Pasme psov registrirane pri drugih organizacijah po svetu – FCI nepriznane pasme

Velikost: okoli 76 cm, lahko tudi več
Teža: skladna z višino
Življenjska doba: od 12 do 15 let

Zgodovina pasme

Preko daljšega časovnega obdobja se je navedeno ime uporabljalo za večje število pasem, ki so izvirale v Perziji (sedanji Iran). Perzijski ovčar je eden izmed najstarejših, še živečih molosov. Njegovi predniki so Kangal (Turčija), Sage Rama (Afganistan), Gampr (Armenija), Beli ovčar, Šar planinec ter starodavne pasme, ki so bile prisotne na področju Azije in Grčije. Uporabljali so jih kot čuvaje živine in imetja. Največkrat so delovali v skupini treh ali več psov. Dobro je bil prilagojen za delo in bivanje v zelo težkih geografskih in vremenskih razmerah. Zaradi svojih značilnosti redko nastopa v vlogi družinskega psa.

Opis pasme

Po obliki je Staroperzijski ovčar velik, močan, atletsko grajen pes. Dlaka je kratka ali dolga, gosta, trda in ravna. Barva dlake: rjava, peščeno rjava, smetanasta, dvobarvna ter drugi odtenki in barvne kombinacije. Možne so bele lise. Nega obsega redno krtačenje in brisanje z mokro krpo.

Karakter pasme

Po naravi je Staroperzijski ovčar močan, delaven, preudaren, odličen čuvaj, zaščitniški, pogumen, zvest, počasen, družaben, vreden zaupanja, vztrajen, vzdržljiv, odporen, skromen, prilagodljiv. Možne negativne lastnosti: agresivnost – delno pogojeno z značajem, večinoma pa z nepravilno vzgojo, slabo socializacijo, premalo aktivnosti in preveliko osamljenostjo. Na lastnika in družinske člane je zelo navezan ter do njih zelo zaščitniški. Otroke ima rad, vendar je pri druženju priporočljiv nadzor odrasle osebe. Do tujcev je nezaupljiv, lahko tudi agresiven. Odnos do drugih živali je lahko agresiven, če ni primerno socializiran. Lastnik mora biti zelo izkušen, prijazen, spoštljiv, fizično aktiven, odločen, dosleden, avtoritativen, uporabljati mora pozitivno stimulacijo in imeti na razpolago veliko prostega časa za druženje in druge aktivnosti. Primerno bivalno okolje je pesjak z velikim, dobro ograjenim vrtom, izključno na podeželju. Bivanje v stanovanju in v urbanem okolju ni primerno. Potrebuje veliko gibanja, stalno zaposlitev, druženja in ostalih fizičnih in umskih dejavnosti. Na sprehodu je potrebna uporaba povodca.

Zdravje pasme

Pasma nima večjih zdravstvenih težav.

Pasma nima priznanih standardov in ni priznana kot samostojna pasma.

SIRKAŠKI OVČAR

(Circassian Shepherd Dog, Circassian Sheepdog)

Pasme psov registrirane pri drugih organizacijah po svetu – FCI nepriznane pasme

Velikost: – samec meri od 74 do 85 cm
– samica meri od 65 do 76 cm
Teža: – samec od 65 do 85 kg
– samica od 55 do 70 kg
Življenjska doba: od 10 do 12 let

Zgodovina pasme

Njegova domovina je nekdanja država Sirkazija (Cirkassia), ki se je nahajala na področju severnega Kavkaza. Uporabljali so ga kot čuvaja živine in imetja. Po razpadu države (1964), so se njeni prebivalci razselili v sosednje države (Turčija, Jordanija, Sirija, Romunija, Bolgarija, Srbija, Makedonija), z njimi pa tudi navedena pasma psov. Kljub naporom Sirkazov, da ohranijo avtohtono pasmo, se je pasma pričela križati z drugimi, tako je prišlo do novih vrst, ki nimajo več značilnosti prvotne pasme. Po mnenju nekaterih kinologov pasma ne more biti samostojna, saj naj bi bila le varianta belih ovčarjev. Sodobni Sirkaški ovčar se šteje kot turška pasma, čeprav nekateri vzreditelji vztrajajo, da so uspeli ohraniti značilnosti prvotnega Sirkaškega ovčarja.

Opis pasme

Po obliki je današnji Sirkaški ovčar velik, močan, mišičast, skladno grajen pes. Dlaka je ravna, gosta in trda. Podlanka je mehka in gosta. Barva dlake: rjava, siva, rdeča, lisasta. Najbolj cenjena in najredkejša je rumeno siva barva s črno podlanko, pri čemer je glava skoraj popolnoma črna, po prsih ali stopalih pa so prisotne posamezne bele lise. Ta barvna kombinacija naj bi bila originalna in najbolj prvinska. Dlaka ga dobro varuje pred poškodbami in vremenskimi vplivi. Nega obsega redno krtačenje in kopanje, kadar je nujno potrebno.

Karakter pasme

Po naravi je današnji Sirkaški ovčar inteligenten, učljiv, srednje poslušen, samostojen, zvest, pogumen, zaščitniški, teritorialen, pozoren na dogajanje v okolici, družaben, prijazen, delaven, močan, vzdržljiv, vztrajen, odporen, prilagodljiv, odličen čuvaj. Možne negativne lastnosti: agresivnost, dominantnost – delno pogojeno z značajem, večinoma pa z nepravilno vzgojo, slabo socializacijo, premalo aktivnosti in preveliko osamljenostjo. Na lastnika in družinske člane je zelo navezan. Otroke ima rad, vendar je pri druženju priporočljiv nadzor odrasle osebe. Do tujcev je nezaupljiv, lahko tudi agresiven. Odnos do drugih živali je lahko agresiven, če ni primerno socializiran. Lastnik mora biti zelo izkušen, prijazen, spoštljiv, fizično aktiven, odločen, dosleden, avtoritativen, uporabljati mora pozitivno stimulacijo in imeti na razpolago veliko prostega časa za druženje in druge aktivnosti. Primerno bivalno okolje je pesjak z velikim, dobro ograjenim vrtom, izključno na podeželju. Bivanje v stanovanju in v urbanem okolju ni primerno. Potrebuje veliko gibanja, stalno zaposlitev, druženja in ostalih fizičnih in umskih dejavnosti. Na sprehodu je potrebna uporaba povodca.

Zdravje pasme

Pasma je zdrava in nima genetsko pogojenih bolezni.

Po nekaterih podatkih naj bi bili Zhaul Zhali, Gruzija Nagazi, Kavkasiuri Nagazi, Kavkazty Uasahichala, Kavkazskaïa Ovtcharka, Kavkaški Ovcharka, Kavkaški Mountain Dog, Circassian Sheep Dog, Armenski Khobun, Sage Ghafghazi, Kars Coban Köpeği en in isti pes, vendar ga v posameznih državah bivše Sovjetske zveze imenujejo različno, saj bi vsaka država rada dosegla, da bi bil to njen pes.

NAGAZI – GRUZIJSKI OVČAR

(Nagazi – Georgian Shepherd Dog)

Pasme psov registrirane pri drugih organizacijah po svetu – FCI nepriznane pasme

Velikost: – samec meri od 74 do 85 cm
– samica meri od 65 do 76 cm
Teža: – samec od 65 do 85 kg
– samica od 55 do 70 kg
Življenjska doba: od 10 do 12 let

Zgodovina pasme

Njegova domovina je Gruzija. Spada med avtohtone gruzijske pasme. Pasma je zelo stara. Dobro je prilagojen za bivanje in delo v goratem predelu, ob težkih vremenskih vplivih in zahtevnem terenu. Nastopa v vlogi pastirja in čuvaja živine.

Opis pasme

Po obliki je Nagazi zelo velik, močan, mišičast, močnih kosti. Ima veliko glavo in močne noge. V Leglu je navadno od 6 do 9 mladičev. Dlaka je debela, gosta in ravna. Podlanka je gosta in mehka. Barva dlake: možne so vse barve in barvne kombinacije. Dlaka ga dobro varuje pred poškodbami in vremenskimi vplivi. Nega obsega redno krtačenje in kopanje, kadar je nujno potrebno.

Karakter pasme

Po naravi je Nagazi inteligenten, učljiv, srednje poslušen, odličen čuvaj, delaven, vztrajen, vzdržljiv, pogumen, zvest, družaben, prijazen, močan, samozavesten, samostojen, zaščitniški, prilagodljiv, odporen, pozoren na dogajanje v okolici. Na lastnika in družinske člane je zelo navezan in težko prenaša njihovo odsotnost. Do tujcev je zadržan. Do otrok je prijazen. Odnos do drugih živali je dober, še posebej je zaščitniški do tistih, ki jih varuje. Lastnik mora biti izkušen, prijazen, spoštljiv, fizično aktiven, odločen, dosleden, uporabljati mora pozitivno stimulacijo in imeti na razpolago veliko prostega časa za druženje in druge aktivnosti. Primerno bivalno okolje je pesjak z velikim, dobro ograjenim vrtom, izključno na podeželju. Bivanje v stanovanju in v urbanem okolju ni primerno. Potrebuje veliko gibanja, stalno zaposlitev, druženja in ostalih fizičnih in umskih dejavnosti. Na sprehodu je potrebna uporaba povodca.

Zdravje pasme

Pasma je zdrava in nima genetsko pogojenih bolezni.

Pasma je registrirana pri:

CFG (Cynological Federation of Georgia)
GKC (Georgian Kennel Club)

Ostale organizacije je ne priznavajo kot samostojno pasmo. Po nekaterih podatkih naj bi bili Zhaul Zhali, Gruzija Nagazi, Kavkasiuri Nagazi, Kavkazty Uasahichala, Kavkazskaïa Ovtcharka, Kavkaški Ovcharka, Kavkaški Mountain Dog, Circassian Sheep Dog, Armenski Khobun, Sage Ghafghazi, Kars Coban Köpeği en in isti pes, vendar ga v posameznih državah bivše Sovjetske zveze imenujejo različno, saj bi vsaka država rada dosegla, da bi bil to njen pes.

KUNMING KITAJSKI VOLČJI PES

(Kunming Chinese Wolf Dog, Kunming Wolfdog, Kunming langgou, Kunming quan)

Pasme psov registrirane pri drugih organizacijah po svetu – FCI nepriznane pasme

Velikost: od 64 do 68 cm
Teža: od 30 do 38 kg
Življenjska doba: od 10 do 14 let

Zgodovina pasme

Njegova domovina je Kitajska. Pasma je mlada, saj obstaja od leta 1950. Vzrejen je bil za potrebe vojske. Kitajski urad za javno varnost je pasmo uradno priznal leta 1988. Eden od njegovih prednikov je Nemški ovčar, ostali niso znani. Uporabljali so ga kot čuvaja, vojaškega pomočnika (odkrivanje min), pomočnika gasilcev, policije in reševalnega psa. V sedanjem času je predvsem družinski pes.

Opis pasme

Po obliki je Kunming kitajski volčji pes srednje velik, močan, mišičast, skladno grajen pes. Rep je dolg. Po izgledu je zelo podoben Nemškemu ovčarju, s to razliko, da je hrbtna višina višja. Dlaka je kratka, čvrsta in gosta. Podlanka je gosta in mehka. Barva dlake: rjava s črnim sedlom in gobcem, slamnato rjava, rjasto rjava. Dlaka ga dobro varuje pred različnimi vremenskimi vplivi. Nega dlake obsega redno krtačenje in kopanje, kadar je potrebno.

Karakter pasme

Po naravi je Kunming kitajski volčji pes zelo inteligenten, dobro učljiv, delaven, odličen čuvaj, družaben, zvest, prijazen, samozavesten, radoveden, sposoben, vodljiv, zelo aktiven, ustrežljiv, odporen, prilagodljiv, vztrajen, vzdržljiv. Možna negativna lastnost: občasno nepredvidljivo obnašanje – pogojeno z značajem in delno z nepravilno vzgojo ter slabo socializacijo. Na lastnika in družinske člane je zelo navezan in težko prenaša njihovo odsotnost. Otroke ima rad in je do njih ljubeč, kljub temu je pri druženju priporočljiv nadzor odrasle osebe. Do tujcev je nezaupljiv. Ob primerni socializaciji se dobro razume z drugimi živalmi. Lastnik mora biti izkušen, prijazen, spoštljiv, odločen, dosleden, fizično zelo aktiven, imeti mora veliko prostega časa za druženje in ostale aktivnosti, pri vzgoji pa mora uporabljati pozitivno stimulacijo. Priporočljiva je zgodnja socializacija in opravljena šola poslušnosti. Primerno bivalno okolje je pesjak z velikim, ograjenim vrtom. Dobro se prilagodi bivanju v hiši ali stanovanju. Potrebuje veliko gibanja, veliko druženja, zaposlitev ter druge fizične in umske dejavnosti. Na sprehodu je potrebna uporaba povodca.

Zdravje pasme

Pasma je zdrava in nima gensko pogojenih bolezni.

Pasma je registrirana pri:

DRA (Dog Registry of America, Inc.)

KINTAMANI BALIJSKI GORSKI PES

(Bali Berghund, Kintamani Dog, Nanjing Kintamani Bali, Anjing Bali, Bali Dog Kintamani)

Pasme psov registrirane pri drugih organizacijah po svetu – FCI nepriznane pasme

Velikost: – samec meri od 45 do 55 cm
– samica meri od 40 do 50 cm
Teža: – samec od 15 do 17 kg
– samica od 13 do 15 kg
Življenjska doba: okoli 15 let

Zgodovina pasme

Njegova domovina je Indonezija, otok Bali, gorovje Kintamani. Priznan ima status avtohtone pasme od leta 2006. Njegov izvor ni natančno določen, verjetno pa so bili njegovi predniki ulični psi, ki imajo povezavo tudi z divjimi psi. Po eni izmed teorij, naj bi se pasma razvila iz Chow chowa, ki je s kolonizatorji prispel s Kitajske pred okoli 600 leti. Pasma je razžirjena tudi izven matične domovine (Nizozemska, Francija, Norveška, Nemčija; Belgija, Švedska, Avstralija). Nastopa v vlogi družinskega psa.

Opis pasme

Po obliki je Kintamani balijski gorski pes srednje velik, močan, mišičast, skladno grajen pes. Obraz je širok, čelo ravno. Podoben je kombinaciji Samojeda in Malamuta. Ima vse značilnosti špica. Njegova hoja je lahkotna. Dlaka je kratka do srednje dolga, ravna, gosta,volnata in mehka. Barva dlake: bela z mareličnimi lisami okoli ušes, črna, beige, rdeče rjava, temno rjava ter ostale barve in barvne kombinacije. Dlaka ga dobro varuje pred poškodbami in vremenskimi vplivi. Nega obsega redno krtačenje in kopanje, kadar je nujno potrebno.

Karakter pasme

Po naravi je Kintamani balijski gorski pes inteligenten, hitro učljiv, vodljiv, ubogljiv, živahen, igriv, samostojen, samozavesten, nežen, družaben, prijazen, zvest, pogumen, drzen, dober čuvaj, previden, zaščitniški, teritorialen, zelo gibčen, pozoren na dogajanje v okolici, prilagodljiv, odporen, radoveden. Možne negativne lastnosti: agresivnost; ljubosumnost, destruktivno vedenje – delno pogojeno z značajem, večinoma pa z neprimerno vzgojo, slabo socializacijo, premalo aktivnosti in preveliko osamljenostjo. Značilno zanj je, da rad koplje luknje, saj so njegovi predhodniki živeli v manjših jamah. Rad se zadržuje na visokih točkah (zid, hrib). Na lastnika in družinske člane je zelo navezan. Otroke ima rad in je do njih ljubeč. Do tujcev je nezaupljiv. Odnos do drugih živali ni najboljši, saj zvesto brani svoj teritorij. Lastnik mora biti prijazen, spoštljiv, odločen, dosleden, fizično aktiven, imeti mora veliko prostega časa za druženje in ostale aktivnosti, pri vzgoji pa mora uporabljati pozitivno stimulacijo. Primerno bivalno okolje je pesjak z visoko ograjenim vrtom. Potrebuje veliko gibanja, druženja, zaposlitev ter druge fizične in umske dejavnosti. Na sprehodu je potrebna uporaba povodca.

Zdravje pasme

Pasma je zdrava in nima posebnih zdravstvenih težav.

Pasma je registrirana pri:

PERKIN (Perkumpulan Kinologi Indonesia –The All Indonesia Kennel Club) in druge indonezijske kinološke organizacije. Izvajajo se postopki za priznanje pasme po FCI standardih.

ARMENSKI GAMPR

(Armenian Gampr Dog)

Pasme psov registrirane pri drugih organizacijah po svetu – FCI nepriznane pasme

Velikost: od 63 do 89 cm
Teža: od 38 do 84 kg
Življenjska doba: od 12 do 16 let

Zgodovina pasme

Njegova domovina je Armenija. Prisoten je tudi v vzhodni Turčiji. Beseda »gampr« pomeni čuvaj. Spada med stare avtohtone pasme. Njegovi predniki so obstajali že v 3. stoletje pred našim štetjem. Prilagojen je za bivanje in delo na razgibanem geografskem področju (gorovje, reke, travniki) ob različnih vremenskih vplivih. Pasma je obdržala svoje prvinske značilnosti, saj obstaja na omejenem območju. Uporabljali so ga kot pastirskega psa (ovce, govedo), čuvaja ter lovskega in reševalnega psa. Sodeloval je tudi v vojnah. Z načrtno vzrejo so pričeli v začetku 20. stoletja, saj želijo ohraniti pasmo z vsemi njenimi značilnostmi. Prebivalci tega področja so bili tesno povezani s psom in so ga zelo cenili. Armenci so zelo ponosni na to pasmo, saj je zelo povezana z njihovo kulturo in zgodovino. Manjše število psov je bilo prepeljanih tudi v druge države (predvsem ZDA), kjer so jih križali z drugimi pasmami. V sedanjem času je predvsem čuvaj in družinski pes.

Opis pasme

Po obliki je Armenski Gampr velik, pravokoten, močan, mišičast, skladno grajen pes. Prsni koš je širok in rahlo zaokrožen. Glava je velika, čeljusti so močne. Popolno fizično in psihično zrelost doseže okoli tretjega leta starosti. Dlaka je gosta in ravna. Podlanka je gosta in mehka. Psi, ki živijo v goratem predelu imajo dolgo dlako, medtem ko so nižinski psi kratkodlaki. Barva dlake: najpogosteje različni odtenki rjave, dovoljene so tudi druge barve. Posamezne bele lise so dovoljene. Dlaka ga dobro varuje pred poškodbami in vremenskimi vplivi. Nega obsega redno krtačenje in kopanje, kadar je nujno potrebno. Poudariti je potrebno, da se predstavniki te pasme med seboj razlikujejo po velikosti, obliki in barvi dlake. Njihov izgled je pogojen s tem, na katerem območju matične domovine prebivajo (gorski ali nižinski predel). Razlika je prisotna tudi med psi, ki opravljajo naloge pastirja in tistimi, ki jih uporabljajo kot čuvaja premoženja. Pastirski tip psa je ponavadi manjši, vzdržljivejši in bolj živahen, čuvaj pa je višji, bolj kvadratne oblike, bolj zaščitniški in manj aktiven.

Karakter pasme

Po naravi je Armenski Gampr inteligenten, učljiv, samostojen, izredno delaven, vreden zaupanja, ustrežljiv, željan pohvale, zvest, družaben, prijazen, pogumen, odličen čuvaj, zaščitniški, močan, vodljiv, iskren, samozavesten, vzdržljiv, vztrajen, skromen, prilagodljiv, pozoren na dogajanje v okolici, odziven, miren, uravnovešen, previden. Značilno zanj je, da se izogne nepotrebnemu tveganju. Slabo prenaša grobo vedenje in nespoštljiv odnos. Možne negativne lastnosti: občasno je neposlušen (če se mu ukazi ne zdijo smiselni, saj je navajen, da se sam odloča), ravnodušen, nezainteresiran – pogojeno delno z značajem, predvsem pa z neprimerno vzgojo, slabo socializacijo, premalo aktivnosti in preveliko osamljenostjo. Na lastnika in družinske člane je zelo navezan in težko prenaša njihovo odsotnost. Do tujcev je zadržan. Do otrok je prijazen, čeprav je raje v družbi odraslih oseb. Odnos do drugih živali je dober, še posebej je zaščitniški do tistih, ki jih varuje. Lastnik mora biti izkušen, prijazen, spoštljiv, fizično aktiven, odločen, dosleden, uporabljati mora pozitivno stimulacijo in imeti na razpolago veliko prostega časa za druženje in druge aktivnosti. Primerno bivalno okolje je pesjak z velikim, dobro ograjenim vrtom, izključno na podeželju. Bivanje v stanovanju in v urbanem okolju ni primerno. Potrebuje veliko gibanja, stalno zaposlitev, druženja in ostalih fizičnih in umskih dejavnosti. Na sprehodu je potrebna uporaba povodca.

Zdravje pasme

Pasma je zdrava in nima genetsko pogojenih bolezni. Pri vzreji, kjer se dopušča križanje s sorodnimi vrstami psov, lahko pride do težav s kolki in piščaljo.

Pasma je registrirana pri:

AGCA (Armenian Gampr Club of America)
IKU (International Kennel Union)

Ostale organizacije je ne priznavajo kot samostojno pasmo. Težava je predvsem v tem, da ima podobne značilnosti kot jih imata Kavkaški ovčar in Srednjeazijski ovčar.