FCI 8
Pasma ZLATI PRINAŠALEC –>
ZLATI PRINAŠALEC
(Golden Retriever)
8. FCI skupina: Prinašalci, šarivci in vodni psi
Sekcija 1: Prinašalci
št. FCI standarda: 111
Velikost: – samec meri od 55 do 60 cm
– samica meri od 52 do 56 cm
Teža: – samec do 32 kg
– samica do 28 kg
Življenjska doba: okoli 12 let, lahko tudi več
Zgodovina pasme
Njegova domovina je Velika Britanija. Izvor ni natančno potrjen, prvi predstavniki pa so bili registrirani na Škotskem v drugi polovici 19. stoletja. Vzrejen je bil s križanjem labradorca, gladkodlakega prinašalca, ruskega rumenega psa in irskega setra. Uporabljali so ga pri prinašanju lovskega plena. Pasma je bila priznana leta 1913. V sedanjem času je predvsem družinski pes, poleg tega tudi pes reševalec, spremljevalec slepih in drugih bolnih ljudi. Dobre rezultate dosega na različnih kinoloških tekmovanjih. Razširjen je po vsem svetu in zelo priljubljen. Zanimivost: v Sloveniji je pasma po priljubljenosti na prvem, po razširjenosti pa na drugem mestu.
Opis pasme
Po videzu je Zlati prinašalec srednje velik, močan in mišičasto grajen pes. Dlaka je srednje dolga, ravna ali valovita ter vodoodporna. Podlanka je gosta. Nega obsega redno krtačenje, striženje krempljev in kopanje po potrebi. Barva dlake: vsi odtenki zlate barve, prepovedani sta mahagoni odtenek in bela. Razstavni psi so ponavadi močnejše telesne zgradbe z bujnejšo dlako svetlejše barve, delovni pa nekoliko lažji s krajšo a gostejšo in temnejšo dlako.
Karakter pasme
Po naravi je Zlati prinašalec živahen, pozoren, zaščitniški, inteligenten, zelo učljiv, rad je obdan s pozornostjo, zvest, prijazen, močan, simpatičen, zanesljiv, zelo družaben, delaven, ustrežljiv, potrpežljiv, miren, zaupljiv, vztrajen, vreden zaupanja, pozoren na dogajanje v okolici. Je zelo dober plavalec. Možne negativne lastnosti: plahost, agresivnost – posledica neprimerne vzgoje ter vzreje. Zrelost doseže okoli 3. leta starosti. Na lastnika je zelo navezan, rad ima ostale družinske člane. Z otroci se zelo dobro razume in je do njih izjemno pozoren. Do tujcev je zaupljiv. Odnos do drugih živali je dober, če je pravočasno socializiran. Primerno bivalno okolje je tako v stanovanju, kot v pesjaku z velikim, ograjenim vrtom. Potrebuje redne sprehode, tek, igre, plavanje, veliko prostosti in druženja. Lastnik mora biti prijazen, dosleden, odločen, uporabljati mora pozitivno stimulacijo, na razpolago mora imeti veliko prostega časa za druženje in ostale aktivnosti. Mladič naj bo kupljen pri vzreditelju, ki pravilno socializira mladiče, oba starša naj imata opravljen vzrejni pregled; problemi z obnašanjem so pri nepravilni vzreji prisotni pri vseh linijah, ne gled na tip (v Sloveniji smo se dolgo ukvarjali s problemom agresivnosti in plahosti na drugi strani).
Zdravje pasme
Možne zdravstvene težave: rak, displazija kolkov, komolcev in ramen, alergije kože, težave z očmi in ušesi.
FCI 8
Pasma WETTERHOUN – FRIZIJSKI VODNI PES –>
WETTERHOUN – FRIZIJSKI VODNI PES
(Frisian Water Dog – Wetterhoun)
8. FCI skupina: Prinašalci, šarivci in vodni psi
Sekcija 3: Vodni psi
št. FCI standarda: 221
Velikost: od 55 do 59 cm
Teža: od 25 do 35 kg
Življenjska doba: okoli 13 let
Zgodovina pasme
Njegova domovina je Nizozemska, Friesland. Wetterhoun – Frizijski vodni pes spada med starejše pasme, saj je bil poznan že pred 400 leti. Njegovi predniki so verjetno mešanci, ki so jih križali z avtohtonimi frizijskimi psi. Vzredili so ga za lov na male sesalce (vidre, dihurji) in vodne ptice, saj se dobro izkaže tako na suhem kot v vodi. Med drugo svetovno vojno je skoraj izumrl. Pasma je bila priznana leta 1942, uradni standard pa 30. 5. 1989. V sedanjem času je znan kot lovski in družinski pes. Pasma je izven domovine redko prisotna.
Opis pasme
Wetterhoun spada med srednje velike pse. Telo je kvadratno, močno in masivno; glava je velika, prsni koš širok. Dlaka je gosta, groba, mastna, vodoodporna, skodrana po telesu in ravna po glavi, ušesih in nogah. Barva dlake: črna ali rjav z belo ali črno; rjavo ali belo barvo. Bela pikčasta znamenja so lahko prisotna ali ne. Nega obsega redno krtačenje.
Karakter pasme
Po naravi je Wetterhoun miren, neagresiven, samostojen, temperamenten, dober čuvaj, zvest, inteligenten, hitro učljiv, občutljiv na krivice, uporablja lastno pobudo, aktiven, pogumen, zaščitniški, dober čuvaj, zanesljiv, previden, pozoren na dogajanje v okolici, dobrosrčen, prijazen, delaven, vzdržljiv, vztrajen. Možne negativne lastnosti: agresivnost do živali, dominantnost, trma, neobvladljivost – ponavadi pogojeno z nepravilno in nepravočasno vzgojo. Na lastnika je zelo navezan, ostale družinske člane ima rad. Odnos do otrok je dober, dokler niso preveč vsiljivi, kljub temu je priporočljiv nadzor odrasle osebe. Do tujcev je zadržan in previden, do družinskih prijateljev je prijazen. Ob pravočasni socializaciji je odnos do domačih živali dober, v odnosu do divjih živali prevlada močan lovski nagon.
Primerno bivalno okolje je podeželje; pesjak z velikim ograjenim vrtom. Bivanje v mestu in primerno. Zaradi zgradbe dlake dobro prenaša vsakršne vremenske razmere. Potrebuje veliko dnevnega gibanja, tek, plavanje, igre in druge zaposlitve. Lastnik mora biti izkušen, miren, odločen, dosleden, avtoritativen, prijazen, uporabljati mora pozitivno stimulacijo.
Zdravje pasme
Pasma spada med zelo zdrave; niso poznane gensko pogojene bolezni.
FCI 8
Pasma VALIŽANSKI ŠPRINGER ŠPANJEL –>
VALIŽANSKI ŠPRINGER ŠPANJEL
(Welsh Springer Spaniel)
8. FCI skupina: Prinašalci, šarivci in vodni psi
Sekcija 2: Šarivci
št. FCI standarda: 126
Velikost: od 43 do 48 cm
Teža: od 16 do 20 kg
Življenjska doba: od 12 do 14 let
Zgodovina pasme
Njegova domovina je Wales, Velika Britanija. Vzredili so ga s križanjem različnih vrst španjelov. V začetku 20. stoletja je bil priznan kot samostojna pasma. Uporabljali so ga kot vsestranskega lovskega psa – na kopnem in v vodi. V sedanjem času je predvsem lovski in družinski pes, prisoten pa je tudi med reševalnimi psi in na različnih kinoloških tekmovanjih. V Sloveniji je prisotnih samo nekaj predstavnikov te pasme.
Opis pasme
Po obliki je Valižanski špringer španjel srednje velik pes. Dlaka je srednje dolga, mehka, svilnata, ravna, lahko rahlo valovita. Dlaka je odporna na različne vremenske razmere, poleg tega pomeni tudi zaščito pred trnjem in grmičevjem. Barva dlake: črno bela, rdeče bela, modro bela, čokoladno bela, modro melirana, rdeče melirana, tribarvna. Dlaka je vedno v kombinaciji bele ali rdeče z drugimi barvami. Nega obsega redno krtačenje, ki naj bo pogostejše ob menjavi dlake; čiščenje ušes; striženje krempljev po potrebi; kopanje le kadar je nujno potrebno.
Karakter pasme
Po naravi je Valižanski špringer španjel vzdržljiv, vztrajen, zvest, ljubeč, prijazen, vesel, norčav, energičen, aktiven, družaben, hitro učljiv, prilagodljiv, neodvisen, energičen, dober čuvaj. Zelo dobro zaznava različne odtenke glasu in se skladno s tem odzove. Možne negativne lastnosti: trma, dominantnost, odklonilno vedenje, agresivnost, plahost – ponavadi pogojene z neprimerno in nepravočasno vzgojo. Lastnika in družinske člane ima zelo rad in jim je neizmerno vdan. Otroke ima rad, kljub temu je pri igri priporočljiv nadzor odrasle osebe. Do tujcev je zadržan, vendar nikoli agresiven. Na njihovo prisotnost opozori z lajanjem. Z ostalimi domačimi živalmi se dobro razume, v odnosu do divjih živali pa prevlada njegov lovski nagon. Primerno bivalno okolje je hiša ali stanovanje, saj je zelo rad ves čas v družbi z lastnikom. Lastnik mora biti izkušen, odločen, dosleden, avtoritativen, prijazen, fizično aktiven, pri vzgoji pa mora uporabljati pozitivno stimulacijo. Potrebuje redne dnevne sprehode, tek, po možnosti plavanje ter druge aktivnosti.
Zdravje pasme
Pasma spada med bolj zdrave, kljub temu so možne nekatere zdravstvene težave: displazija kolkov, težave z očmi in ušesi, epilepsija.
FCI 8
Pasma SUSEŠKI ŠPANJEL –>
SUSEŠKI ŠPANJEL
(Sussex Spaniel)
8. FCI skupina: Prinašalci, šarivci in vodni psi
Sekcija 2: Šarivci
št. FCI standarda: 127
Velikost: od 33 do 38 cm
Teža: od 18 do 20 kg
Življenjska doba: od 11 do 15 let
Zgodovina pasme
Njegova domovina je Velika Britanija in sicer mesto Sussex, po katerem nosi tudi ime. Pasma Suseški španjel je stara, saj sega v 18. stoletje. Vzrejen je bil za delovnega in lovskega psa. V času druge svetovne vojne je skoraj izumrl. Prvi klub je bil ustanovljen leta 1884, FCI standard je priznan od leta 2009. Pasma je maloštevilna in skoraj neznana izven meja Anglije. V sedanjem času je predvsem družinski pes.
Opis pasme
Suseški španjel spada med majhne pasme psov. Telo je dolgo, nizko in kompaktno grajeno. Dlaka je srednje dolga, gosta, gladka, rahlo valovita in vodoodporna. Barva dlake: zlato jetrne barve z zlatimi konicami. Dlaka mu zmerno odpada. Barva dlake se dokončno razvije šele pri odraslih psih. Nega obsega redno krtačenje, redno čiščenje ušes in kopanje po potrebi.
Karakter pasme
Po naravi je Suseški španjel občutljiv, živahen, norčav, zabaven, igriv, nežen, zvest, dober čuvaj, pogumen, zaščitniški, aktiven, energičen, vesel, ubogljiv, močan, okreten, prilagodljiv. Možne negativne lastnosti: lenoba, samovoljnost, trma. Značilno je, da veliko laja in se močno slini. Ima zelo razvit čut za voh. Na lastnika in ostale člane družine je zelo navezan in jih ima rad. Rad je v družbi večjih otrok, ki imajo do njega primeren odnos in niso vsiljivi. Pri manjših otrocih, ki pri igri ne poznajo meja, lahko pokaže zobe. Pri druženju z otroci je priporočljiv nadzor odrasle osebe. Do tujcev je zadržan, v primeru nevarnosti pa pred njimi brani svojo družino in lastnino. Z ostalimi živalmi se dobro razume, če je pravilno in pravočasno socializiran. Previdnost je potrebna pri manjših domačih živalih (hrčki, ptice, morski prašički), saj ima močan lovski nagon. Lastnik mora biti izkušen, odločen, dosleden, prijazen (brez uporabe sile in povzdigovanja glasu), pri vzgoji mora uporabljati pozitivno stimulacijo. Poleg tega mora imeti na razpolago veliko prostega časa za druženje in aktivnosti. Pes potrebuje veliko dnevnega gibanja (dolgi sprehodi, tek) in drugih zaposlitev. Primerno bivalno okolje je tako zunaj (izoliran pesjak in ograjen vrt) kot v stanovanju.
Zdravje pasme
Možne zdravstvene težave: težave s kostmi, vnetja ušes, težave s hrbtenico, bolezni srca. Pri mladičih se odsvetuje hoja po stopnicah zaradi pravilnega razvoja kosti. Poudariti je potrebno, da ima pasma rahle kosti, zato je v mladosti potrebno dodajane kalcija. Pozorno je potrebno spremljati izpadanje mlečnih zob, da ne pride do ukrivljenosti stalnih. Prehrana mora biti uravnotežena, saj je nagnjenost k debelosti močno prisotna.
FCI 8
Pasma ŠPANSKI VODNI PES –>
ŠPANSKI VODNI PES
(Perro de agua espańol – Spanish Waterdog)
8. FCI skupina: Prinašalci, šarivci in vodni psi
Sekcija 3: Vodni psi
št. FCI standarda: 336
Velikost: – samec meri od 41 do 50 cm
– samica meri od 38 do 45 cm
Teža: – samec od 16 do 20 kg
– samica od 12 do 16 kg
Življenjska doba: od 12 do 18 let
Zgodovina pasme
Njegova domovina je Španija, Andaluzija. Predniki današnje pasme so bili poznani že v 10. stoletju. Vzrejen je bil za lovskega, delovnega in pastirskega psa. Uporabljali so jih v rudnikih, pri reševanju iz vode, kot pomočnika ribičem in pri čuvanju živine. Uradni standard FCI je bil priznan leta 1999. V sodobnem času Španski vodni pes nastopa kot delovni pes pri reševanju, odkrivanju mamil, terapevt, čuvaj in družinski pes. Dobre rezultate dosega tudi v različnih kinoloških športih.
Opis pasme
Po obliki je Španski vodni pes srednje velik, kompakten, mišičast in skladno grajen. Dlaka je dolga, gosta kodrasta, volnata, tvori vrvičaste pramene. Podlanka je kratka in gosta. Barva dlake: črna, bež, rjava, bela. V primeru, da je dlaka dvobarvna, je druga barva vedno bela. Nega ni zahtevna, saj obsega redno krtačenje in strokovno striženje do dvakrat letno.
Karakter pasme
Po naravi je Španski vodni pes inteligenten, učljiv, vesel, igriv, poslušen, učljiv, prilagodljiv, zvest, delaven, ubogljiv, dober plavalec in potapljač, pogumen, dober čuvaj, uravnovešen, miren, prijazen, družaben, pozoren, vzdržljiv, močan. Izjemno ima razvit sluh, vonj in vid. Na lastnika in družinske člane je zelo navezan. Otroke ima rad in uživa v igri z njimi. Do tujcev je zadržan, v primeru ogroženosti družine pa zelo zaščitniški. Z ostalimi živalmi se dobro razume. Lastnik mora biti odločen, dosleden, avtoritativen, prijazen, pri vzgoji mora uporabljati pozitivno stimulacijo. Primerno bivalno okolje je tako v stanovanju kot zunaj, saj se prilagodi na vse vremenske razmere. Potrebuje veliko aktivnosti – umskih in fizičnih, zato je priporočljivo, da ima lastnik na razpolago veliko prostega časa za druženje in ostale aktivnosti.
Zdravje pasme
Možne zdravstvene težave: displazija kolkov, težave z očmi, Addisonova bolezen, težave s ščitnico, alergije.
FCI 8
Pasma ROMANSKI VODNI PES –>
ROMANSKI VODNI PES
(Lagotto Romagnolo – Romagna Water Dog)
8. FCI skupina: Prinašalci, šarivci in vodni psi
Sekcija 3: Vodni psi
št. FCI standarda: 298
Velikost: – samec meri od 43 do 48 cm
– samica meri od 41 do 46 cm
Teža: – samec od 13 do 16 kg
– samica od 11 do 14 kg
Življenjska doba: od 14 do 16 let
Zgodovina pasme
Njegova domovina je Italija. Romanski vodni pes spada med stare pasme psov, saj so znani prvi dokumenti že iz časa Etruščanov (7. stoletje). Do leta 1920 je bil poznan predvsem v svoji domovini, kasneje se je razširil v Veliko Britanijo, ZDA in v skandinavske države. Leta 1970 je bil ustanovljen prvi italijanski klub. FCI standard je bil uradno prizna leta 1995. Uporabljali so ga kot delovnega psa, predvsem kot prinašalca lovskega plena iz vode in čuvaja, poleg tega pa tudi kot iskalca podzemnih gob (tartufi). V sedanjem času nastopa kot iskalec tartufov (posebno šolanje), lovski in družinski pes. V Sloveniji je pasma prisotna, vendar se na leto skotita približno dve legli.
Opis pasme
Po obliki je Romanski vodni pes srednje velik, močne konstitucije, kvadratne oblike in skladnih razmerij. Dlaka je volnata, enakomerno kodrasta, priležna in vodoodporna. Podlanka je gosta. Brki, obrvi in brada so močno poraščeni. Barva dlake: umazano bela; bela z rjavimi in oranžnimi lisami, kostanjeva v različnih odtenkih; oranžna. Nekateri predstavniki te pasme imajo masko kostanjeve barve. Nega ni zahtevna, saj obsega redno krtačenje, kopanje po potrebi in enkrat letno striženje dlake ter trimanje. Posebno skrb je potrebno posvetiti negi ušes, saj sicer lahko pride do vnetij le-teh.
Karakter pasme
Po naravi je Romanski vodni pes inteligenten, prijazen, lahko učljiv, delaven, pozoren, ljubezniv, ubogljiv, lahko vodljiv, samostojen, igriv, aktiven, energičen, ljubeč, zanesljiv, zvest, srečen, prilagodljiv, okreten, nezahteven. Značilnosti: izredno izostren voh, dobre plavalne sposobnosti, rad koplje jame. Mladički precej lajajo, ko odrastejo, so tišji. Morebitne negativne lastnosti, ki so pogojene z nepravilno vzgojo: nezainteresiranost, užaljenost, agresivnost, sramežljivost. Na lastnika je izredno navezan, ostale družinske člane ima rad in uživa v njihovi družbi. Do otrok je nežen in igriv, vseeno pa je pri igri priporočljiv nadzor odrasle osebe. V odnosu do tujcev je sprva zadržan in potrebuje dalj časa, da se privadi na njihovo bližino. Ob primerni in pravočasni socializaciji je odnos do drugih živali dober. Lastnik mora biti prijazen, iznajdljiv, potrpežljiv, odločen, dosleden, pri vzgoji mora uporabljati pozitivno stimulacijo, na razpolago mora imeti dovolj prostega časa za druženje in aktivnosti. Potrebuje veliko gibanja, igre in ostalih aktivnosti. Primerno bivalno okolje je pesjak z ograjenim vrtom, saj je zelo živahen, prilagodi se bivanju v stanovanju.
Zdravje pasme
Pasma spada med bolj zdrave, kljub temu pa so lahko prisotne nekatere bolezni, ki so predvsem gensko pogojene: displazija kolkov, možganske anomalije, epilepsija, alergije.
