ŠVICARSKI KRATKONOGI GONIČ

(Schweizerischer Niederlaufhund – Petit chien courant Suisse – Small Swiss Hound)

6. FCI skupina: Goniči in krvosledci (Barvarji)
Sekcija 1: Goniči
– 1.3 Mali goniči
št. FCI standarda: 60

Velikost: – samec meri od 35 do 43 cm
– samica meri od 33 do 40 cm
Teža: do 15 kg
Življenjska doba: od 10 do 12 let

Zgodovina pasme

Njegova domovina je Švica. Vzrejen je bil sredi 20. stoletja. Njegov neposredni prednik je švicarski gonič, saj je pravzaprav njegova pomanjšana varianta. Pri križanju so uporabili tudi baseta. Prilagojen je za lov na zahtevnem gorskem terenu v težkih vremenskih razmerah. Uradni standard FCI je bil objavljen leta 2001. Nastopa v vlogi lovskega in družinskega psa.

Opis pasme

Po obliki je Švicarski kratkonogi gonič nizek, srednje dolg, pravokoten, skladno grajen pes. Dlaka je lahko gladka ali groba. Barva dlake v osnovi vedno obsega belo, črno in rjavo. Nega ni zahtevna, obsega redno krtačenje in kopanje, kadar je nujno potrebno.

Obstajajo štiri barvne variante:

– Berner: bela s črnimi lisami ali črnim plaščem in rjavimi ožigi nad očmi, po ušesih in licih
– Jura: črna z rjavimi ožigi nad očmi, po licih, prsih in nogah. Dovoljena je bela lisa na prsih.
– Luzern: bela s sivo belo ali črno belo. Dovoljene so temne ali črne lise
– Schwyz: bela z oranžno rdečimi ali rumeno rdečimi lisami.

Karakter pasme

Po naravi je Švicarski kratkonogi gonič odličen lovec, vzdržljiv, vztrajen, neutruden, pogumen, energičen, prijazen, družaben, ljubeč, doma miren, samostojen, zvest, delaven, zelo aktiven. Čut za voh ima zelo razvit. Njegovo lajanje je melodično. Na lastnika in družinske člane je zelo navezan in si ves čas želi njihove družbe. Zelo rad ima otroke. Do tujcev je prijazen. Odnos do poznanih težav je dober, ostale živali mu pomenijo plen. Lastnik mora biti izkušen, dosleden, odločen, prijazen, fizično aktiven, uporabljati mora pozitivno stimulacijo. Na razpolago mora imeti veliko prostega časa za druženje in ostale aktivnosti. Primerno bivalno okolje je pesjak z ograjenim vrtom. Potrebuje veliko fizičnih in umskih dejavnosti ter druženja, saj slabo prenaša osamljenost.

Zdravje pasme

Pasma je zdrava in nima posebnih zdravstvenih težav.

ŠVICARSKI GONIČ

(Schweizer Laufhund – Chien Courant Suisse – Swiss Hound)

6. FCI skupina: Goniči in krvosledci (Barvarji)
Sekcija 1: Goniči
– 1.2 Srednji goniči
št. FCI standarda: 59

Velikost: – samec meri od 46 do 58 cm
– samica meri od 47 do 57 cm
Teža: od 15 do 20 kg
Življenjska doba: od 10 do 13 let

Zgodovina pasme

Njegova domovina je Švica. Pasma je zelo stara, saj obstajajo dokazi, da je obstajala že v času starih Rimljanov. Zelo priljubljen je bil v 15. in 18. stoletju. Njegovi predniki so verjetno tudi francoski psi. Uporabljali so ga za lov na lisice, zajce, divjega prašiča in jelenjad. Razširjen je tudi v Franciji in Kanadi. V sedanjem času je lovski in družinski pes.

Opis pasme

Po obliki je Švicarski gonič srednje velik, močan, mišičasto grajen pes. Dlaka je lahko gladka ali groba. Barva dlake v osnovi vedno obsega belo, črno in rjavo. Nega ni zahtevna, obsega redno krtačenje in kopanje, kadar je nujno potrebno.

Obstajajo štiri barvne variante:

– Berner: bela s črnimi lisami ali črnim plaščem in rjavimi ožigi nad očmi, po ušesih in licih
– Jura: črna z rjavimi ožigi nad očmi, po licih, prsih in nogah. Dovoljena je bela lisa na prsih.
– Luzern: bela s sivo belo ali črno belo. Dovoljene so temne ali črne lise
– Schwyz: bela z oranžno rdečimi ali rumeno rdečimi lisami.

Karakter pasme

Po naravi je Švicarski gonič zelo inteligenten, zelo družaben, ljubeč, učljiv, ubogljiv, zvest, dinamičen, prijateljski z vsemi, včasih trmast, dostopen, odličen lovec, ponosen, samostojen, hiter pri odločitvah, samozavesten, miroljuben, prijeten, vztrajen, vzdržljiv, delaven. Ima zelo razvit čut za voh. Na lastnika in družinske člane je zelo navezan in si ves čas želi njihove družbe. Otroke ima zelo rad in uživa v druženju z njimi. Do tujcev je sprva zadržan, kasneje prijateljski. Odnos do drugih psov je dober, pri nepoznanih živalih, predvsem manjših, prevlada lovski nagon. Lastnik mora biti izkušen, dosleden, odločen, prijazen, fizično aktiven, uporabljati mora pozitivno stimulacijo. Na razpolago mora imeti veliko prostega časa za druženje in ostale aktivnosti. Primerno bivalno okolje je pesjak z ograjenim vrtom. Potrebuje veliko fizičnih in umskih dejavnosti ter druženja, saj slabo prenaša osamljenost.

Zdravje pasme

Pasma je zdrava in nima posebnih zdravstvenih težav.

ŠTAJERSKI RESASTI GONIČ

(Steirische Rauhhaarbracke – Styrian coarse-haired Hound)

6. FCI skupina: Goniči in krvosledci (Barvarji)
Sekcija 1: Goniči
– 1.2 Srednji goniči
št. FCI standarda: 62

Velikost: od 45 do 53 cm
Teža: od 33 do 40 kg
Življenjska doba: od 10 do 12 let

Zgodovina pasme

Njegova domovina je Avstrija, dežela Štajerska. Pasma je stara, saj obstaja od leta 1870. Vzredil jo je Karl Peintinger s križanjem Hanoverja, Istrskega goniča in nadaljnjo selektivno vzrejo. Uporabljali so ga za lov na divjega prašiča na zelo zahtevnem gorskem terenu, ob težkih vremenskih razmerah. V sedanjem času je predvsem lovski pes, kot družinski pes ni najbolj priporočljiv oziroma primeren. Izven domovine je slabše poznan.

Opis pasme

Po obliki je Štajerski resasti gonič srednje velik, mišičast, močan pes. Dlaka je kratka, ostra in trda. Barva dlake: rdeča in rjava, dovoljena je bela oznaka na prsih. Nega ni zahtevna, obsega redno krtačenje in kopanje, kadar je nujno potrebno.

Karakter pasme

Po naravi je Štajerski resasti gonič inteligenten, odličen lovec, pogumen, odporen, oster, vztrajen, vzdržljiv, odločen, močan, delaven, zvest, prijazen, tih, vdan lastniku, energičen, gibčen, zaščitniški, trmast, samostojen. Zelo ima razvit čut za voh in lovski nagon. Možne negativne lastnosti: dominantnost, destruktivno vedenje – pogojeno z značajem in nepravilno vzgojo. Na lastnika je izredno navezan. Odnos do drugih ljudi ali otrok ni najboljši. Do tujcev je neprijazen in izredno zaščitniški do teritorija. Ostale živali mu pomenijo plen, čeprav se s pravilno socializacijo lahko privadi na poznane živali. Lastnik mora biti izkušen, zelo odločen, avtoritativen, dosleden, spoštljiv, prijazen, vztrajen, potrpežljiv. Primerno bivalno okolje je pesjak z ograjenim vrtom. Potrebuje veliko gibanja, treninga, druženja in ostalih dejavnosti.

Zdravje pasme

Pasma je zelo zdrava in nima posebnih zdravstvenih težav.

ŠPANSKI GONIČ

(Sabueso Espańol – Spanish Hound)

6. FCI skupina: Goniči in krvosledci (Barvarji)
Sekcija 1: Goniči
– 1.2 Srednji goniči
št. FCI standarda: 204

Velikost: – samec meri od 52 do 57 cm
– samica meri od 48 do 53 cm
Teža: od 20,5 do 27 kg
Življenjska doba: od 12 do 14 let

Zgodovina pasme

Njegova domovina je Španija, severni del Iberskega polotoka. Pasma je stara, saj je obstajala že v srednjem veku. Njegovi predniki verjetno keltski lovski psi iz 1. stoletja pred našim štetjem. Uporabljali so ga za lovskega psa na vse vrste divjadi. Prilagojen je za delo na zelo zahtevnem terenu. Uradni standard FCI je bil potrjen leta 1982. V sedanjem času je lovski pes, čuvaj in delovni policijski pes, Kot družinski pes ni najbolj primeren.

Opis pasme

Po obliki je Španski gonič srednje velik, podolgovat, močan, mišičast pes. Dlaka je kratka, gladka in gosta. Barva dlake: bela in oranžna, pri čemer mora ena od barv prevladovati. Oranžna obsega odtenke od svetlo oranžne (limonaste) do temno rdeče rjave. Nega obsega redno krtačenje in kopanje, kadar je nujno potrebno.

Karakter pasme

Po naravi je Španski gonič odličen lovec, odporen, vzdržljiv, vztrajen, trmast, samostojen, delaven, zvest, prijazen, miren doma, vdan lastniku, pogumen, odločen, zaščitniški. Voh ima zelo razvit, ravno tako ima prirojen močan lovski nagon. Glas pri lajanju je zelo močan. Na lastnika je zelo navezan. Ob primerni socializaciji se razume z otroci, vendar je potreben buden nadzor lastnika. Do tujcev je neprijazen in izredno zaščitniški do teritorija. Enako velja v odnosu do drugih živali, saj ima izjemno razvit lovski nagon. Lastnik mora biti izkušen, zelo odločen, avtoritativen, dosleden, spoštljiv, prijazen, vztrajen, potrpežljiv. Na razpolago mora imeti veliko časa za druženje in fizične ter druge dejavnosti. Primerno bivalno okolje je pesjak z ograjenim vrtom, bivanje v stanovanju ni priporočljivo. Potrebuje veliko gibanja, treninga, druženja in ostalih dejavnosti.

Zdravje pasme

Pasma je zdrava in nima posebnih zdravstvenih težav.