Pasma DOLGODLAKI ŠKOTSKI OVČAR –>

 

DOLGODLAKI ŠKOTSKI OVČAR

(Collie Rough)

 

 

DOLGODLAKI ŠKOTSKI OVČAR1. FCI skupina: Ovčarski in pastirski psi (razen švic. planšarskih psov)
Sekcija 1: Ovčarski psi
št. FCI standarda: 156

Velikost: – samec meri od 56 do 61 cm
– samica meri od 51 do 56 cm
Teža: – samec od 20 do 28 kg
– samica od 17 do 25 kg
Življenjska doba: od 10 do 15 let

 

Zgodovina pasme

Dolgodlaki škotski ovčar izvira iz Škotskega višavja. Prvotno so ga uporabljali kot ovčarja. Dobro se je izkazal ne glede na zahtevnost terena in vremena. Glede na to, da ni bil potreben kot obrambni pes, se je razvil v hitrega, krhkega psa z dolgo in gosto dlako, ki ga je varovala pred vremenskimi vplivi. Današnji primerki se močno razlikujejo od svojih prednikov. Pasma se je razvijala s križanjem z ruskim hrtom, irskim setrom in verjetno še s kakšno drugo pasmo. Imajo gostejšo in daljšo dlako, so večji in elegantnejši kot njihovi predniki. Popularnost jim je povečala tudi kraljica Viktorija, saj so ji bili najljubši psi.

 

Opis pasme

Dlaka je dolga, s trdo krovno dlako in mehko podlanko. Glede na barvo obstajajo tri vrste: rjavi (od zlate do temno mahagoni), tribarvni (črn plašč z rjavimi lisami, na prehodu med črno in belo barvo) in blue merle (modro marorirana: srebrno modra z nepravilnimi črnimi lisami). Pri vseh so zaželene colli oznake: bel ovratnik, bele tace in bela konica repa. Pojavljajo se tudi beli psi, kar se zgodi takrat, ko imata oba starša veliko collie oznak. Njihova značilnost so tudi prepognjena ušesa: zgornja tretjina je prepognjena naprej in stoji vodoravno. Imajo srednje velike oči, mandljeve oblike. Nega ni preveč zahtevna, dovolj je krtačenje nekajkrat mesečno, pogosteje razčesavanje vozlov, ki se naredijo pod komolci in za ušesi. Striženje ni potrebno, kopanje pa zadostuje do dvakrat letno, saj sicer izgubi naravni zaščitni sloj in postane zato občutljiv.

 

DOLGODLAKI ŠKOTSKI OVČAR

Karakter pasme

Po naravi je Dolgodlaki škotski ovčar inteligenten, prijazen, vdan, rad ima vse pod kontrolo, zaščitniški, ljubeč, navezan na lastnike, ob primernem pristopu zelo učljiv, radoveden, živahen zunaj in miren v zaprtem prostoru, nežen, občutljiv na neprijaznost in prisilo. Ima nenavadno navado, da rad ščipa v pete. To mu je verjetno ostalo v genih, saj so njegovi predniki ovce zganjali skupaj tako, da so jih ščipali v noge. Zelo se boji pokanja (petarde, grom). S temi zvoki se hitreje sprijazni, če ga ne tolažimo, temveč mu damo vedeti, da ni to nič posebnega. Pri vzgoji, ki se mora pričeti od prvega dne, potrebujemo potrpežljivost, doslednost in nobene prisile. Kadar je primerno vzgojen, je zelo prijazen in potrpežljiv do otrok (kadar so grobi, se umakne) in tudi do ostalih živali. Potrebuje razgibane sprehode. Slovi kot dober čuvaji, na nevarnost pa opozarja z glasnim lajanjem. Zelo je primeren za šolanje v raznih disciplinah.

 

Zdravje pasme

Ni preveč podvržen boleznim, nekatere težave pa so vseeno lahko prisotne, npr. displazija kolkov in komolcev (ni pogosto), bolezni oči (pogosteje), pri blue merle gluhost (ni pogosto). V zadnjem času se pojavlja več alergij.