Pasma BERNSKI PLANŠARSKI PES –>

 

BERNSKI PLANŠARSKI PES

(Berner Sennenhund – Bernese Mountain Dog)

 

 

BERNSKI PLANŠARSKI PES2. FCI skupina: Pinči, šnavcerji, molosoidi in švicarski planšarski psi
Sekcija 3: Švicarski gorski in planšarski psi
št. FCI standarda: 45

Velikost: – samec meri od 64 do 70 cm
– samica meri od 58 do 66 cm
Teža: od 40 do 55 kg
Življenjska doba: od 8 do 10 let

 

Zgodovina pasme

Njegova domovina je osrednja Švica, kanton Berne. Njegov izvor ni popolnoma določen, po znanih podatkih, naj bi se razvil iz domačega kmečkega psa in spada med starejše pasme. Včasih so ga uporabljali za zganjanje živine, čuvaja ter za vleko mlekarskih in drugih vozičkov. Leta 1899 je bil ustanovljen prvi kinološki klub Berna. Prvič se je pojavil na razstavi leta 1902, leta 1904 pa je bila pasma tudi uradno potrjena. V sedanjem času je znan kot slednik, reševalni in družinski pes. Pasma Bernski planšarski pes je prisotna po celi Evropi in tudi drugod po svetu.

 

Opis pasme

Po videzu je Bernski planšarski pes močan, njegove okončine so krepke. Kljub velikosti je zelo okreten. Je zelo atraktivnega videza. Dlaka je dolga, svilnata, rahlo valovita, vendar ne skodrana. Barva dlake je sajasto črna z rjavimi ožigi, ki so prisotni nad očmi, na licih, spodnjih delih nog in prsih. Šape in konica repa so bele barve. Nega ni zahtevna, zadošča redno krtačenje.

 

BERNSKI PLANŠARSKI PES

Karakter pasme

Po naravi je Bernski planšarski pes zelo temperamenten, samozavesten, samostojen pri odločitvah, pozoren, neustrašen, dobrodušen, zaupljiv, ljubezniv, vodljiv, vdan, ni izrazit čuvaj, vseeno pa nagonsko varuje svoj teritorij. Zelo je zaščitniški, inteligenten, učljiv, aktiven, zelo poslušen in delaven. V primeru, da njegov lastnik nima dovolj avtoritete, lahko postane dominanten, ob neprimerni vzgoji pa plašen in posledično tudi agresiven. Na lastnika in družinske člane je zelo navezan. Do otrok je prijazen, priporočljiv pa je nadzor pri igri z mlajšimi otroci. Odnos do drugih živali je primeren, če je na njihovo družbo navajen od malega. Do tujih ljudi je prijazen. Trening obrambe ni priporočljiv. Primerno bivalno okolje je ograjen vrt, saj je rad v naravi, prilagodi pa se tudi bivanju v stanovanju. Priporočljiv je lastnik, ki ima veliko časa za druženje, pozornosti in sprehode. Poleg tega mora biti lastnik dosleden, srednje aktiven, nežen, umirjen in pripravljen na vzgojo brez fizične prisile – najprimerneje preko igre. Glede na to, da je bil prvotno delovni pes, ga je potrebno dobro zaposliti z vsakdanjimi nalogami.

 

Zdravje pasme

Problemi z zdravjem: displazija kolkov in komolcev (gensko pogojeno), kožne alergije, težave z vekami, rak.