Pasma PIRENEJSKI PLANINSKI PES –>

 

PIRENEJSKI PLANINSKI PES

(Chien de Montagne des Pyrénées – Pyrenean Mountain Dog)

 

 

PIRENEJSKI PLANINSKI PES2. FCI skupina: Pinči, šnavcerji, molosoidi in švicarski planšarski psi
Sekcija 2: Molosoidi
– 2.2 Gorski tip psov
št. FCI standarda: 137

Velikost: – samec meri od 70 do 82 cm
– samica meri od 65 do 77 cm
Teža: – samec okoli 60 kg
– samica okoli 45 kg
Življenjska doba: od 9 do 12 let

 

Zgodovina pasme

Pirenejski planinski pes izhaja iz Pirenejske pogorja v Franciji. Uporabljali so ga za varovanje čred pred medvedi in volkovi ter kot obrambnega psa.

 

Opis pasme

Po videzu je Pirenejski planinski pes velik, močno grajen pes, ki vseeno izžareva veliko mero elegance. Dlaka je dvojna, zelo gosta, dolga do srednje dolga in mehka. Okoli vratu in na repu je daljša in rahlo valovita. Na zadnjici je tanjša, volnata in gosta. Barve dlake: bela z dovoljenimi lisami na glavi in korenu repa. V določenem odstotku so dovoljene lise po telesu. Zaželene so temne lise barve jazbeca. Nega ni zahtevna, saj obsega tedensko česanje. Značilno je, da je dlaka samočistilna. Kopanje ni priporočljivo in ga izvajamo samo v izjemnih primerih.

 

PIRENEJSKI PLANINSKI PES

Karakter pasme

Po naravi je Pirenejski planinski pes zelo samostojen, inteligenten, pozoren na okolico, naravno oster, dober čuvaj, srednje učljiv in lenoben. Značilno za to pasmo je, da se nikoli ne podredi popolnoma, niti lastniku. Lastniku je zelo vdan ter potrpežljiv, zaščitniški in ljubeč do družinskih članov. Do tujcev je nezaupljiv in zadržan. Ostale živali sprejema, vendar prevzame vodstveno vlogo. Potrebuje veliko rednega gibanja na velikih površinah, brez povodca, saj ne prenaša omejevanja. Primeren je lastnik, ki ima veliko prostega časa, ki ga preživi s psom, biti mora fizično močan in psihično trdna osebnost, ki ne sme popuščati pri vzgoji. Poleg tega mora biti zelo ljubeč, potrpežljiv, iznajdljiv, vreden zaupanja in naklonjenosti, ki mu jo nudi pes. Ob nepravilni vzgoji, s pomanjkanjem pozitivne motivacije, lahko pes postane neposlušen, težko obvladljiv in celo agresiven. To pasmo je nekoliko težje šolati od ostalih. Pri treniranju je potrebno imeti izkušnje ter veliko potrpežljivosti. Ker se hitro se naveličajo je potrebno biti zelo iznajdljiv in narediti treniranje zabavno. Vendar se z uporabo pozitivne motivacije ter pravimi metodami tudi te pse da uspešno izšolati.

 

Zdravje pasme

Večje zdravstvene težave niso znane, razen displazija kolkov in komolcev, ki je lahko prisotna pri vseh velikih pasmah. Posebno pozornost je potrebno nameniti pravilni prehrani, s čim manj maščobami, saj drugače lahko prihaja do gnojnega vnetja kože.