ARMENSKI GAMPR

(Armenian Gampr Dog)

 

 

ARMENSKI GAMPRPasme psov registrirane pri drugih organizacijah po svetu – FCI nepriznane pasme

Velikost: od 63 do 89 cm
Teža: od 38 do 84 kg
Življenjska doba: od 12 do 16 let

 

Zgodovina pasme

Njegova domovina je Armenija. Prisoten je tudi v vzhodni Turčiji. Beseda »gampr« pomeni čuvaj. Spada med stare avtohtone pasme. Njegovi predniki so obstajali že v 3. stoletje pred našim štetjem. Prilagojen je za bivanje in delo na razgibanem geografskem področju (gorovje, reke, travniki) ob različnih vremenskih vplivih. Pasma je obdržala svoje prvinske značilnosti, saj obstaja na omejenem območju. Uporabljali so ga kot pastirskega psa (ovce, govedo), čuvaja ter lovskega in reševalnega psa. Sodeloval je tudi v vojnah. Z načrtno vzrejo so pričeli v začetku 20. stoletja, saj želijo ohraniti pasmo z vsemi njenimi značilnostmi. Prebivalci tega področja so bili tesno povezani s psom in so ga zelo cenili. Armenci so zelo ponosni na to pasmo, saj je zelo povezana z njihovo kulturo in zgodovino. Manjše število psov je bilo prepeljanih tudi v druge države (predvsem ZDA), kjer so jih križali z drugimi pasmami. V sedanjem času je predvsem čuvaj in družinski pes.

 

Opis pasme

Po obliki je Armenski Gampr velik, pravokoten, močan, mišičast, skladno grajen pes. Prsni koš je širok in rahlo zaokrožen. Glava je velika, čeljusti so močne. Popolno fizično in psihično zrelost doseže okoli tretjega leta starosti. Dlaka je gosta in ravna. Podlanka je gosta in mehka. Psi, ki živijo v goratem predelu imajo dolgo dlako, medtem ko so nižinski psi kratkodlaki. Barva dlake: najpogosteje različni odtenki rjave, dovoljene so tudi druge barve. Posamezne bele lise so dovoljene. Dlaka ga dobro varuje pred poškodbami in vremenskimi vplivi. Nega obsega redno krtačenje in kopanje, kadar je nujno potrebno. Poudariti je potrebno, da se predstavniki te pasme med seboj razlikujejo po velikosti, obliki in barvi dlake. Njihov izgled je pogojen s tem, na katerem območju matične domovine prebivajo (gorski ali nižinski predel). Razlika je prisotna tudi med psi, ki opravljajo naloge pastirja in tistimi, ki jih uporabljajo kot čuvaja premoženja. Pastirski tip psa je ponavadi manjši, vzdržljivejši in bolj živahen, čuvaj pa je višji, bolj kvadratne oblike, bolj zaščitniški in manj aktiven.

 

ARMENSKI GAMPR

Karakter pasme

Po naravi je Armenski Gampr inteligenten, učljiv, samostojen, izredno delaven, vreden zaupanja, ustrežljiv, željan pohvale, zvest, družaben, prijazen, pogumen, odličen čuvaj, zaščitniški, močan, vodljiv, iskren, samozavesten, vzdržljiv, vztrajen, skromen, prilagodljiv, pozoren na dogajanje v okolici, odziven, miren, uravnovešen, previden. Značilno zanj je, da se izogne nepotrebnemu tveganju. Slabo prenaša grobo vedenje in nespoštljiv odnos. Možne negativne lastnosti: občasno je neposlušen (če se mu ukazi ne zdijo smiselni, saj je navajen, da se sam odloča), ravnodušen, nezainteresiran – pogojeno delno z značajem, predvsem pa z neprimerno vzgojo, slabo socializacijo, premalo aktivnosti in preveliko osamljenostjo. Na lastnika in družinske člane je zelo navezan in težko prenaša njihovo odsotnost. Do tujcev je zadržan. Do otrok je prijazen, čeprav je raje v družbi odraslih oseb. Odnos do drugih živali je dober, še posebej je zaščitniški do tistih, ki jih varuje. Lastnik mora biti izkušen, prijazen, spoštljiv, fizično aktiven, odločen, dosleden, uporabljati mora pozitivno stimulacijo in imeti na razpolago veliko prostega časa za druženje in druge aktivnosti. Primerno bivalno okolje je pesjak z velikim, dobro ograjenim vrtom, izključno na podeželju. Bivanje v stanovanju in v urbanem okolju ni primerno. Potrebuje veliko gibanja, stalno zaposlitev, druženja in ostalih fizičnih in umskih dejavnosti. Na sprehodu je potrebna uporaba povodca.

 

Zdravje pasme

Pasma je zdrava in nima genetsko pogojenih bolezni. Pri vzreji, kjer se dopušča križanje s sorodnimi vrstami psov, lahko pride do težav s kolki in piščaljo.

 

Pasma je registrirana pri:

AGCA (Armenian Gampr Club of America)
IKU (International Kennel Union)

Ostale organizacije je ne priznavajo kot samostojno pasmo. Težava je predvsem v tem, da ima podobne značilnosti kot jih imata Kavkaški ovčar in Srednjeazijski ovčar.