Pasma THAI BANGKAEW DOG –>

THAI BANGKAEW DOG

(Thai Bangkaew Dog)

FCI čakalnica: pogojno (delno) priznane pasme
– 5. FCI skupina; Špici in pratipski psi
– Sekcija 5; Azijski špici in sorodne pasme
št. FCI standarda: 358

Velikost: – samec meri od 61 do 66 cm
– samica meri od 56 do 61cm
Teža: od 32 do 46 kg
Življenjska doba: od 10 do 12 let

Zgodovina pasme

Njegova domovina je Tajska, provinca Bandkaew. Spada med novejše pasme, saj je poznana okoli 100 let. Njegov izvor ni točno dokumentiran, po eni različici naj bi bil potomec več vrst špicov in pastirskih psov. Pasme ni preveč poznana, v njegovi domovini pa ji popularnost narašča. Uporabljajo ga za čuvaja, delovnega (policija) in družinskega psa.

Opis pasme

Po obliki je Thai Bangkaew dog srednje velik, mišičast, kompaktno grajen pes. Glava in tudi ostalo telo je prekrito s kožnimi gubami. Dlaka je kratka, vrat ima odlakan in tvori ovratnik. Podlanka je gosta. Barva dlake: bela z odtenki rdeče, sive, rjave ali črne v različnih vzorcih. Nega je kar zahtevna, saj je potrebno pogosto krtačenje, sicer se dlaka sprijema v vozle.

Karakter pasme

Po naravi je Thai Bangkaew dog inteligenten, dober čuvaj, pozoren na dogajanje v okolici, aktiven, težje učljiv, trmast, samozadosten, odporen, živahen, pustolovski, spreten, energičen, prijazen, ljubeč, igriv, tovariški, samozavesten. Ima izjemne sposobnosti za skakanje, sledenje in lov. Poleg tega se odlikujejo z zmožnostjo, da so sposobni opravljati svoje zadolžitve v ekstremnih vremenskih in geografskih razmerah. Možne negativne lastnosti, ki so pogojene z neprimerno vzgojo in dolgočasenjem: agresivnost do ljudi in drugih psov istega spola, trma, kopanje lukenj, preveč zaščitniški, lajanje, cviljenje, ignoriranje, uničevanje predmetov. Na lastnika in družinske člane je navezan. Otroke ima rad, še posebej je ljubeč in nežen do majhnih. Kljub temu je pri igri priporočljiv nadzor odrasle osebe. Do tujcev je zadržan. V odnosu do drugih psov je lahko agresiven, zato je potrebna zgodnja in primerna socializacija. Primeren je izkušen lastnik, ki razume značilnosti te pasme, je odločen, dosleden, avtoritativen, pri vzgoji uporablja pozitivno stimulacijo in pester pristop, je spoštljiv, psihično močan. Primerno bivalno okolje je pesjak z ograjenim vrtom. Potrebuje veliko gibanja – dolge umirjene sprehode, zaposlitev, igre, plavanje.

Zdravje pasme

Pasma je načeloma zelo zdrava. Vseeno pa so možne določene zdravstvene težave: progresivna atrofija mrežnice, displazija kolkov, bolezni jeter, vnetje ušes.

Pasma TAJVANSKI PES –>

TAJVANSKI PES

(Taiwan Dog)

FCI čakalnica: pogojno (delno) priznane pasme
št. FCI standarda: 348

Druga imena: Taiwan Aborigine Dog; Formosan Mountain Dog; Taiwan mauntain dog; Taiwan Canis; Taiwanese Dog; Taiwanse Canis

Velikost: – samec meri od 48 do 52 cm
– samica meri od 43 do 47 cm
Teža: – samec od 14 do 18 kg
– samica od 12 do 16 kg
Življenjska doba: od 10 do 13 let

Na podlagi fizičnih značilnosti so psi razvrščeni v tri skupine:

– Taya
– Bunon
– Jug

Zgodovina pasme

Njegova domovina je Tajvan in spada med avtohtone pasme. Spada med starodavne pasme, ki naj bi obstajala že 14.000 let, realnejši je podatek, da obstaja nekaj sto let. Že prvi naseljenci so uporabljali te pse. Njegovi predniki so bili verjetno južnoazijski psi. Zaradi težkih bivalnih pogojev, so se morali prilagoditi in pridobiti določena znanja za preživetje. Prvotno so jih uporabljali za lov na divjad in čuvaje. Pasma je ogrožena in je na robu izumrtja, predvsem zaradi nenačrtnega križanja z drugimi pasmami. Uradni standard je bil pogojno priznan leta 2004. V sedanjem času so čuvaji, lovski psi, spremljevalci in delovni psi (uporablja jih policija za odkrivanje drog).

Opis pasme

Po obliki je Tajvanski pes srednje velik, oglat, mišičast, močan in vitek. Zanimivo je, da ima rep lahko pokončen ali ukrivljen. Dlaka je gosta, trda in tesno prilegajoča. Rep je močno odlakan (uporablja ga tudi kot zaščito pred mrazom, saj si z njim zavaruje trebuh, ki ni poraščen). Barva dlake: črna; bela; rumena; progasta; bela in črna; bela in belo rjavo progasta. Dlaka nima vonja. Nega ni zahtevna, saj zadošča tedensko krtačenje in po potrebi kopanje, striženje nohtov, čiščenje ušes.

Karakter pasme

Do tujcev je Tajvanski pes zelo nezaupljiv, lahko tudi napadalen. Ima zelo izostren voh, vid, voh in občutek za orientacijo. Po naravi je odličen čuvaj, zanesljiv, ljubeč, inteligenten, ustrežljiv, poslušen, učljiv, zaščitniški, miren (v zaprtem prostoru), energičen, zvest. Možne negativne lastnosti: preveč zaščitniški, agresiven (kadar se prestraši; agresija lahko traja več dni, preden se umiri). Lastniku in družinskim članom je izjemno vdan. Otroke ima zelo rad, vseeno je potreben nadzor pri igri. Z drugimi psi se dobro razume, slabše prenaša druge živali, saj prevlada njegov lovski nagon. Primerno bivalno okolje je pesjak z velikim ograjenim vrtom (bivanje v stanovanju ni najprimernejše). Potrebuje veliko gibanja, aktivnosti, zaposlitev in igre. Primeren je lastnik, ki je odločen, dosleden, avtoritativen, prijazen in uporablja pri vzgoji pozitivno stimulacijo.

Zdravje pasme

Možne zdravstvene težave: predvsem psihična nestabilnost in druge težave, ki so gensko pogojene, predvsem zaradi nenadzorovane vzreje. Samica skoti od 10 do 12 mladičev.

Pasma RUSKI MALI TERIER –>

RUSKI MALI TERIER

(Russkiy toy – Russian Toy Terrier)

FCI čakalnica: pogojno (delno) priznane pasme
– 9. FCI skupina; Družni psi
– Sekcija 9; Kontinentalni toy španjeli
št. FCI standarda: 352

Velikost: od 20 do 28 cm
Teža: od 1,3 do 2,7 kg (največ do 3 kg)
Življenjska doba: od 12 do 15 let

Zgodovina pasme

Njegova domovina je Rusija. Vzgojen je bil iz Angleškega toy terierja. Ruski mali terier ima status ruske avtohtone pasme. Spada med najmanjše pasme psov. Prvi predstavnik (Chikki) je bil rojen leta 1958. Prvotno so jih uporabljali kot čuvaje in lovce na podgane. Zelo priljubljen je bil tudi med ruskimi plemiči. V obdobju 1920 do 1950 je pasma skoraj izumrla, zato so pričeli z načrtno vzrejo. Izven domovine je poznan od leta 1990. Pasma je bila uradno priznana leta 1966, uradni standard pa je pogojno priznan od leta 2006. Nastopa predvsem v vlogi spremljevalca. Dobre rezultate dosega tudi na tekmovanjih.

Opis pasme

Telo je čvrsto grajeno, elegantno, noge in vrat so dolgi, glava in gobec majhna, oči velike. Predstavniki te pasme so lahko kratkodlaki ali dolgodlaki. Zanimivost: v istem leglu se lahko pojavijo mladiči s kratko in dolgo dlako. Barva dlake ne glede na dolžino: črno rjava; svetlo do temno rdeča; peščena. Dovoljena je manjša bela lisa na prsih in nogah. Pogojno dovoljeno: črna, rjava, modra. Bela barva po celem telesu ni dovoljena. Nega pri kratkodlakih psih ni zahtevna, saj zadošča redno krtačenje in občasno brisanje z vlažno krpo; pri dolgodlakih je potrebno dnevno krtačenje. Kopanje za oba tipa psov je priporočljivo enkrat mesečno. Pomembno: v mrzlih mesecih mora imeti oblečen plašček.

Karakter pasme

Po naravi je Ruski mali terier inteligenten, zaupljiv, zelo živahen, prijazen, samozavesten, poslušen, učljiv, aktiven, radoveden, energičen, samozavesten. Možne negativne lastnosti: uničevalno vedenje, kadar je osamljen in ima premalo gibanja; preveč pogumen v odnosu do večjih živali, saj pozabi na svojo majhnost (sindrom velikega psa); glasno lajanje. Na lastnika in družinske člane je zelo navezan. Dobro se razume z večjimi otroki, na manjše je ljubosumen in je potreben nadzor. Do tujcev je zadržan, na njihovo prisotnost opozori z glasnim lajanjem. Edino primerno prebivališče je stanovanje. Potrebuje redne sprehode, stalne zaposlitve in igro. Primeren je lastnik, ki je odločen, dosleden, ima na razpolago veliko prostega časa za druženje, je prijazen in vzgaja s pozitivno stimulacijo.

Zdravje pasme

Možne zdravstvene težave: izpah pogačice, zlomi kosti (zaradi majhnosti), alergije na bolhe in nekatera cepiva, epilepsija (pogojena z nekaterimi zdravili). Pogosta težava je tudi, da mladičkom ne izrastejo zobje, zato je potrebna pomoč veterinarja, da ne pride do vnetij.

Pasma GONCZY POLSKI –>

GONCZY POLSKI

(Gonczy Polski)

FCI čakalnica: pogojno (delno) priznane pasme
– 6. FCI skupina; Goniči in krvosledci
– Sekcija 1.2; Srednji goniči
št. FCI standarda: 354

Velikost: – samec meri od 55 do 59 cm
– samica meri od 50 do 55 cm
Teža: – samec od 25 do 30 kg
– samica okoli 25 kg
Življenjska doba: od 7 do 12 let

Zgodovina pasme

Njegova domovina je Poljska. Spada med mlade pasme, saj obstaja nekako od leta 1989. Prvi predstavniki tega psa so bili večji in težji. Z načrtno rejo so pričeli v drugi polovici 20. stoletja. Pasma je bila potrjena leta 1983, uradni standard pa pogojno priznan leta 2006. Uporabljali so ga kot čuvaja, borbenega in lovskega psa (divje svinje, lisice). V zadnjem času je predvsem v vlogi spremljevalca.

Opis pasme

Po obliki je Gonczy Polski srednje velik, pravokoten, čvrsto grajen pes. Dlaka je kratka, trda po telesu in svilnata po ušesih. Podlanka je gosta. Barva dlake: črna z jasno izraženimi lisami rdeče rjave barve: čokoladna; rjava; rdeča v različnih odtenkih. Lahko so prisotne manjše bele oznake na prsih in prstih. Nega ni zahtevna, saj zadošča tedensko krtačenje.

Karakter pasme

Po naravi je Gonczy Polski nežen, uravnovešen, učljiv, energičen, spreten, inteligenten, ubogljiv, izreden čuvaj, miren, zvest, prijateljski, samostojen, zelo poslušen. Možne negativne lastnosti, pogojene z neprimerno vzgojo: napadalen do živali, agresiven. Na lastnika in družinske člane je zelo navezan. Dobro se razume s starejšimi otroki. Do tujcev je nezaupljiv in pozoren na njihovo obnašanje. Odnos do drugih živali je lahko problematičen, če ni pravočasno in pravilno socializiran, zato mora biti na sprehodu na povodcu. Primerno bivalno okolje je stanovanje. Potrebuje veliko gibanja, druženja, aktivnosti in igre. Lastnik mora imeti izkušnje pri vzgoji, veliko prostega časa za druženje in aktivnosti, odločen, dosleden, avtoritativen (vzpostaviti je potrebno hierarhijo), pri vzgoji pa mora uporabljati pozitivno stimulacijo.

Zdravje pasme

Pasma nima posebnih zdravstvenih težav in nima gensko pogojenih bolezni.

Pasma DANSKO ŠVEDSKI KMEČKI PES –>

DANSKO ŠVEDSKI KMEČKI PES

(Dansk – Svensk Gardshund)

FCI čakalnica: pogojno (delno) priznane pasme
– 2. FCI skupina; Pinči, šnavcerji, molosoidi in švicarski planšarski psi
– Sekcija 1.1; Pinči
št. FCI standarda: 356

Velikost: – samec meri od 34 do 39 cm
– samica meri od 30 do 35 cm
Teža: od 12 do 14 kg
Življenjska doba: od 10 do 15 let

Zgodovina pasme

Njegova domovina sta Švedska in Danska. V obeh državah nastopa kot avtohtona pasma. Uporabljali so ga predvsem kmetje za čuvanje imetja in živine ter uničevanje škodljivcev (podgane). Na Danskem spada med najpopularnejše pasme. Točna starost pasme ni poznana, saj naj bi po nekaterih virih obstajala že v času Vikingov. Obstoj je dokumentiran od približno leta 1800 dalje. Pasma je priznana od leta 1987. Uradni standard je bil pogojno priznan leta 2008. V sedanjem času je spremljevalec, čuvaj, dober lovec, poleg tega dosega lepe rezultate v agilitiju, poslušnosti in sledenju.

Opis pasme

Po obliki je Dansko Švedski kmečki pes kvadraten, srednje velik in spominja na Jack Russell in Yorkshir terierja. Dlaka je kratka, gladka in gosta. Barva dlake: večina bela, z rjavimi in črnimi oznakami. Nega ni zahtevna, saj obsega redno krtačenje in kopanje po potrebi.

Karakter pasme

Po naravi je Dansko Švedski kmečki pes prijazen, živahen, poslušen, dober čuvaj, ima lovski nagon, temperamenten, delaven, učljiv, aktiven, radoveden, pozoren na okolico, okreten, hiter, delaven. Možne negativne lastnosti: preveč razvit lovski nagon, kopanje lukenj). Na lastnika in družinske člane je zelo navezan. Otroke ima rad in uživa v njihovi družbi. Do tujcev je nezaupljiv. Z ostalimi živalmi se ponavadi dobro razume, nikakor pa ni primerna družba za male živali (ptice, hrčki, morski prašički), saj ima močno razvit lovski nagon. Primerno bivalno okolje je hiša z vrtom. Potrebuje veliko gibanja, rad ima različne igre (prinašanje, lovljenje predmetov, izvajanje različnih trikov). Primeren je izkušen lastnik, ki razpolaga z dovolj prostega časa za druženje in aktivnosti, je odločen, dosleden, avtoritativen, pri vzgoji pa uporablja pozitivno stimulacijo.

Zdravje pasme

Posebnih zdravstvenih težav pasma nima.

Pasma ROMUNSKI OVČAR MIORITIC –>

FCI čakalnica: pogojno (delno) priznane pasme – 1. FCI skupina; Ovčarski in pastirski psi (razen švic. planšarskih psov) – Sekcija 1; Ovčarski psi št. FCI standarda: 349 Velikost: od 65 do 85 cm Teža: od 50 do 65 kg Življenjska doba: od 12 do 14 let

Zgodovina pasme

Njegova domovina je Romunija. Vzrejen je bil s selekcijo karpatskih psov. Prvotno je bil čuvaj živine v goratih predelih. Pasma je bila priznana leta 1982, uradni standard pa pogojno priznan leta 2005. V sedanjem času je predvsem čuvaj in spremljevalec. Izven matične države skoraj niso poznani.

Opis pasme

Po obliki je Romunski ovčar Mioritic zelo velik, atraktiven in skladno grajen pes. Dlaka je gosta, dolga cca 10 cm, priležna in trda. Podlanka je zelo gosta, mehka in svetlejše barve. Barva dlake: bela z dobro definiranimi črnimi ali sivimi oznakami. Pomembno: oči morajo biti temne. Nega ni zahtevna, obsega redno krtačenje in kopanje po potrebi.  

Karakter pasme

Po naravi je Romunski ovčar Mioritic discipliniran, miren, prijazen, nepodkupljiv, živahen, zelo pogumen, učinkovit borec. Možne značajske težave: agresivnost, prevelika plahost. Na lastnika in družinske člane je zelo navezan in jih je pripravljen ščititi za vsako ceno. Otroke ima zelo rad in uživa v igri z njimi. Primeren je izkušen lastnik, ki je odločen, dosleden, ima na razpolago dovolj prostega časa za druženje in aktivnosti in pri vzgoji uporablja pozitivno stimulacijo. Pomembno je, da se prične z vzgojo šele takrat, ko mladič z lastnikom vzpostavi močno vez, saj takrat brezpogojno izpolnjuje ukaze.

Zdravje pasme

Posebne zdravstvene težave niso prisotne.