Pasma DOLGODLAKI KUNČJI JAZBEČAR –>

 

DOLGODLAKI KUNČJI JAZBEČAR

(Dachshund – Kaninchen – Langhaar)

 

 

DOLGODLAKI KUNČJI JAZBEČAR4. FCI skupina: Jazbečarji
Sekcija 1: Jazbečarji
št. FCI standarda: 148

Velikost: do 25 cm
Teža: do 6 kg
(obseg prsi znaša do 35 cm)
Življenjska doba: od 12 do 15 let

 

Zgodovina pasme

Njegova domovina je Nemčija. Dolgodlaki kunčji jazbečar spada med stare pasme psov, saj so njegovi predniki obstajali že v starem Egiptu (2300 let pr. n. št.). Nastal je s križanjem nemških, francoskih in angleških lovskih psov in terierjev, okoli 16. stoletja. Predhodniki današnje pasme so bili precej večji, sedanjo obliko so pridobili z načrtno vzrejo. Uporabljali so ga predvsem za lov na manjše živali, predvsem kunce, saj se je zaradi svoje majhnosti dobro znašel tudi v rovih. Standard jazbečarja je bil v Nemčiji objavljen leta 1879. V sedanjem času je Dolgodlaki kunčji jazbečar predvsem družinski pes, uporabljajo ga tudi za lov. Razširjen je po vsem svetu.

 

Opis pasme

Po obliki je Dolgodlaki kunčji jazbečar nizek, podolgovat, kratkih nog, z dolgim gobcem, ozko glavo in povešenim repom, hrbet je raven, malo izbočen nad ledji. Postava je krepka, precej mišičasta. Dlaka je srednje dolga, mehka, ravna in sijoča. Podlanka je gosta. Barva dlake: rdeča, rdeče rumena, črno rumeno rjava. Nega obsega dnevno krtačenje in občasno brisanje z vlažno krpo.

 

DOLGODLAKI KUNČJI JAZBEČAR

Karakter

Po naravi je Dolgodlaki kunčji jazbečar živahen, radoveden, prijazen, inteligenten, zabaven, pogumen, ljubezniv, družaben, ima izrazit lovski nagon, igriv, aktiven, učljiv, občutljiv na krivice in grobosti, nežen, vesel, zaščitniški, zvest, učljiv, ljubezniv, pozoren na okolico. Ob motečih šumih ali prihodu neznanca glasno laja. Možne negativne lastnosti: uničevalnost, če je preveč osamljen, trma, napadalnost do drugih psov, trma, plašnost, lenost, kopanje lukenj, neposlušnost. S psi se dobro razume. Kljub temu ni priporočljivo sobivanje z večjimi psi. Na lastnika je izredno navezan. Dobro se razume z večjimi otroci, pri manjših otrocih pa je potrebna previdnost, saj ga pri igri, zaradi njegove majhnosti, lahko nehote poškodujejo. Primerno bivalno okolje je hiša z dobro ograjenim vrtom ali izoliran pesjak. Na sprehodu mora biti obvezno na povodcu. Potrebuje srednje veliko gibanja, zaposlitev in drugih aktivnosti. Primeren je lastnik, ki je odločen, dosleden, prijazen, strpen, potrpežljiv, vztrajen, uporablja pri vzgoji pozitivno stimulacijo in raznolikost vadbe ter ima na razpolago veliko prostega časa za druženje in aktivnosti.

 

Zdravje pasme

Možne zdravstvene težave: bolezni hrbtenice (ukleščenje diska, delna ali popolna paraliza. Pomembno je, da ga ne navadimo hoje po stopnicah in skakanja, poleg tega je pomembno pravilno prijemanje in dvigovanje psa. Ostale možne težave z zdravjem: bolezni srca, težave s sečevodom, diabetes. Poskrbeti je potrebno za primerno prehrano, saj je pasma nagnjena k debelosti.