Pasma AMERIŠKI LISIČAR –>
AMERIŠKI LISIČAR
(American Foxhound)
6. FCI skupina: Goniči in krvosledci (Barvarji)
Sekcija 1: Goniči
– 1.1 Veliki goniči
št. FCI standarda: 303
Velikost: – samec meri od 56 do 63,5 cm
– samica meri od 53 do 61 cm
Teža: od 29 do 34 kg
Življenjska doba: od 10 do 12 let
Zgodovina pasme
Njegova domovina je Severna Amerika. Pasma je avtohtona in stara. Njegovi predniki so angleški in irski lisičarji, ki so s priseljenci prispeli na področje ZDA sredi 17. stoletja. Vzredili so ga za lov na lisice okoli leta 1650 AKC standard je bil priznan leta 1886. V sedanjem času je lovski pes, sledilec, čuvaj in družinski pes.
Opis pasme
Po obliki je Ameriški lisičar visok, močan in mišičasto grajen pes. Dlaka je srednje dolga, gladka, trda, priležna in gosta. Barva dlake: dovoljene vse barve. Potrebno je redno krtačenje in kopanje po potrebi.
Karakter pasme
Po naravi je Ameriški lisičar dovzeten, hiter, dober čuvaj, zaščitniški, družaben, samosvoj, samostojen v odločitvah, živahen, energičen, neutruden, vzdržljiv, vztrajen, aktiven, ljubeč, pogumen, bojevit, močan, zvest. Pogosto glasno laja in zavija, kar je lahko zelo moteče, vendar ga zelo težko odvadimo. Razburijo ga glasni zvoki in različni vonji. Ima zelo izostren voh, kateremu sledi ne glede na odpoklic. Možne negativne lastnosti: nemirnost, razburjenost, destruktivno vedenje, neposlušnost, agresivnost, preveč zaščitniški. Na lastnika je zelo navezan, družinske člane ima rad. Ujame se s starejšimi otroki, ki so spoštljivi in znajo že uporabljati avtoriteto. Pri mlajših otrocih je potreben nadzor odrasle osebe. Z ostalimi psi se dobro razume, saj je bil vzgojen za lov v krdelu, ostale nepoznane živali zaradi lovskega nagona preganja. Lastnik mora biti izkušen, fizično aktiven, dosleden, potrpežljiv, iznajdljiv, odločen, avtoritativen, odgovoren, uporabljati mora pozitivno stimulacijo in imeti na razpolago veliko prostega časa za aktivnosti in druženje. Na sprehodu mora biti na povodcu. Potrebuje veliko gibanja ter drugih umskih in fizičnih dejavnosti. Primerno bivalno okolje je pesjak z ograjenim vrtom (rad pobegne), priporočljivo na podeželju, saj s svojim lajanjem močno moti okolico. Bivanje v stanovanju ni primerno.
Zdravje pasme
Pasma je zdrava in niso poznane gensko pogojene bolezni. Možne so težave s kolki; nekaj pozornosti je potrebno nameniti pravilni prehrani, saj je pasma nagnjena k debelosti.