VIDRAR

(Otterhound – Otter Hound)

6. FCI skupina: Goniči in krvosledci (Barvarji)
Sekcija 1: Goniči
– 1.1 Veliki goniči
št. FCI standarda: 294

Velikost: od 60 do 69 cm
(za samca je idealna višina 69 cm, za samico pa 61 cm)
Teža: od 30 do 52 kg
Življenjska doba: od 10 do 12 let

Zgodovina pasme

Njegova domovina je Velika Britanija. Pasma je stara in verjetno izvira iz Francije. Njegovi predniki so verjetno francoski psi in angleški hrt. Uporabljali so ga za lov na vidre. V 20. stoletju je pasma skoraj izumrla, vendar so jo z načrtno vzrejo uspeli ohraniti. Uradni standard je bil priznan leta 2010. V sedanjem času je lovski in družinski pes. Pasme je redka in drugod po svetu slabo poznana.

Opis pasme

Po obliki je Vidrar velik, pravokoten, močan, mišičast pes. Med prsti ima plavalno kožico. Dlaka je dolga (od 8 do 16 cm), ostra, štrleča in mastna. Podlanka je gosta in mehka. Značilno zanj je, da je močno poraščen obraz ter košate obrvi. Dlaka ga dobro varuje pred vodo in različnimi vremenskimi razmerami. Nega obsega redno krtačenje, trimanje in kopanje, če je nujno potrebno.

Karakter pasme

Po naravi je Vidrar inteligenten, živahen, vesel, srečen, igriv, samozavesten, aktiven, ustrežljiv, pogumen, prijazen, zelo ljubezniv, družabnik, rad ugaja, občasno trmast, samostojen, radoveden, raziskovalen, vzdržljiv (lahko preplava 5 km), vztrajen, neutruden. Čut za voh ima zelo razvit. Laja občasno z globokim prodornim glasom. Možne negativne lastnosti: dominantnost, destruktivno vedenje, nervoznost – pogojeno z nepravilno vzgojo in preveliko osamljenostjo. Na lastnika in družinske člane je zelo navezan. Otroke ima rad in uživa v njihovi družbi. Priporoča se nadzor odrasle osebe, saj je zelo živahen in jih lahko nehote poškoduje. Do tujcev je prijazen. S poznanimi živalmi se razume, ostale mu pomenijo plen. Lastnik mora biti izkušen, fizično aktiven (lovec, športnik), odločen, avtoritativen, dosleden, prijazen, iznajdljiv, potrpežljiv, spoštljiv, umirjen, uporabljati mora pozitivno stimulacijo in imeti na voljo veliko prostega časa za druženje ter ostale dejavnosti. Šolanje je zahtevno zaradi njegove neodvisnosti, zato je potrebno s socializacijo pričeti že pri mladičku. Primerno bivalno okolje je hiša z velikim vrtom (po možnosti na podeželju); prilagodi se tudi bivanju v izoliranem pesjaku. Potrebuje veliko dnevnega gibanja (sprehod, igre, tek, plavanje), umskih in fizičnih dejavnosti ter druženja. Na sprehodu je priporočljiva uporaba povodca.

Zdravje pasme

Pasma je zdrava, kljub temu so možne nekatere zdravstvene težave: displazija kolkov in komolcev, hemofilija, zasuk želodca. Poskrbeti je potrebno za primerno prehrano, saj je nagnjen k debelosti.

VESTFALSKI BRAK JAZBEČAR

(Westphalian Dachsbracke – Westfälische Dachsbracke)

6. FCI skupina: Goniči in krvosledci (Barvarji)
Sekcija 1: Goniči
– 1.3 Mali goniči
št. FCI standarda: 100

Velikost: od 30 do 38 cm
Teža: od 14 do 16 kg
Življenjska doba: od 11 do 15 let

Zgodovina pasme

Njegova domovina je Nemčija, Vestfalija. Pasma je stara, saj obstaja že od 17. stoletja. Nastala je s križanjem nemških brakov in jazbečarjev. Uporabljali so ga za lov na malo divjad. Prilagojen je za lov na težje prehodnih gorskih terenih. V domovini je pasma redka in zelo priljubljena, drugod pa je slabo poznana.

Opis pasme

Po obliki je Vestfalski brak jazbečar kratkonog, kompakten, močan, mišičast pes. Dlaka je kratka, gosta in groba. Barva dlake: ponavadi tribarvna – rdečkasto rjava s črnimi oznakami na hrbtu, po prsih, gobcu, tacah in na konici repa ima bele oznake, lahko je tudi dvobarven – rdečkasto rjav z belimi oznakami. Nega obsega redno krtačenje in kopanje, če je nujno potrebno.

Karakter pasme

Po naravi je Vestfalski brak jazbečar inteligenten, odličen lovec in sledilec, pogumen, družaben, vdan, prijazen, zvest, uravnovešen, umirjen. Možne negativne lastnosti: destruktivno vedenje, neposlušnost – povezano z nepravilno vzgojo in preveliko osamljenostjo, radoveden. Njegov čut za voh je zelo razvit. Na lastnika in družinske člane je zelo navezan. Otroke ima rad in uživa v igri z njimi. Priporočljiv je nadzor odrasle osebe. S poznanimi živalmi se dobro razume, ostale mu pomenijo plen. Lastnik mora biti izkušen, fizično aktiven (lovec, športnik), odločen, dosleden, prijazen, spoštljiv, uporabljati mora pozitivno stimulacijo in imeti na voljo veliko prostega časa za druženje ter ostale dejavnosti. Primerno bivalno okolje je hiša z vrtom na podeželju. Potrebuje veliko dnevnega gibanja, umskih in fizičnih dejavnosti ter druženja. Na sprehodu je priporočljiv uporaba povodca.

Zdravje pasme

Pasma je zdrava in nima gensko pogojenih bolezni.

VELIKI VENDEJSKI GRIFON

(Grand griffon vendéen – Grand Griffon Vendeen)

6. FCI skupina: Goniči in krvosledci (Barvarji)
Sekcija 1: Goniči
– 1.1 Veliki goniči
št. FCI standarda: 282

Velikost: od 60 do 65 cm
Teža: od 30 do 35 kg
Življenjska doba: od 12 do 15 let

Zgodovina pasme

Njegova domovina je Francija, predel Vendee. Pasma je zelo stara, saj obstaja že od 16. stoletja. Njegovi predniki niso natančno dokumentirani, verjetno pa so bili med njimi tudi beli ostrodlaki kraljevi pes, italijanski brak in bretonski rumeno rdeči pes. Uporabljali so ga za lov na volkove in divje svinje v tropu ali posamično. Dobro je prilagojen za gibanje po težko prehodnem terenu ob različnih vremenskih razmerah. Po drugi svetovni vojni je pasma skoraj izumrla. Z načrtno vzrejo so jo uspeli ohraniti. V sedanjem času je predvsem razstavni in družinski pes, redkeje nastopa v vlogi lovskega psa. Pasma je redka in izven matične domovine ni dobro poznana.

Opis pasme

Po obliki je Veliki vendejski grifon velik, močan, mišičast, skladno grajen pes. Dlaka je srednje dolga, gosta, lahko kuštrava, debela in trda. Podlanka je gosta in mehka. Barva dlake: črn plašč z belimi in rjavimi oznakami, belo oranžna z rumeno rjavimi predeli in belimi madeži, rjava s črnim plaščem in belimi lisami. Nega obsega redno krtačenje in kopanje, če je nujno potrebno. Dlaka ga dobro varuje pred različnimi vremenskimi vplivi.

Karakter pasme

Po naravi je Veliki vendejski grifon inteligenten, zelo aktiven, odločen, odličen lovec, pogumen, drzen, vztrajen, vzdržljiv, delaven, samostojen, družaben, prijazen, živahen, eleganten, močan, zvest, ubogljiv, samostojen, včasih trmast. Dobro ima razvit čut za voh. Na lovu zelo glasno laja. Lastnika in družinske člane ima zelo rad. Z otroki se dobro razume in uživa v igri z njimi. Zaradi njegove velikosti je priporočljiv nadzor odrasle osebe, da jih med igro ne bi nehote poškodoval. Do tujcev je prijazen. Do domačih živali ima dober odnos, ostale mu pomenijo plen. Priporoča se osnovno šolanje poslušnosti. Zaradi svojega značaja in močnega lovskega nagona, se kljub pohvalam in pozitivni stimulaciji, večkrat ne odzove na ukaz. Primerno bivalno okolje je pesjak z velikim ograjenim vrtom. Zaradi njegove glasnosti bivanje v stanovanju ni primerno. Lastnik mora biti izkušen, fizično aktiven, odločen, dosleden, prijazen, spoštljiv, uporabljati mora pozitivno stimulacijo in imeti na voljo veliko prostega časa za druženje ter ostale dejavnosti. Primerno bivalno okolje je pesjak z velikim ograjenim vrtom. Potrebuje veliko fizičnih in umskih aktivnosti.

VELIKI MODRI GASKONSKI GONIČ

(Grand bleu de Gascogne – Great Blue Gascony Hound)

6. FCI skupina: Goniči in krvosledci (Barvarji)
Sekcija 1: Goniči
– 1.1 Veliki goniči
št. FCI standarda: 22

Velikost: – samec meri od 65 do 72 cm
– samica je nekoliko nižja
Teža: od 35,5 do 54,5 kg
Življenjska doba: od 12 do 14 let

Zgodovina pasme

Njegova domovina je Francija. Pasma je stara, saj so njemu podobni psi obstajali že v 14. stoletju. Njegovi predniki so bili stari veliki lovski psi, med njimi tudi pes sv. Huberta. Uporabljali so ga za lov v tropu za lov na divjega prašiča, volka in medveda. Prilagojen je za lov na zahtevnem terenu ob različnem vremenu. V sedanjem času je lovski in družinski pes. Priljubljen je tudi izven matične domovine.

Opis pasme

Po obliki je Veliki modri gaskonski gonič velik, dolgonog, mišičast, vitek, eleganten, skladno grajen pes. Dlaka je gosta, sijoča in gladka. Barva dlake: lisasto belo črna, ki daje videz modrega skrilavca. Ob straneh glave ima črne lise, na glavi manjšo belo liso elipsaste oblike. Nega obsega redno krtačenje in kopanje, kadar je nujno potrebno. Dlaka ga dobro varuje pred različnimi vremenskimi vplivi.

Karakter pasme

Po naravi je Veliki modri gaskonski gonič inteligenten, učljiv, poslušen, vodljiv, močan, plemenit, umirjen, odličen lovec, preudaren, vzdržljiv, vztrajen, delaven, družaben, prilagodljiv, uravnovešen, doma lenoben, nežen, prijazen, ponosen, samozavesten, dobrosrčen, igriv, neutruden. Ima močno razvit čut za voh. Njegovo lajanje je globoko in zvočno. Možne negativne lastnosti: plašnost, agresivnost, trmoglavost – pogojeno z nepravilno vzgojo; destruktivno vedenje zaradi prevelike osamljenosti. Na lastnika in družinske člane je zelo navezan in si želi biti ves čas v njihovi družbi. Otroke ima rad in je do njih zelo nežen in potrpežljiv. Zaradi njegove velikosti je priporočljiv nadzor odrasle osebe, da med igro po nerodnosti ne bi poškodoval otrok. Do tujcev je sprva zadržan, kasneje prijazen. Ostale pse dobro prenaša, ravno tako poznane živali, ostale mu pomenijo plen. Lastnik mora biti izkušen, fizično aktiven, odločen, dosleden, prijazen, spoštljiv, uporabljati mora pozitivno stimulacijo in imeti na voljo veliko prostega časa za druženje ter ostale dejavnosti. Priporoča se osnovno šolanje poslušnosti. Primerno bivalno okolje je pesjak z velikim ograjenim vrtom. Potrebuje veliko fizičnih in umskih aktivnosti.

Zdravje pasme

Pasma je zdrava in niso poznane posebne zdravstvene težave.

VELIKI GASKONJEC

(Grand gascon saintongeois – Great Gascon Saintongeois)

6. FCI skupina: Goniči in krvosledci (Barvarji)
Sekcija 1: Goniči
– 1.1 Veliki goniči
št. FCI standarda: 21

Velikost: – samec meri od 65 do 72 cm
– samica meri od 62 do 68 cm
Teža: od 30 do 32 kg
Življenjska doba: od 12 do 14 let

Zgodovina pasme

Njegova domovina je Francija, regija Saintongeois. Pasma je mlada, čeprav so njegovi predniki obstajali že pred več kot sto leti. Uporabljali so ga za lov v tropu na jelene in volkove. Njegov prednik je starodavni veliki pes Saintonge. Med francosko revolucijo je pasma skoraj izumrla. Z načrtno vzrejo je pričel plemič Joseph de Carayon Latour sredi 19. stoletja. Uradni standard FCI je bil priznan leta1996. Pasma je maloštevilna (na robu izumrtja) in slabo poznana izven matične domovine. V sedanjem času je lovski in družinski pes.

Opis pasme

Po obliki je Veliki gaskonjec velik, dolgonog, mišičast, eleganten, lep, skladno grajen pes. Dlaka je močna in gosta. Podlanka je gosta in mehka. Barva dlake: bela s črnimi pikami, lahko pegasta ali s črnimi oznakami. Dlaka ga dobro varuje pred vremenskimi vplivi. Nega obsega redno krtačenje in kopanje, kadar je nujno potrebno ter redno čiščenje ušes.

Karakter pasme

Po naravi je Veliki gaskonjec inteligenten, učljiv, hiter, odličen lovec, drzen, pogumen, ljubeč, nežen, miren doma, prijazen, družaben, vzdržljiv, vztrajen, zvest, močan, pretkan, gibčen, ponosen, samozavesten, energičen, ljubek, družaben, poslušen, ustrežljiv, potrpežljiv, uravnovešen. Možne negativne lastnosti: agresivnost – pogojeno z nepravilno in prepozno socializacijo; lajanje zaradi osamljenosti. Lajanje je močno. Ima zelo razvit čut za voh. Dobro je prilagojen za lov na težko prehodnih območjih. Na lastnika je zelo navezan, družinske člane ima rad. Z otroki se dobro razume in je do njih zelo nežen ter potrpežljiv. Do tujcev je prijazen, čeprav lahko do njih pokaže tudi agresivnost. S primerno vzgojo dobro sprejema poznane živali, ostale mu pomenijo plen. Lastnik mora biti izkušen, fizično aktiven, odločen, dosleden, prijazen, spoštljiv, uporabljati mora pozitivno stimulacijo in imeti na voljo veliko prostega časa za druženje ter ostale fizične in umske aktivnosti. Primerno bivalno okolje je pesjak z ograjenim vrtom. Bivanje v stanovanju ni primerno, saj glasno laja, kadar je osamljen. Potrebuje veliko intenzivnih sprehodov, druženja in ostalih dejavnosti.

Zdravje pasme

Pasma je zdrava, kljub temu se lahko pojavijo posamezne zdravstvene težave: vnetja ušes.

TIROLSKI GONIČ

(Tiroler Bracke – Tyrolean Hound)

6. FCI skupina: Goniči in krvosledci (Barvarji)
Sekcija 1: Goniči
– 1.2 Srednji goniči
št. FCI standarda: 68

Velikost: od 42 do 50 cm
Teža: od 18 do 20 kg
Življenjska doba: od 12 do 14 let

Zgodovina pasme

Njegova domovina je Avstrija, pokrajina Tirolska. Pasma Tirolski gonič je stara, saj izvira iz 15. stoletja. Uporabljali so ga za lov na race, zajce in lisice. Prilagojen je za lov na težko prehodnem gorskem terenu in ob neprijaznih vremenskih razmerah. Pasma je bila registrirana že v 18. stoletju. V sedanjem času je lovski. Kot družinski pes ni najprimernejši, saj je bil vzrejen izključno kot lovski pes.

Opis pasme

Dlaka je kratka, gosta, trda in priležna. Podlanka je gosta in mehka. Barva dlake: rdeča, črno rdeča, tribarvna. Nega obsega redno krtačenje in kopanje, kadar je nujno potrebno.

Karakter pasme

Po naravi je Tirolski gonič inteligenten, učljiv, odličen lovec, pogumen, temperamenten, vzdržljiv, vztrajen, odločen, delaven, samostojen, družaben, vdan, zvest, občasno trmast, obvladljiv, želi ugajati. Ima zelo razvit voh in občutek za orientacijo. Njegovo lajanje je zelo močno. Na lastnika je zelo navezan in ga priznava za edinega gospodarja, ostale družinske člane ima rad. Dobro se razume s starejšimi otroci. Ob pravočasni socializaciji se dobro razume z drugimi poznanimi živalmi, ostale mu pomenijo plen. Lastnik mora biti izkušen, po možnosti lovec, odločen, dosleden, prijazen, avtoritativen, spoštljiv, uporabljati mora pozitivno stimulacijo in imeti na razpolago veliko prostega časa za fizične aktivnosti in druženje. Vzgoja psa ni preveč zahtevna. Primerno bivalno okolje je pesjak z ograjenim vrtom, zaradi njegove aktivnosti bivanje v stanovanju ni primerno. Potrebuje dolge dnevne sprehode, veliko druženja in ostalih fizičnih in psihičnih dejavnosti.

Zdravje pasme

Pasma je zdrava in nima gensko pogojenih bolezni.