kak trenutek, ko jim boste lahko nakazali svojo naklonjenost in izkazali svoje odobravanje, a pri delu res ne!

Morda še to. Tako edinstvenega psa, tako potrpežljivega, tako razumevajočega in hkrati polnega ljubezni, kot je Pikić, je težko najti. Moj naslednji pes, s katerim bova opravljala terapevtsko delo, bo zagotovo iz zavetišča.

Smrček: V imenu spletnega portala Smrček.si se vam najlepše zahvaljujem, da ste si vzeli čas in nam predstavili vaše in Pikićevo delo. Pri vajinem delu vam še naprej želim veliko veselja in čim več zadovoljnih uporabnikov.

Andreja: Tudi vam se v najinem imenu in v imenu društva še enkrat zahvaljujem, da sem lahko predstavila naše delo, odkrila vsaj delček tistega, kar je bilo neznano in morda v kom vzbudila željo, da se nam pridruži.

Share This