Pasma APPENZELSKI PLANŠARSKI PES –>

 

APPENZELSKI PLANŠARSKI PES

(Appenzeller Sennenhund – Appenzell Cattle Dog)

 

 

APPENZELSKI PLANŠARSKI PES2. FCI skupina: Pinči, šnavcerji, molosoidi in švicarski planšarski psi
Sekcija 3: Švicarski gorski in planšarski psi
št. FCI standarda: 46

Velikost: – samec meri od 56 do 58,5 cm
– samica meri od 46 do 50 cm
Teža: od 22 do 32 kg
Življenjska doba: okoli 13 let

 

Zgodovina pasme

Njegova domovina je Švica. Appenzelski planšarski pes spada med najmanj znane švicarske pasme. O njegovem izvoru obstajata dve teoriji. Po prvi teoriji izvira še iz bronaste dobe in naj bi bil domorodna alpska pasma, po drugi teoriji pa naj bi na ozemlje današnje Švice prispel z Rimljani. Pasma je bila prvič omenjena leta 1853 v knjigi Živalstvo alpskega sveta. Kot samostojna pasma je bil priznan leta 1898. Prvotna vzreja je bila najprej omejena le na kanton Appenzell, danes pa poteka po vsej Švici in širše po mnogih državah Evrope. Kljub navedenemu je njihovo število majhno, saj želijo vzreditelji ohraniti prirojene značilnosti. Uporabljali so ga kot čuvaja živine in lastnine. V današnjem času je poznan kot čuvaj, reševalni in družinski pes.

 

Opis pasme

Po izgledu je Appenzelski planšarski pes srednje velik pes. Dlaka je kratka, ravna, svetleča in gosta. Podlanka je gosta. Barva dlake: črna ali rjava (havana brown) s simetričnimi belimi in rjavimi vzorci. Nega ni zahtevna, primerno je redno krtačenje.

 

APPENZELSKI PLANŠARSKI PES

Karakter pasme

Po naravi je Appenzelski planšarski pes trpežen, poln energije, pripravljen tudi lenariti, zelo deloven in učljiv, inteligenten, z razvitim črednim nagonom, pogumen, dober in nepodkupljiv čuvaj. Pogosto in glasno laja na mimoidoče, vendar se temu lahko izognemo, če je od vsega začetka primerno socializiran. Zelo je navezan na lastnika in družinske člane. V odnosu do otrok je prijazen. Do tujcev je nezaupljiv. Z drugimi živalmi se dobro razume, če je bil tako vzgojen. Zelo rad je v naravi, zato je priporočljivo, da biva zunaj v ograjenem prostoru s pesjakom. Potrebuje veliko gibanja. Lastnik mora biti izkušen, dosleden, odločen, z veliko prostega časa za aktivnosti, saj pes zahteva veliko druženja. Vzgoja mora temeljiti na pozitivni stimulaciji. Glede na to, da ima veliko energije, ga je potrebno primerno zaposliti, sicer prične povzročati škodo. Zadovoljen je s sprehodi (po hribovitem terenu), tekom in plavanjem.

 

Zdravje pasme

Možni problemi z zdravjem: bolezni oči (nočna in gradualna slepota), displazija kolkov in komolcev.