Pasma ŠTAJERSKI RESASTI GONIČ –>

 

ŠTAJERSKI RESASTI GONIČ

(Steirische Rauhhaarbracke – Styrian coarse-haired Hound)

 

 

ŠTAJERSKI RESASTI GONIČ6. FCI skupina: Goniči in krvosledci (Barvarji)
Sekcija 1: Goniči
– 1.2 Srednji goniči
št. FCI standarda: 62

Velikost: od 45 do 53 cm
Teža: od 33 do 40 kg
Življenjska doba: od 10 do 12 let

 

Zgodovina pasme

Njegova domovina je Avstrija, dežela Štajerska. Pasma je stara, saj obstaja od leta 1870. Vzredil jo je Karl Peintinger s križanjem Hanoverja, Istrskega goniča in nadaljnjo selektivno vzrejo. Uporabljali so ga za lov na divjega prašiča na zelo zahtevnem gorskem terenu, ob težkih vremenskih razmerah. V sedanjem času je predvsem lovski pes, kot družinski pes ni najbolj priporočljiv oziroma primeren. Izven domovine je slabše poznan.

 

Opis pasme

Po obliki je Štajerski resasti gonič srednje velik, mišičast, močan pes. Dlaka je kratka, ostra in trda. Barva dlake: rdeča in rjava, dovoljena je bela oznaka na prsih. Nega ni zahtevna, obsega redno krtačenje in kopanje, kadar je nujno potrebno.

 

ŠTAJERSKI RESASTI GONIČ

Karakter pasme

Po naravi je Štajerski resasti gonič inteligenten, odličen lovec, pogumen, odporen, oster, vztrajen, vzdržljiv, odločen, močan, delaven, zvest, prijazen, tih, vdan lastniku, energičen, gibčen, zaščitniški, trmast, samostojen. Zelo ima razvit čut za voh in lovski nagon. Možne negativne lastnosti: dominantnost, destruktivno vedenje – pogojeno z značajem in nepravilno vzgojo. Na lastnika je izredno navezan. Odnos do drugih ljudi ali otrok ni najboljši. Do tujcev je neprijazen in izredno zaščitniški do teritorija. Ostale živali mu pomenijo plen, čeprav se s pravilno socializacijo lahko privadi na poznane živali. Lastnik mora biti izkušen, zelo odločen, avtoritativen, dosleden, spoštljiv, prijazen, vztrajen, potrpežljiv. Primerno bivalno okolje je pesjak z ograjenim vrtom. Potrebuje veliko gibanja, treninga, druženja in ostalih dejavnosti.

 

Zdravje pasme

Pasma je zelo zdrava in nima posebnih zdravstvenih težav.