Pasma ANGLEŠKI LISIČAR –>
ANGLEŠKI LISIČAR
(English Foxhound)
6. FCI skupina: Goniči in krvosledci (Barvarji)
Sekcija 1: Goniči
– 1.1 Veliki goniči
št. FCI standarda: 159
Velikost: od 58 do 64 cm
Teža: od 20,5 do 28 kg
Življenjska doba: od 10 do 13 let
Zgodovina pasme
Njegova domovina je Velika Britanija. Pasma je stara saj je obstajala že v 14. stoletju. Sedanjo podobo ima od okoli leta 1800. Nastala je z načrtno selekcijo. Njegovi predniki so po vsej verjetnosti domači in francoski goniči, terirerji, buldog in angleški hrt. Uradni FCI standard je bil priznan leta 1964. Vzrejen je bil za lov (v tropu) na lisice. Obstajata dve vrsti: lovski in razstavni pes.Tudi v sedanjem času je predvsem lovski pes, kot družinski pes ni najbolj primeren, razen, če izberemo razstavno vrsto. Dobre rezultate dosega na različnih kinoloških tekmovanjih.
Opis pasme
Po obliki je Angleški lisičar močan, mišičast, skladno grajen pes. Dlaka je kratka, trda in gosta. Dlaka ga dobro ščiti pred vremenskimi razmerami. Barva dlake: dovoljene so vse barve. Najpogostejše kombinacije: tribarvna – bela, oranžna, siva ter dvobarvna – bela in črna. Nega ni zahtevna, saj obsega redno krtačenje in kopanje po potrebi.
Karakter pasme
Po naravi je Angleški lisičar živahen, vzdržljiv, simpatičen, dobrosrčen, vesel, močan, vztrajen, prijazen, lovec po značaju, neutruden, hiter, srednje učljiv (nizka koncentracija), dober tekač (teče lahko več ur), pogumen, samostojen, radoveden, energičen, neodvisen, delaven, družaben, zvest. Ima odličen voh. Možne negativne lastnosti: trmoglavost, neposlušnost, destruktivno vedenje – povezano delno z njegovim značajem, delno z nepravilno vzgojo in preveliko osamljenostjo. Zelo težko prenaša samoto in nedejavnost. Na lastnika je zelo navezan in si želi ves čas biti v njegovi družbi, ostale družinske člane ima rad. Otroke ima rad, vendar je priporočljivo druženje s starejšimi otroci, ki imajo pravilen odnos do psa in obvladajo avtoriteto. Z drugimi psi se dobro ujame, ostale živali mu lahko pomenijo plen. Primerno bivalno okolje: pesjak z močno in visoko ograjenim vrtom (rad pobegne za vonjem) na podeželju. Bivanje v stanovanju in v mestu ni primerno. Lastnik mora biti izkušen, fizično zelo aktiven, dosleden, odločen, avtoritativen, iznajdljiv, potrpežljiv, prijazen, pri vzgoji mora uporabljati pozitivno stimulacijo in imeti na razpolago veliko prostega časa za druženje in ostale dejavnosti. S socializacijo in vzgojo je potrebno pričeti že pri mladičku. Potrebuje veliko gibanja, igre in zaposlitev. Na sprehodu mora biti na povodcu.
Zdravje pasme
Pasma je zelo zdrava, kljub temu so lahko prisotne nekatere zdravstvene težave: displazija kolkov, epilepsija, težave z ledvicami in očmi.