ZAHODNOVIŠAVSKI BELI TERIER

(West Highland White Terrier)

3. FCI skupina: Terierji
Sekcija 2: Majhni terierji
št. FCI standarda: 85

Velikost: do 28 cm
Teža: od 7 do 10 kg
Življenjska doba: od 10 do 15 let

Zgodovina pasme

Vzreditelj pasme E. D. Argilshyr je pri vzreji uporabil bele cairnske terierje, ki so jih sicer izločili iz legel in predstavljajo prednike današnjega Zahodnovišavskega belega terierja. Uporabljali so ga za lov po močvirjih, grmovju in skalovju na male glodalce, jazbece, divje mačke, vidre, in lisice. Uradni standard pasme je bil priznan šele leta 1925. Pasma se je razširila po celem svetu. V današnjem času Zahodnovišavski beli terier nastopa predvsem v vlogi razstavnega, tekmovalnega in družnega psa.

Opis pasme

Po izgledu je Zahodnovišavski beli terier kompaktno grajen pes kratkih nog. Dlaka je ostra in ravna. Podlanka je mehka. Dlaka ga dobro ščiti pred vremenskimi vplivi. Nega: zadošča krtačenje dvakrat tedensko, razen pri mladičkih, ki jih je potrebno krtačiti vsak dan. Kopanje ni priporočljivo, ker dlaka izgubi svojo značilnost. Kljub beli dlaki niso umazani, saj nečistočo z lahkoto odstranimo s krtačenjem. Nekajkrat letno je potrebno tudi trimanje, striženje in krajšanje krempljev.

Karakter pasme

Po naravi je Zahodnovišavski beli terier prijazen, prisrčen, očarljiv, samozavesten, samosvoj, izviren, svojeglav, gibčen, pogumen, prebrisan, aktiven, vesel, zavzet, prilagodljiv, dober čuvaj z lovskim nagonom, dominanten, učljiv, inteligenten, poslušen, prilagodljiv. Možne negativne lastnosti: dominantnost, agresivnost, svojeglavost. Na lastnika in družinske člane je zelo navezan. Ni primerna družba za majhne otroke, ker se ob neprimerni igri brani z ugrizom. Do tujcev je nezaupljiv in njihov prihod oznani z lajanjem. Odnos z drugimi živalmi ni prijateljski, saj mu pomenijo plen in jih preganja do onemoglosti. Ob primerni socializaciji se privadi na sobivanje z njimi. Primeren je lastnik, ki je dosleden, avtoritativen, odločen, nepopustljiv, ima dovolj prostega časa in uporablja pozitivno stimulacijo. Potrebno je zgodnje šolanje, da ne prevlada njegova dominantnost. Primerno bivalno okolje je stanovanje. Rad ima sprehode, ni pa mu tuje niti lenarjenje.

Zdravje pasme

Spada med dokaj zdrave pasme. Možne zdravstvene težave: alergija kože, prebavne težave, nagnjenost k debelosti.

YORKSHIRSKI TERIER

(Yorkshire Terrier)

3. FCI skupina: Terierji
Sekcija 4: Pritlikavi terierji
št. FCI standarda: 86

Velikost: med 20 in 30 cm
(višina s standardom ni določena)
Teža: do 3,2 kg
Življenjska doba: od 11 do 15 let

Zgodovina pasme

Njegova domovina je Velika Britanija, grofija Yorkshire. Yorkshirski terier spada med stare pasme psov, saj izvira iz 17. stoletja. Uporabljali so ga predvsem rudarji za lov na podgane in miši. Standard te pasme je bil priznan leta 1886. V sedanjem času se pojavlja kot spremljevalec in razstavni pes.

Opis pasme

Po izgledu je Yorkshirski terier majhen, skladno grajen pes, pokončne drže. Njegovo gibanje je skladno in elegantno. Dlaka je dolga (sega do tal in je razdeljena s prečko od nosu do repa), gosta, gladka in svilnata. Kodri niso dovoljeni. Podlanke nima. Nega je zahtevna, saj obsega vsakodnevno česanje in krtačenje, redno čiščenje zob in krajšanje krempljev. Dlaka ne izpada. Barva dlake: rdeče zlata po tačkah in glavi ter temno jekleno modra po hrbtu. Pramena in druge nianse niso dovoljeni. Mladički so ob kotitvi popolnoma črni (spominjajo na majhne rotweilerje), kasneje so po glavi sive barve, ki se počasi spremeni v rdeče zlato. Končna podoba se izoblikuje do tretjega leta. Obvezno mora nositi čopek (po možnosti z rdečo pentljo, ki je zaščitni znak te pasme).

Karakter pasme

Po naravi je Yorkshirski terier inteligenten, temperamenten, trmast, svojeglav energičen, pogumen, učljiv, igriv, dober čuvaj, simpatičen, zabaven, ljubezniv, samozavesten. Negativne lastnosti: preveč zaščitniški do lastnika, glasno laja, občutljiv, trmast, muhast. Poudariti je potrebno, da ima kljub svoji majhnosti vse značilnosti velikih terierjev. Na svojega lastnika je zelo navezan in zanj pripravljen izpolniti vsako željo. Do otrok je načeloma prijazen in se z njimi rad zabava, kljub njegovi majhnosti pa je potreben nadzor odrasle osebe, saj njegova igra včasih postane precej groba. Drugih živali ne mara. V odnosu do tujcev je zelo nezaupljiv in glasno laja. Rad je v naravi, vendar se zadovolji s krajšimi sprehodi. Lastnik mora biti pri vzgoji dosleden, prijazen, avtoritativen in pozitiven. Nikakor ne sme popuščati njegovim muham, saj ga sicer nadvlada. Primerno bivalno okolje je stanovanje.

Zdravje pasme

Možni zdravstveni problemi: težave s kolenskim sklepom, pri kotitvi je pogosto potrebna strokovna pomoč.

VALIŽANSKI TERIER

(Welsh Terrier)

3. FCI skupina: Terierji
Sekcija 1: Veliki in srednji terierji
št. FCI standarda: 78

Velikost: od 36 do 39 cm
Teža: do 9,5 kg
Življenjska doba: okoli 14 let

Zgodovina pasme

Njegova domovina je Velika Britanija, Severni Wales. Valižanski terier spada med stare pasme psov, saj izvira iz 18. stoletja. Uporabljali so ga za lov na glodalce, jazbece in lisice. V sedanjem času je predvsem družinski pes. Dobre rezultate dosega v agilityu in flyballu. Zanimivo je, da je več predstavnikov te pasme prisotnih v ZDA, kot v Veliki Britaniji.

Opis pasme

Po izgledu je Valižanski terier kompaktno grajen pes, z značilno brado. Dlaka je trda, gosta, ščetinasta. Podlanka je nežna. Obrvi, brki in brada so izrazito košati in značilni za to pasmo. Barva dlake: srnje rjav s črno liso na hrbtu, črno rumeno rjava s črno listo na hrbtu. Mladički so ob rojstvu črni in s časoma pridobijo končno barvo. Nega ni zahtevna, zadošča tedensko krtačenje, striženje dvakrat letno, kopanje samo kadar je nujno (največ dvakrat letno).

Karakter pasme

Po naravi je Valižanski terier živahen, trmast, zelo delaven, hiperaktiven, poslušen, ljubeč, nežen, igriv, vesel, aktiven, močan, vzdržljiv, poslušen, učljiv,inteligenten, pogumen, pozoren na dogajanje v okolici, prijateljski, dober čuvaj. Možne negativne značilnosti: popadljiv, agresiven, veliko in glasno laja. Na lastnika in družinske člane je zelo navezan in uživa v njihovi družbi. V odnosu do otrok je potrpežljiv in prijazen, pri igri pa je potreben nadzor odrasle osebe. Z drugimi živalmi se dobro razume, razen z glodalci (hrčki, miške, morski prašički), ki mu pomenijo plen. Primeren je za lastnika začetnika, ki je fizično aktiven, odločen, miren, avtoritativen, dosleden in uporablja pozitivno motivacijo. Najprimernejše okolje za bivanje je hiša z ograjenim vrtom, saj potrebuje veliko prostora za sproščanje svoje energije s tekom in za raziskovanje. V primeru, da biva v stanovanju, potrebuje redne daljše sprehode.

Zdravje pasme

Posebnih zdravstvenih težav pasma nima, možne pa so težave z očmi, alergija kože, težave s ščitnico in epilepsija.

TERIER GLEN OF IMAAL

(Irish Glen of Imaal Terrier)

3. FCI skupina: Terierji
Sekcija 1: Veliki in srednji terierji
št. FCI standarda: 302

Velikost: do 36,5 cm
Teža: do 16 kg
Življenjska doba: do 15 let

Zgodovina pasme

Njegova domovina je Irska, kraj Imaal v okrožju Wicklow. Terier Glen of Imaal spada med stare pasme psov, saj je njegov obstoj dokumentiran od sredine 19. stoletja. Na to področje je prispel v času vladavine Elizabete I., skupaj z vojaki. Uporabljali so ga kot pastirja, lovca na miši, podgane, vidre, jazbece in lisice. poleg tega so ga uporabljali tudi za vrtenje velikih koles pri ražnju, s katerimi so obračali meso nad ognjem in pasje dvoboje. V današnjem času ga uporabljajo predvsem kot družinskega psa. Pasma je bila uradno priznana leta 1934. Pasma ni pogosta.

Opis pasme

Po izgledu je Terier Glen of Imaal srednje velik pes s kratkimi nogami. Dlaka je srednje dolga in ostra. Podlanka je mehka. Barva ni določena, saj so dovoljeni vsi odtenki modre (srebrna do odtenka skrilavca) in pšenične (od odtenka smetane do rdeče) ter tudi proge. Nega dlake ni zahtevna, zadošča redno krtačenje in dvakrat letno striženje dlake. Odstranjevati je potrebno dlake pod repom, v ušesih in med blazinicami na nogah. Dlaka ne odpada. Kopanje ni priporočljivo.

Karakter pasme

Po naravi je Terier Glen of Imaal zelo aktiven, okreten, tih, zvest, močan, pogumen, nežen, ubogljiv, radoveden, ljubeč. Polno zrelost doseže okoli četrtega leta starosti. Svojemu lastniku je zelo zvest in navezan nanj. Otroke obožuje in uživa v druženju z njimi. Kljub temu je priporočljiv nadzor pri igri, saj je zelo vihrav in jih lahko nehote poškoduje. Do drugih psov je lahko agresiven, domače mačke ima rad, tujih pa ne prenaša. Ravno tako nima dobrega odnosa do manjših domačih živali (hrčki, miške), saj mu pomenijo plen. Priporočljivo je bivanje v hiši ali stanovanju, čeprav je možno bivanje zunaj, kadar je primerno vreme. Potrebuje dolge sprehode, kjer sprosti svojo energijo. Primeren je lastnik, ki je odločen, dosleden, prijazen, ima veliko časa za druženje in pri vzgoji uporablja pozitivno stimulacijo.

ŠKOTSKI TERIER

(Scottish Terrier)

3. FCI skupina: Terierji
Sekcija 2: Majhni terierji
št. FCI standarda: 73

Velikost: od 25,4 do 28 cm
Teža: od 9 do 12 kg
Življenjska doba: do 14 let

Zgodovina pasme

Njegova domovina je Škotska. Škotski terier spada med stare pasme psov. Vzrejen je bil za lov na lisice, jazbece, vidre in divje zajce, ki jih je zganjal iz lukenj. Po svoji strukturi in odpornosti je bil primeren za delo v zahtevnih razmerah v predelih škotskega višavja. V sedanjem času nastopa predvsem kot družni pes. Zanimivost: predstavniki te pasme so kar trikrat prebivali v Beli hiši – tudi predsednik Roosevelt je imel psičko te pasme.

Opis pasme

Po izgledu je Škotski terier nizek, močan in robustno raščen pes. Kljub temu je zelo gibčen in hiter. Dlaka je srednje dolga in trda. Podlanka je mehka. Barva dlake: črna, pšenična, progasta v vseh odtenkih. Nega ni preveč zahtevna, saj obsega redno krtačenje in nekajkrat letno trimanje, ker dlaka ne odpada.

Karakter pasme

Po naravi je Škotski terier vztrajen, ubogljiv (žal, ponavadi uboga le eno osebo), veliko razmišlja, iznajdljiv (predvsem pri izogibanju ukazov), umirjen, psihično stabilen, dober čuvaj (ne laja veliko), pogumen, nežen, ljubeč, zvest, miren, odločen, samozavesten, zanesljiv, predvidljiv, inteligenten, samostojen, nepodkupljiv, igriv, živahen, nevsiljiv. Negativne lastnosti: občutljiv na krivice in grajo, včasih trmoglav. Po svoji naravi ni tipičen predstavnik terierjev, saj je mirnejši in bolj dostojanstven. Na svojega gospodarja in družinske člane je zelo navezan in močno odvisen od njihove družbe. Otrokom je zelo vdan in uživa v njihovi igri, seveda pa je potrebno otroke podučiti o primernem ravnanju s psom. Do neznanih ljudi je nezaupljiv in nedostopen. Ob pravočasni socializaciji se z drugimi živalmi dobro razume. Primeren lastnik mora biti predvsem potrpežljiv, odločen, dosleden, prijazen in mora uporabljati pozitivno stimulacijo. Poleg tega mora imeti na razpolago dovolj prostega časa za druženje s psom. Primerno bivalno okolje je hiša z vrtom ali stanovanje. Potrebuje redne sprehode in aktivnosti.

Zdravje pasme

Pasma nima posebnih zdravstvenih težav.

STAFFORDSHIRE BULTERIER

(Staffordshire Bull Terrier)

3. FCI skupina: Terierji
Sekcija 3: Terierji tipa bull
št. FCI standarda: 76

Velikost: – samec meri okoli 40 cm
– samica meri okoli 35 cm
Teža: – samec od 17 do 20 kg
– samica od 12 do 15 kg
Življenjska doba: od 10 do 12 let

Zgodovina pasme

Njegova domovina je Anglija in izvira iz 19. stoletja. Uporabljali so ga za lov na podgane in pasje borbe. V sedanjem času je Staffordshire Bulterier predvsem spremljevalec, reševalni in družinski pes.

Opis pasme

Po videzu je Staffordshire Bulterier srednje velik pes, mišičastega, močnega in skladno grajenega telesa. Dlaka je kratka, ostra, priležna in sijoča. Barva dlake: dovoljene so vse barve (razen jetrne in črne z ožigi ter več kot 80 % bele barve). Nega ni zahtevna: redno krtačenje in po potrebi kopanje.

Karakter pasme

Po naravi je Staffordshire Bulterier inteligenten, dobrodušen, vodljiv, živahen, dober čuvaj, zaščitniški, pogumen, zvest, ubogljiv. Možne negativne lastnosti: ob neprimerni vzgoji preveč zaščitniški, agresiven do psov (izogibati se je potrebno direktnemu pogledu iz oči v oči, saj to vzame kot izziv). Na lastnika je zelo navezan. Otroke ima zelo rad. Do tujcev je večinoma prijazen, pogosto pa je v odnosu do njih močno izražena zaščitniška vloga do svojega teritorija. Druge živali dobro prenaša, če ni imel slabih izkušenj kot mladič, in je primerno socializiran. Priporočljivo je, da biva v stanovanju. Pasma ni primerna za začetnike, zato je priporočljiv izkušen lastnik, ki je psihično stabilen, avtoritativen, odločen, dosleden, prijazen in uporablja pri vzgoji pozitivno stimulacijo. Primerno je zgodnje šolanje poslušnosti.

Zdravje pasme

Možne zdravstvene težave: nagnjenost k abdenokarcinomu, kožne bolezni in alergije.