Pasma ITALIJANSKI PTIČAR –>
ITALIJANSKI PTIČAR
(Bracco Italiano – Italian Pointing Dog)
7. FCI skupina: Ptičarji
Sekcija 1: Kontinentalni ptičarji
– 1.1 Tipični kontinentalni ptičarji
št. FCI standarda: 202
Velikost: – samec meri od 55 do 67 cm
– samica meri od 55 do 62 cm
Teža: od 25 do 40 kg
Življenjska doba: od 10 do 12 let
Zgodovina pasme
Njegova domovina je Italija. Pasma Italijanski ptičar je stara, saj je njihov obstoj dokumentiran od 14. stoletja. Njegov izvor ni natančno dokumentiran. Zelo je bil priljubljen med plemstvom, uporabljali so ga za lov na pernato divjad. Ob koncu 19. stoletja je skoraj izumrl, z načrtno vzrejo pa so ga uspeli ohraniti. V domovini je bila pasma priznana leta 1949. Uradni standard FCI je bil priznan leta 1989. Kasneje se je razširila tudi drugod po svetu. V sedanjem času je lovski in družinski pes.
Opis pasme
Po obliki je Italijanski ptičar srednje velik, kvadraten, močan, mišičast, skladno grajen pes. Dlaka je kratka, svetleča in gosta. Barva dlake: bela, bela z oranžnimi (svetlo do temno jantarjeve barve) lisami, bela z večjimi ali manjšimi kostanjevo rjavimi lisami, bela z bledo oranžnimi lisami, belo rjavo pegasta. Simetrična maska je dobrodošla. Nega obsega redno krtačenje in kopanje, kadar je nujno potrebno. Slabo prenaša mraz.
Karakter pasme
Po naravi je Italijanski ptičar inteligenten, učljiv, razmišljujoč, odličen lovec, energičen, radoveden, pogumen, zanesljiv, vodljiv, razumen, hiter, družaben, zvest, vdan, ljubeč, nežen, prilagodljiv, prijazen, vztrajen, vzdržljiv, samovoljen, rad sam odloča, delaven, doma rad poležuje, željan nežnosti, občasno muhast. Čut za voh ima močno razvit. Na lastnika in družinske člane je zelo navezan. Otroke ima rad in je do njih ljubeč. Do tujcev je zadržan in z lajanjem opozori na njihov prihod. Z ostalimi živalmi se, ob pravilni socializaciji dobro razume, razen s prostoživečimi, kjer prevlada njegov lovski nagon. Lastnik mora biti izkušen, odločen, dosleden, fizično aktiven (lovec, športnik), prijazen, uporabljati mora izključno pozitivno stimulacijo, iznajdljiv, potrpežljiv, na razpolago mora imeti veliko prostega časa za druženje in druge dejavnosti. Pes zelo slabo prenaša osamljenost, krivice in pretrdo vzgojo. Primerno bivalno okolje je stanovanje ali hiša z ograjenim vrtom. Prebivanje v pesjaku ni primerno. Potrebuje veliko gibanja (sprehod, tek, igre, plavanje) in ostale fizične in umske aktivnosti.
Zdravje pasme
Pasma je zdrava, kljub temu se lahko pri posameznikih pojavijo določene zdravstvene težave: napihnjenost želodca, kožne alergije, težave z očmi in ušesi.