PORTUGALSKI VODNI PES (Portuguese Water Dog)

Pasma PORTUGALSKI VODNI PES –>

PORTUGALSKI VODNI PES

(Căo de agua Portuguęs – Portuguese Water Dog)

 

PORTUGALSKI VODNI PES8. FCI skupina: Prinašalci, šarivci in vodni psi
Sekcija 3: Vodni psi
št. FCI standarda: 37

Velikost: – samec meri od 50 do 57cm (idelna višina je 54 cm)
– samica meri od 43cm do 52 cm (idelna višina je 46 cm)
Teža: – samec od 19 do 25 kg
– samica od 16 do 22 kg
Življenjska doba: od 10 do 14 let

 

Zgodovina pasme

Njegova domovina je Portugalska. Izvor pasme Portugalski vodni pes sega v 12. stoletje. Njegovi predniki so bili verjetno kodri in barbeti. Vzrejen je bil za delavnega psa, predvsem kot pomočnika pri delu ribičev. Njegovo delo je vključevalo potapljanje in iskanje mrež ter drugih predmetov, prenašanje sporočil med ladjami ter čuvanje ribiških čolnov. Predstavniki te pasme so bili med ribiči izredno spoštovani in so za svoje delo prejemali plačilo. Okoli leta 1960 je pasma zaradi modernizacije ribolova skoraj izumrla, obstajalo je le še 25 predstavnikov. Uvrščena je bila celo v Guinessovo knjigo rekordov kot najredkejša pasma rodovniških psov. Z načrtno vzrejo so med leti 1970 in 1980 pričeli ameriški rejci. V sedanjem času je predvsem družinski pes, poleg tega tudi terapevtski in reševalni pes. Dobre rezultate dosega tudi na različnih kinoloških tekmovanjih.

 

Opis pasme

Po obliki je Portugalski vodni pes srednje velik, s kratkim mišičastim vratom, močnim ravnim hrbtom, močno glavo in mišičastimi tacami. Dlaka je bogata, vodoodporna. Podlanke nima.

Glede na vrsto dlake obstajata dve različici te pasme:

– valovita (dolga, mehka, rahlo sijoča)
– skodrana (krajša, gosta, brez sijaja, z valjastimi kodri)

Barva dlake:

– enobarvna (črna, bela, rjava – v različnih odtenkih)
– dvobarvna (črna, rjava, bela)

Nega je zahtevna, saj obsega redno krtačenje, striženje na srednjem in zadnjem delu trupa, na gobčku in repu. Obstajata dve varianti striženja: lion cut in retriever cut. Skrbno nego potrebujejo tudi ušesa in zobje.

 

PORTUGALSKI VODNI PES

Karakter pasme

Po naravi je Portugalski vodni pes izredno zvest, inteligenten, zelo učljiv, pogumen, lojalen, pozoren na dogajanje v okolici, delaven, vzdržljiv, odporen, delaven, odličen plavalec in potapljač, nezahteven, samostojen v odločanju, prijazen, vljuden, večkrat samosvoj, šaljiv, vsestransko talentiran, uspešen, dober čuvaj svojega teritorija, živahen, neutruden, v stanovanju zelo miren, ubogljiv, prizadeven. Ima zelo razvita čutila (voh, vid, sluh). Laja poredko, kadar pa se za to odloči, se oglasi z zelo močnim glasom, ki obsega več oktav. Zanimivo je tudi, da obvlada »smeh«, ki se sliši kot glasen, dihajoči sopih; uporablja ga pri igri in pri pozdravu. Možne negativne lastnosti: trma, prepirljivost, destruktivno vedenje – najpogosteje pogojeno z neprimerno vzgojo in osamljenostjo. Dobro je, da mu damo na razpolago žvečljive igrače. Opozoriti je potrebno, da ima pes precej visok bolečinski prag in je zaradi svoje vzdržljivosti ves čas aktiven, zato mora lastnik postaviti mejo ter poskrbeti za njegovo varnost in počitek. Lastniku je zelo vdan in uživa, kadar lahko izpolni njegove želje, rad pa ima tudi ostale družinske člane. Otroke ima zelo rad in uživa v igri z njimi. Priporočljiv je nadzor odrasle osebe pri igri. Odnos do drugih živali je dober. Do tujcev je prvi trenutek zadržan, kmalu pa prijateljski. Slabo prenaša samoto. Priporočljivo je vsaj osnovno šolanje. Lastnik mora biti odločen, dosleden, avtoritativen, prijazen, uporabljati mora pozitivno stimulacijo in imeti na razpolago zelo veliko prostega časa za druženje in aktivnosti. Potrebuje vsaj dva dolga sprehoda na dan, ki vključujeta prosto tekanje, veliko igre ter umske in telesne aktivnosti (plavanje, potapljanje, prinašanje stvari, tek). Primerno bivalno okolje je tako stanovanje kot pesjak z ograjenim vrtom. Zelo rad ima mrzle dni, zato je potrebno ob vročini poskrbeti za prostor, kjer se lahko ohladi.

 

Zdravje pasme

Možne zdravstvene težave: displazija kolkov, očesna obolenja, Addisonova bolezen, nevrološke bolezni, alergije, anoreksija, prebavne bolezni, rak, epilepsija.

POLJSKI ŠPANJEL (Field Spaniel)

Pasma POLJSKI ŠPANJEL –>

POLJSKI ŠPANJEL

(Field Spaniel)

 

POLJSKI ŠPANJEL8. FCI skupina: Prinašalci, šarivci in vodni psi
Sekcija 2: Šarivci
št. FCI standarda: 123

Velikost: od 44 do 46 cm
Teža: od 18 do 23 kg
Življenjska doba: od 10 do 13 let

 

Zgodovina pasme

Njegova domovina je Velika Britanija. Njegovi potomci so stari domači španjeli iz Devona in Walesa. Vzrejen je bil predvsem za lov na odprtih planjavah (field = polje) in čuvaja. Konec 19. stoletja so pričeli z neodgovorno vzrejo pasme z dolgim hrbtom, močnih kosti in kratkih nog, s čimer je izgubil svoje lovske sposobnosti. Po letu 1923 je bil ustanovljen pasemski klub, v katerem so si prizadevali ponovno vzrediti pasmo z nekdanji značilnostmi. Pasma Poljski španjel je razširjena v Veliki Britaniji in ZDA, malo manj v Evropi. Število predstavnikov te pasme ni veliko. V sedanjem času Poljski španjel nastopa kot lovski in družinski pes.

 

Opis pasme

Po obliki je Poljski španjel skladno grajen pes. Videz spominja na koker španjela. Dlaka je dolga, tanka, ravna ali rahlo valovita, gosta, svilnata, svetleča, gosta, vodoodporna, po prsih, nogah in spodnjem delu trupa malo daljša.

Barva dlake:

Enobarvna; jetrno rjava
Črna; črna z ožigi
Večbarvna – lisasta; rjavo bela, črno bela

Nega: krtačenje dvakrat tedensko, krajšanje in trimanje dlake vsakih nekaj mesecev, kopanje po potrebi, čiščenje ušes, oči in ustne votline.

 

POLJSKI ŠPANJEL

Karakter pasme

Po naravi je Poljski španjel vzdržljiv, odporen, dober lovec, delaven, ubogljiv, prijeten, živahen, samostojen, hiter, ni zahteven, dober čuvaj, umirjen, inteligenten, aktiven, poln energije, ustrežljiv, prijazen, pozoren, hitro učljiv, predan, zvest, uravnoteženega značaja, učljiv. Značilno: zelo izostren voh. Možne negativne lastnosti: sramežljivost, plašnost, pretirano lajanje – pogojeno s prepozno in neprimerno socializacijo. Na lastnika je zelo navezan in mu skuša v vsem ustreči, ravno tako ima rad ostale družinske člane. Otroke ima rad in uživa v igri z njimi. Kljub vsemu je pri igri priporočljiv nadzor odrasle osebe. Ob pravočasni in primerni socializaciji se dobro razume z vsemi živalmi. Lastnik mora biti prijazen, odločen, dosleden, pri vzgoji naj uporablja pozitivno stimulacijo in pohvalo. Z vzgojo je potrebno pričeti takoj, saj so mladički plašni in sramežljivi in jih je potrebno primerno in pravočasno socializirati. Potrebuje veliko druženja, gibanja ter ostale fizične in mentalne zaposlitve. Ne mara utesnjenosti. Zelo uživa v plavanju in raziskovanju. Primerno bivalno okolje je predvsem na podeželju, v pesjaku z ograjenim vrtom. Bivanje v stanovanju ni primerno. Na sprehodu mora biti na povodcu.

 

Zdravje pasme

Pasma spada med bolj zdrave, kljub temu so možne nekatere zdravstvene težave: displazija kolkov, vnetja ušes, prirojena gluhost, težave s ščitnico.

NOVOŠKOTSKI PRINAŠALEC (Nova Scotia Duck Tolling Retriever)

Pasma NOVOŠKOTSKI PRINAŠALEC –>

NOVOŠKOTSKI PRINAŠALEC

(Nova Scotia Duck Tolling Retriever)

 

NOVOŠKOTSKI PRINAŠALEC8. FCI skupina: Prinašalci, šarivci in vodni psi
Sekcija 1: Prinašalci
št. FCI standarda: 312

Velikost: – samec meri od 48 do 51 cm
– samica meri od 45 do 48 cm
Teža: – samec 20 do 23 kg
– samica od 17 do 20 kg
Življenjska doba: od 10 do 14 let

 

Zgodovina pasme

Domovina je Kanada, okrožje Yarmouth, Nova Scotia. Njegov izvor ni natančno dokumentiran, podobni tipi psov so poznani več sto let, verjetno pa je bil vzrejen v začetku 19. stoletja. Njegovi predniki so bili verjetno bretonski španjel, irski seter, shespeake bay retriver, zlati prinašalec in manjši colli. V Kanadi je bila pasma uradno potrjena leta 1945. FCI standard je bil priznan 15. 2. 1999. Vzrejen je bil za delo v težkih pogojih na kopnem in v vodim predvsem za lov na vodno divjad (predvsem divje race). Uporabljali so ga predvsem za privabljanje in prinašanje divjadi. V sedanjem času Novoškotski prinašalec nastopa predvsem kot lovski in družinski pes. Dobre rezultate dosega v različnih kinoloških tekmovanjih.

 

Opis pasme

Po obliki je Novoškotski prinašalec srednje velik, močan, mišičast, močne konstrukcije, skladno grajen pes. Po videzu spominja na lisico. Spada med najmanjše prinašalce. Dlaka je srednje dolga, mehka, svetleča, vodoodporna, gladka po telesu, razen po hrbtu, kjer je lahko rahlo valovita. Podlanka je kratka in gosta. Barva dlake: vsi odtenki rdeče in oranžne (od zlate do temno rdeče in bakreno rdeče) s svetlejšimi zastavicami na spodnjem delu repa. Zaželena je belina na konici repa in šapah, vendar ne višje od zapestja. Črna in rjava barva sta nezaželeni, bela je prepovedana. Nega: redno krtačenje, kopanje po potrebi, striženje krempljev in čiščenje ušes.

 

NOVOŠKOTSKI PRINAŠALEC

Karakter pasme

Po naravi je Novoškotski prinašalec zelo živahen, inteligenten, odločen, občutljiv, zelo delaven, pozoren na dogajanje v okolici, srečen, igriv, hiter, intenziven, eleganten, skoncentriran pri delu, lahko učljiv, potrpežljiv, vzdržljiv, aktiven fizično in psihično, energičen, ljubeč, poslušen, dober čuvaj, šaljiv, miren, kadar ni zaposlen. Značilno: močan in vztrajen plavalec. Možne negativne lastnosti, pogojene z neprimerno vzgojo in premalo zaposlitve: hiperaktivnost, nezainteresiranost, destruktivno vedenje, dominantnost. Lastniku in družinskim članom je zelo vdan. Otroke ima rad in je do njih ljubeč ter potrpežljiv, kljub temu je pri igri priporočljiv nadzor odrasle osebe, saj ne prenaša dobro njihove vsiljivosti in se postavi zase. Do tujcev je zadržan in z lajanjem opozori na njihov prihod. Odnos do drugih živali je sprejemljiv, če je bil pravilno vzgojen, vseeno pa lahko prevlada njegov lovski nagon. Lastnik mora biti izkušen, iznajdljiv, odločen, dosleden, avtoritativen, prijazen, pri vzgoji mora uporabljati raznovrstnost vaj in pozitivno stimulacijo. Pes pričakuje pohvalo in vzpodbudo. Poleg tega mora imeti na razpolago veliko prostega časa za druženje in aktivnosti v naravi. Potrebuje veliko gibanja, zaposlitev (mentalno in fizično) in igre (prinašanje predmetov, plavanje, lovljenje žoge in frizbija). Poudariti je potrebno, da po intenzivni vadbi ali aktivnostih, potrebuje čas za počitek, spanje in regeneracijo. Priporočljivo je strokovno šolanje. Primerno bivališče: stanovanje ali hiša, kjer prebiva skupaj z družino. Rad ima hladnejše okolje.

 

Zdravje pasme

Spada med precej zdrave pasme, kljub temu so možne nekatere zdravstvene težave: displazija kolkov, težave z očmi (progresivna atrofija mrežnice), imunsko pogojene revmatične bolezni, meningitis, težave s ščitnico, epilepsija.

NIZOZEMSKI PREPELIČAR – KOOIKERHONDJE (Kooikerhondje – Small Dutch Waterfowl Dog)

Pasma NIZOZEMSKI PREPELIČAR – KOOIKERHONDJE –>

NIZOZEMSKI PREPELIČAR – KOOIKERHONDJE

(Kooikerhondje – Small Dutch Waterfowl Dog)

 

KOOIKERHONDJE, NIZOZEMSKI PREPELIČAR8. FCI skupina: Prinašalci, šarivci in vodni psi
Sekcija 2: Šarivci
št. FCI standarda: 314

Velikost: od 36 do 41 cm
(Končno velikost doseže okoli 8. meseca starosti)
Teža: od 9 do 19 kg
Življenjska doba: od 12 do 14 let

 

Zgodovina pasme

Njegova domovina je Nizozemska. Nizozemski prepeličar – Kooikerhondje spada med zelo stare pasme, saj dokazi o njegovem obstoju segajo v leto 1500. Njegovi predniki niso točno določeni, verjetno pa je potomec španjelov. Okoli leta 1930 je pasma skoraj izumrla. Leta 1939 so pričeli z načrtno vzgojo. Nizozemski standard je pasma pridobila leta 1966. Uporabljali so ga pri lovu za privabljanje rac v past, izven lovne sezone pa za lovljenje škodljivcev. Razširjen je tudi v ZDA in Kanadi, nekaj predstavnikov te pasme pa se nahaja v skandinavskih državah in v Evropi. V sedanjem času je predvsem lovski in družinski pes. Dobre rezultate dosega v flyballu, agilityju, poslušnosti in ostalih kinoloških športih.

 

Opis pasme

Po obliki je Nizozemski prepeličar – Kooikerhondje majhen, njegovo telo je kvadratno, skladno grajeno. Dlaka je srednje dolga, vodoodporna, rahlo valovita in svilnata. Podlanka je kratka in gosta. Barva dlake: bela s čistimi oranžno rdečimi vzorci, ki prevladujejo. Značilna so črno obarvana ušesa. Nega ni zahtevna, saj je dlaka odporna na vodo in umazanijo, zato zadošča tedensko krtačenje.

 

KOOIKERHONDJE, NIZOZEMSKI PREPELIČAR

Karakter pasme

Po naravi je Nizozemski prepeličar tih, igriv, delaven, inteligenten, energičen, dober lovec in čuvaj, zanesljiv, vedno prijazen, pozoren, vesel, nežen, temperamenten, učljiv, občutljiv, samozadosten, dobrosrčen. Možne negativne lastnosti: dominantnost, prevelika živahnost, grizenje. Na lastnika in ostale družinske člane je zelo navezan. Druženje z majhnimi otroci ni priporočljivo, saj ne prenaša nepričakovanega dotikanja in glasnega vpitja. Bolje se ujame s starejšimi otroci, ki imajo do njega pravilen odnos. Kljub vsemu se priporoča pri igri nadzor odrasle osebe. Do tujcev je sprva zadržan, kasneje zelo prijateljski. V odnosu do drugih živali je v začetku previden, kasneje ni težav, če je bil pravilno in pravočasno socializiran. Na sprehodu mora biti na povodcu, saj ima zelo močan lovski nagon. Lastnik mora biti izkušen, dosleden, odločen, prijazen, avtoritativen, pri vzgoji pa mora uporabljati pozitivno stimulacijo. Poleg tega mora imeti na razpolago veliko prostega časa za druženje in aktivnosti v naravi. Zelo pomembna je zgodnja socializacija. Potrebuje fizično in psihično zaposlitev, veliko gibanja (tek, plavanje, lovljenje žoge). Primerno bivalno okolje je hiša z večjim ograjenim vrtom.

 

Zdravje pasme

Možne zdravstvene težave: siva mrena, epilepsija, Von Willenbrandova bolezen (oblika hemofilije), degenerativne okvare mišic, izpah pogačice, degenerativne okvare hrbtenice (podobno multipli sklerozi pri človeku). Naštete bolezni so gensko pogojene in se razvijejo do 18. meseca starosti, kasneje nikoli.

NEMŠKI PREPELIČAR (Deutscher Wachtelhund – German Spaniel)

Pasma NEMŠKI PREPELIČAR –>

NEMŠKI PREPELIČAR

(Deutscher Wachtelhund – German Spaniel)

 

NEMŠKI PREPELIČAR8. FCI skupina: Prinašalci, šarivci in vodni psi
Sekcija 2: Šarivci
št. FCI standarda: 104

Velikost: – samec meri od 48 do 54 cm
– samica meri od 45 do 52 cm
Teža: od 18 do 25 kg
(Teža je skladna z višino)
Življenjska doba: od 12 do 16 let

 

Vzrejni pravilnik za Nemške prepeličarje …

 

Zgodovina pasme

Njegova domovina je Nemčija. Uporabljali so ga kot prinašalca lovskega plena (tako na suhem kot iz vode) in za lov na divje prašiče. V sedanjem času je Nemški prepeličar predvsem lovski in družinski pes. Dobre rezultate dosega v različnih kinoloških športih.

 

Opis pasme

Po videzu je Nemški prepeličar srednje velik, močne konstrukcije, mišičast pes. Dlaka je daljša, volnata, močna, sijoča in priležna. Po uhljih, vratu (ovratnik), predprsju in križu je dolga in valovita, po glavi krajša. Na prednjih in zadnjih nogah ter po repu ima daljše rese. Podlanka je gosta, pokrivati mora tudi trebuh. Nega ni zahtevna, zadošča redno krtačenje, kopanje po potrebi in redno čiščenje ušes.

Barva dlake se deli na štiri tipe:

– rjavec in serec (njihova vzreja poteka ločeno)
– brezec (prevladuje bela barva pred rjavo)
– rdeči (lisičje rdeča), ki so zelo redki.

 

NEMŠKI PREPELIČAR

Karakter pasme

Po naravi je Nemški prepeličar učljiv, vodljiv, odločen, dober čuvaj, inteligenten, zna se prilizniti, poslušen, hitro učljiv, zvest, navezan na družino, pozoren na dogajanje v okolici, poslušen, prijateljski, odločen, oster. Značilno: izrazito razvit voh. Možne negativne lastnosti, pogojene z neprimerno vzgojo: popadljivost do drugih psov. Lastnika ima zelo rad in mu rad ustreže, rad je v družbi ostalih družinskih članov. Otroke ima rad, do njih je prijazen in pokroviteljski, če je primerno in pravočasno vzgojen. Vseeno je pri igri priporočljiv nadzor odrasle osebe. Prihod tuje osebe vedno naznani z lajanjem; do njih je kritičen in hitro ugotovi, kdo ima dobre namene – takšne sprejme prijazno, do vsiljivcev pa je oster. Ob primerni vzgoji je odnos do domačih in znanih živali dober in strpen, do tujih živali pa ravna skladno s svojimi lovskimi geni. Lastnik mora biti zelo aktiven (po možnosti lovec), izkušen, odločen, dosleden, čustveno zrel, avtoritativen, prijazen, pri vzgoji pa mora uporabljati pozitivno stimulacijo. Poleg tega mora imeti lastnik na voljo veliko prostega časa za druženje. Primerno bivalno okolje je pesjak z ograjenim vrtom, čeprav se prilagodi tudi bivanju v stanovanju. Potrebuje veliko gibanja v naravi, različne igre, plavanje in aktivnosti. Pri sprehodu v urbanem okolju mora biti na povodcu.

 

Zdravje pasme

Možne zdravstvene težave: displazija kolkov, težave z ušesi. Poudariti je potrebno, da slabo prenaša vročino, zato je primerno zagotoviti senčen prostor, kamor se lahko umakne, kopanje v naravi, lahko tudi v bazenčku.

LABRADOREC (Labrador Retriever)

Pasma LABRADOREC –>

LABRADOREC

(Labrador Retriever)

 

LABRADOREC8. FCI skupina: Prinašalci, šarivci in vodni psi
Sekcija 1: Prinašalci
št. FCI standarda: 122

Velikost: – samec meri od 55 do 57 cm
– samica meri od 54 do 56 cm
Teža: – samec od 33 do 40 kg
– samica od 25 do 32 kg
Življenjska doba: do 12 let

 

Zgodovina pasme

Pasma Labradorec je najbolj razširjena v ZDA in Veliki Britaniji. Po nekaterih teorijah naj bi nastala na Novi Fundlandiji v Kanadi. Prvotno so jih uporabljali ribiči kot pomočnike pri vlečenju ribiških mrež iz ledeno mrzle vode, kasneje za delo v vodi in prinašanje uplenjene perjadi. V 19. stoletju se je razširila v Veliko Britanijo. Prvi standard je bil napisan leta 1887. Kot samostojna pasma je bil priznan leta 1905. Uradni FCI standard je bil priznan 24.6.1987. Sprva je bila dovoljena samo črna barva dlake. Prva labradorca sta v Slovenijo prišla leta 1971, in sicer iz Švedske. Prvo slovensko leglo izhaja iz leta 1975. V sedanjem času spadajo med najbolj priljubljene družinske pse. Poleg tega so uspešni kot delovni (spremljevalec slepih in invalidnih oseb, pet terapevt), reševalni (lavinski) in lovski psi. Dobre rezultate dosegajo v kinoloških športih.

 

Opis pasme

Po obliki so Labradorci srednje veliki, močno grajeni psi. Dlaka je kratka, čvrsta, trda, ravna in gosta. Podlanka je gosta in kratka. Barva dlake: črna, rumena (odtenki od svetlo smetanaste do lisičje rdeče); jetrno ali čokoladno rjava. Dovoljena je majhna bela lisa na prsih. Nega ni zahtevna, obsega redno krtačenje, s čimer se odstrani odmrla podlanka.

 

LABRADOREC

Karakter pasme

Po naravi je Labradorec vodljiv, trden, aktiven, vzdržljiv, poslušen, sposoben, gibčen, zelo inteligenten, zanesljiv, odporen, energičen, aktiven, družaben, vztrajen, miren, prijazen, srednje dober čuvaj, značajsko stabilen, pogumen, predan, neagresiven, potrpežljiv, prilagodljiv, zvest, pozoren, zelo učljiv, dobrodušen, igriv, pogumen. Možne negativne lastnosti, ki so posledica neprimerne in nepravočasne vzgoje: agresivnost, strahopetnost, lajanje, grizenje, uničevalno vedenje. Dokončno dozori okoli 3. leta starosti. Redko laja. Na lastnika in družinske člane je zelo navezan in se pri skupnem delu odlično ujema z njimi. Otroke ima zelo rad in je z njimi zelo potrpežljiv in prijazen. Do tujcev je prijazen in zaupljiv. Kljub temu se pri igri priporoča nadzor, da ne bi nehote prevrnil otroka. Z drugimi psi in domačimi živalmi se dobro razume. Lastnik mora biti prijazen, odločen, dosleden, pri vzgoji mora uporabljati pozitivno stimulacijo, na razpolago mora imeti veliko prostega časa za druženje in aktivnosti (fizične in umske). Potrebuje dolge sprehode, uživa v igri v vodi in na snegu. Zagotoviti mu je potrebno igrače za žvečenje, saj to zelo rad počne. Primerno bivalno okolje je tako v stanovanju (ni preveč glasen), kakor v pesjaku (prilagodljiv na vremenske razmere).

 

Zdravje pasme

Pasma je zdrava, ob neprimerni prehrani in premalo gibanja, pa so možne nekatere zdravstvene težave: displazija kolkov, sladkorna bolezen, artritis, debelost, zasuk želodca, alergije.