DOLGODLAKI PRITLIKAVI JAZBEČAR

(Dachshund – Zwerg – Langhaar)

4. FCI skupina: Jazbečarji
Sekcija 1: Jazbečarji
št. FCI standarda: 148

Teža: od 3,5 do 4 kg
(prsni obseg znaša do 30 cm)
Življenjska doba: od 12 do 15 let

Zgodovina pasme

Njegova domovina je Nemčija. Dolgodlaki pritlikavi jazbečar spada med stare pasme, saj so njegovi predniki obstajali že v starem Egiptu (2300 let pr. n. št.). Nastal je s križanjem nemških, francoskih in angleških lovskih psov in terierjev, okoli 16. stoletja. Predhodniki današnje pasme so bili precej večji, sedanjo obliko so pridobili z načrtno vzrejo. Standard jazbečarja je bil v Nemčiji objavljen leta 1879. V sedanjem času je predvsem družinski pes, uporabljajo ga tudi za lov. Razširjen je po vsem svetu.

Opis pasme

Po obliki je Dolgodlaki pritlikavi jazbečar nizek, podolgovat, kratkih nog, z dolgim gobcem, ozko glavo in povešenim repom, hrbet je raven, malo izbočen nad ledji. Postava je krepka, precej mišičasta. Dlaka je dolga, ravna, sijoča in mehka. Podlanka je gosta. Barva dlake: rdeča; rdeče rumena; črno rumeno rjava. Nega obsega dnevno krtačenje in občasno brisanje z vlažno krpo.

Karakter pasme

Po naravi je Dolgodlaki pritlikavi jazbečar živahen, radoveden, prijazen, inteligenten, zabaven, pogumen, ljubezniv, družaben, nima lovskega nagona, igriv, aktiven, učljiv, občutljiv na krivice in grobosti, nežen, vesel, zaščitniški, zvest, učljiv, ljubezniv, pozoren na okolico. Ob motečih šumih ali prihodu neznanca glasno laja. Možne negativne lastnosti: uničevalnost, če je preveč osamljen, trma, napadalnost do drugih psov, trma, plašnost, lenost, kopanje lukenj, neposlušnost. S psi se dobro razume. Na lastnika je izredno navezan. Dobro se razume z večjimi otroci, pri manjših otrocih pa je potrebna previdnost, saj ga pri igri, zaradi njegove majhnosti, lahko nehote poškodujejo. Primerno bivalno okolje je hiša z dobro ograjenim vrtom ali izoliran pesjak. Na sprehodu mora biti obvezno na povodcu. Potrebuje srednje veliko gibanja, zaposlitev in drugih aktivnosti. Primeren je lastnik, ki je odločen, dosleden, prijazen, strpen, potrpežljiv, vztrajen, uporablja pri vzgoji pozitivno stimulacijo in raznolikost vadbe ter ima na razpolago veliko prostega časa za druženje in aktivnosti.

Zdravje pasme

Možne zdravstvene težave: entropija, tumorji dlesni, bolezni hrbtenice (ukleščenje diska, delna ali popolna paraliza. Pomembno je, da ga ne navadimo hoje po stopnicah in skakanja, poleg tega je pomembno pravilno prijemanje in dvigovanje psa. Ostale možne težave z zdravjem: bolezni srca, težave s sečevodom, diabetes. Poskrbeti je potrebno za primerno prehrano, saj je pasma nagnjena k debelosti.

DOLGODLAKI KUNČJI JAZBEČAR

(Dachshund – Kaninchen – Langhaar)

4. FCI skupina: Jazbečarji
Sekcija 1: Jazbečarji
št. FCI standarda: 148

Velikost: do 25 cm
Teža: do 6 kg
(obseg prsi znaša do 35 cm)
Življenjska doba: od 12 do 15 let

Zgodovina pasme

Njegova domovina je Nemčija. Dolgodlaki kunčji jazbečar spada med stare pasme psov, saj so njegovi predniki obstajali že v starem Egiptu (2300 let pr. n. št.). Nastal je s križanjem nemških, francoskih in angleških lovskih psov in terierjev, okoli 16. stoletja. Predhodniki današnje pasme so bili precej večji, sedanjo obliko so pridobili z načrtno vzrejo. Uporabljali so ga predvsem za lov na manjše živali, predvsem kunce, saj se je zaradi svoje majhnosti dobro znašel tudi v rovih. Standard jazbečarja je bil v Nemčiji objavljen leta 1879. V sedanjem času je Dolgodlaki kunčji jazbečar predvsem družinski pes, uporabljajo ga tudi za lov. Razširjen je po vsem svetu.

Opis pasme

Po obliki je Dolgodlaki kunčji jazbečar nizek, podolgovat, kratkih nog, z dolgim gobcem, ozko glavo in povešenim repom, hrbet je raven, malo izbočen nad ledji. Postava je krepka, precej mišičasta. Dlaka je srednje dolga, mehka, ravna in sijoča. Podlanka je gosta. Barva dlake: rdeča, rdeče rumena, črno rumeno rjava. Nega obsega dnevno krtačenje in občasno brisanje z vlažno krpo.

Karakter

Po naravi je Dolgodlaki kunčji jazbečar živahen, radoveden, prijazen, inteligenten, zabaven, pogumen, ljubezniv, družaben, ima izrazit lovski nagon, igriv, aktiven, učljiv, občutljiv na krivice in grobosti, nežen, vesel, zaščitniški, zvest, učljiv, ljubezniv, pozoren na okolico. Ob motečih šumih ali prihodu neznanca glasno laja. Možne negativne lastnosti: uničevalnost, če je preveč osamljen, trma, napadalnost do drugih psov, trma, plašnost, lenost, kopanje lukenj, neposlušnost. S psi se dobro razume. Kljub temu ni priporočljivo sobivanje z večjimi psi. Na lastnika je izredno navezan. Dobro se razume z večjimi otroci, pri manjših otrocih pa je potrebna previdnost, saj ga pri igri, zaradi njegove majhnosti, lahko nehote poškodujejo. Primerno bivalno okolje je hiša z dobro ograjenim vrtom ali izoliran pesjak. Na sprehodu mora biti obvezno na povodcu. Potrebuje srednje veliko gibanja, zaposlitev in drugih aktivnosti. Primeren je lastnik, ki je odločen, dosleden, prijazen, strpen, potrpežljiv, vztrajen, uporablja pri vzgoji pozitivno stimulacijo in raznolikost vadbe ter ima na razpolago veliko prostega časa za druženje in aktivnosti.

Zdravje pasme

Možne zdravstvene težave: bolezni hrbtenice (ukleščenje diska, delna ali popolna paraliza. Pomembno je, da ga ne navadimo hoje po stopnicah in skakanja, poleg tega je pomembno pravilno prijemanje in dvigovanje psa. Ostale možne težave z zdravjem: bolezni srca, težave s sečevodom, diabetes. Poskrbeti je potrebno za primerno prehrano, saj je pasma nagnjena k debelosti.

DOLGODLAKI JAZBEČAR

(Dachshund – Standard – Langhaar)

4. FCI skupina: Jazbečarji
Sekcija 1: Jazbečarji
št. FCI standarda: 148

Velikost: od 25 do 27 cm
Teža: do 9 kg
(obseg trupa je nad 35 cm)
Življenjska doba: od 14 do 17 let

Zgodovina pasme

Njegova domovina je Nemčija. Dolgodlaki jazbečar spada med stare pasme psov, saj so njegovi predniki obstajali že v starem Egiptu (2300 let pr. n. št.). Nastal je s križanjem nemških, francoskih in angleških lovskih psov in terierjev, okoli 16. stoletja. Predhodniki današnje pasme so bili precej večji, sedanjo obliko so pridobili z načrtno vzrejo. Uporabljali so ga predvsem za lov na manjše živali, predvsem jazbece, saj se je zaradi svoje majhnosti dobro znašel tudi v rovih. Standardni dolgodlaki jazbečar spada med mlajše pasme, saj v tej obliki obstaja od druge polovice 20. stoletja dalje. Nastal je s križanjem jazbečarja, suseškega in poljskega španjela, ki so ga sčasoma selektivno pomanjšali. Standard jazbečarja je bil v Nemčiji objavljen leta 1879. V sedanjem času Dolgodlaki jazbečar nastopa predvsem kot družinski pes, dobre rezultate dosega tudi na razstavah. Razširjen je po vsem svetu.

Opis pasme

Po obliki je Dolgodlaki jazbečar nizek, podolgovat, kratkih nog, z dolgim gobcem, ozko glavo in povešenim repom, hrbet je raven, malo izbočen nad ledji. Postava je krepka, precej mišičasta. Dlaka je dolga, svilena, mehka, gladka, ravna, sijoča in rahlo valovita. Na spodnjem delu trupa in po vratu je daljša in gostejša, dolge rese so prisotne na zadnji strani nog, uhljih in spodnjem delu repa. Podlanka je gosta. Nega obsega dnevno krtačenje in občasno brisanje z vlažno krpo.

Dlaka je lahko:

– enobarvna: rdeča; rdeče rumena; rumena s črnim odtenkom ali brez; močno črna. Bela barva ni zaželena, dovoljene so posamezne bele lise. Ravno tako niso zaželeni rdečkasto rjavi odtenki, čeprav so dovoljeni.

– dvobarvna: močno črna ali rjava z rjastimi ali rumenimi ožigi nad očmi, ob straneh gobca, notranji strani uhljev, na oprsju, notranjih in zadnjih straneh nog, po šapah, okoli zadnjika in do polovice repa. Bela barva je dovoljena v obliki manjših lis. Preveč obsežen ožig ni zaželen.

Karakter pasme

Po naravi je Dolgodlaki jazbečar inteligenten, ubogljiv, hitro učljiv, umirjen, včasih lenoben, lovski nagon, prijazen, ljubezniv, igriv, prijeten, radoveden, očarljiv, vztrajen, razigran (ko je mlad), pogumen, dober čuvaj, včasih malo trmast, komunikativen, pozoren, družaben, gibčen, hiter, vzdržljiv, občutljiv na krivice in grobost, pozoren na okolico. Ima zelo izostren voh. Ob najmanjšem šumu glasno laja. Možne negativne lastnosti, pogojene predvsem z neprimerno vzgojo: trma, skakanje po ljudeh, prevelika lenoba, plašnost, kopanje lukenj, neposlušnost. Na lastnika je zelo navezan. Z otroki se dobro razume, če je pravilno socializiran. Do tujcev je sprva zadržan, kasneje prijazen. Odnos do drugih psov je dober. Primeren je lastnik, ki je prijazen, dosleden, odločen, vztrajen, strpen, potrpežljiv, ima na razpolago dovolj prostega časa in pri vzgoji uporablja pozitivno stimulacijo in raznolikost vadbe. Potrebuje redne sprehode, igro in ostale aktivnosti. Primerno bivalno okolje je stanovanje, čeprav tudi bivanje v izoliranem pesjaku ni problematično, saj ga kožuh dobro ščiti pred vremenskimi vplivi (še posebej rad ima tople dni).

Zdravje pasme

Dolgodlaki jazbečar spada med zdrave pasme, v starosti se lahko pojavijo problemi s hrbtenico (odsvetuje se hoja po stopnicah, predvsem pri mladičih). Pomembno je, da ga ne navadimo hoje po stopnicah in skakanja, poleg tega je pomembno pravilno prijemanje in dvigovanje psa. Potreben je nadzor nad prehrano, saj je podvržen debelosti.