FCI 9
Pasma TIBETANSKI TERIER –>
TIBETANSKI TERIER
(Tibetan Terrier)
9. FCI skupina: Družni psi
Sekcija 5: Tibetanske pasme
št. FCI standarda: 209
Velikost: – samec meri od 35,6 do 40,6 cm
– samice so nekoliko nižje
Teža: od 8 do 12 kg
Življenjska doba: okoli 16 let
Zgodovina pasme
Njegova domovina je Tibet. Tibetanski terier spada med najstarejše pasme psov. Njegov razvoj se je vršil skozi več stoletij. V tem času se je njegova podoba, v primerjavi z njegovimi predniki, precej spremenila. Izhajal naj bi iz večjega dolgodlakega ovčarskega psa, s področja Kavkaza, Mongolije in Tibeta. Vzrejali so jih v samostanih. Kljub temu, da ga imenujejo terier, nima nikakršnih skupnih točk z njimi. Poimenovanje je posledica tega, da so bili nekdaj psi razdeljeni v drugačne skupine, kot so sedaj. Včasih so ga uporabljali za čuvaja karavan, danes pa je predvsem spremljevalec. V Evropo je prispel leta 1922. V Veliki Britaniji je bila pasma registrirana leta 1931. Kasneje se je pasma razširila v ZDA, Skandinavijo in Nemčijo. Dobro se izkaže tudi v agilitiju in obediencu, zraven tega nastopa tudi v vlogi službenega psa, kot pomočnik slepim, gluhim, otrokom z motnjami v razvoju, bolnim in ostarelim.
Opis pasme
Po obliki je Tibetanski terier srednje velik, kvadratne oblike, krepak in mišičast pes. Dlaka je gosta, dolga, tanka, ravna ali valovita. Podlanka je tanka in volnata. Glava je bogato odlakana, rep je košat. Barva dlake: bela, smetanasta, barva soboljevine, zlata, siva, črna; lahko je dvo- ali tro-barvna kombinacija. Dovoljeni nista čokoladna ali jetrna barva. Skoraj vsi predstavniki te pasme imajo na prsih belo liso, ne glede na barvo dlake. Zanimivo je, da se barva dlake do tretjega leta starosti lahko spremeni. Nega dlake je srednje zahtevna, ker podlanka ne izpada in se rada sprijema v vozle. Potrebno je redno krtačenje vlažne dlake s kovinsko krtačo, kopanje enkrat mesečno.
Karakter pasme
Po naravi je Tibetanski terier inteligenten, živahen, zvest, radoveden, družaben, igriv, pozoren, rad nadzira okolico, poln energije, ima odlično koncentracijo in kondicijo, neagresiven, prijazen. Pozornost rad sprejema, vendar jo tudi vrača. Razpolaga z izrednim sluhom. Na lastnika in družinske člane je zelo navezan in jim želi ugajati s svojim vedenjem. Tako kot pri vseh tibetanskih pasmah, je tudi za to značilno, da se še posebej naveže na enega družinskega člana. Otroke ima zelo rad in uživa v igri z njimi, njegov prag tolerance je kar visok, če ga presežejo, se umakne. Do tujcev je zadržan, na njihovo prisotnost opozori z lajanjem. Nikoli ne laja brez vzroka. V odnosu do drugih živali ni problematičen, če je pravočasno in pravilno socializiran. Primeren je lastnik, ki vzgaja z nežno roko, vseeno pa je odločen, dosleden in ima na voljo dovolj prostega časa za druženje in aktivnosti. Priporočljivo je, da biva v stanovanju. Potrebuje dolge sprehode, tek, igre, rad se igra v vodi.
Zdravje pasme
Možne zdravstvene težave: bolezni oči, težave s kolki, alergije (predvsem na pike bolh).
FCI 9
Pasma TIBETANSKI ŠPANJEL –>
TIBETANSKI ŠPANJEL
(Tibetan Spaniel)
9. FCI skupina: Družni psi
Sekcija 5: Tibetanske pasme
št. FCI standarda: 231
Velikost: do 25,5 cm
Teža: od 4,5 do 7 kg
Življenjska doba: do 16 let
Zgodovina pasme
Njegova domovina je Tibet – pogorje Himalaje. Njegov izvor ni točno dokumentiran, verjetno pa njegovi predniki izvirajo iz istih linij, kot pekinezer, japonski čin, shih tzu, pug in lhasa apso. Tibetanski španjel spada med stare pasme psov, saj je njegova prisotnost znana že več kot 2000 let. Razširili so se tudi drugod po svetu. Prvi predstavniki so leta 1898 prispeli v Veliko Britanijo. Dolgo časa so bili zelo redka pasma. Ves čas nastopa v vlogi družnega psa.
Opis pasme
Spada med majhne pasme. Po videzu je Tibetanski španjel drobne, skladno grajene postave. Dlaka je srednje dolga, svilnata, grivasta. Rep je močno poraščen. Podlanka je gosta. Barva dlake: vse barve in barvne kombinacije.
Karakter pasme
Po naravi je Tibetanski španjel miren, inteligenten, zelo učljiv, radoveden, igriv, pozoren, dober čuvaj, prilagodljiv, nezahteven, nežen, prijazen, potrpežljiv, samozavesten, iznajdljiv, pozoren na okolico, radoveden, samostojen, navihan, vztrajen, razumen. Možne negativne lastnosti: trma, neposlušnost, lenoba, pretkanost. Na lastnika in družinske člane je zelo navezan, čeprav kaže do enega od članov še posebno pozornost. Do tujcev je zadržan in na njihovo prisotnost opozori z lajanjem. Nikoli ne laja brez vzroka. Primerno bivalno okolje je stanovanje. Rad ima sprehode, tekanje in igro. Primeren je lastnik, ki razpolaga z veliko ljubezni, topline, prostega časa in pri vzgoji uporablja pozitivno stimulacijo in pestre pristope.
Zdravje pasme
Pasma spada med zelo zdrave, kljub temu pa so lahko prisotne nekatere zdravstvene težave: problemi z očmi, alergije, displazije. Paziti je potrebno tudi na pravilno prehrano, saj je nagnjen k debelosti.
FCI 9
Pasma SHIH TZU –>
SHIH TZU
(Shih Tzu)
9. FCI skupina: Družni psi
Sekcija 5: Tibetanske pasme
št. FCI standarda: 208
Velikost: od 24 do 27 cm
Teža: od 5 do 8 kg
Življenjska doba: do 15 let
Zgodovina pasme
Njegova domovina je Tibet. Shih Tzu spada med stare pasme, saj so bili predstavniki teh psov prisotni že na cesarskem dvoru. Razširil se je po vsem svetu. Zelo popularen je predvsem v ZDA. Ves čas obstoja je nastopal v vlogi družnega psa.
Opis pasme
Po videzu je Shih Tzu majhen, robusten, močne konstitucije. Dlaka je močna, gladka in dolga. Podlanka je bogata. Barva dlake: dovoljene so vse barve in barvne kombinacije. Zaželen je bel pramen med očmi in na konici repa. Nega je zahtevna, saj obsega krtačenje dvakrat na teden, kopanje vsaka dva tedna in po potrebi striženje.
Karakter pasme
Njegov značaj je prav poseben. Po naravi je Shih Tzu inteligenten, igriv, živahen (zunaj), umirjen (v stanovanju), ubogljiv, učljiv, družaben, nezamerljiv, ljubezniv, nežen, samozavesten, ponosen, prebrisan, navihan. Možne težave: plašen. Redko laja. Na lastnika in družinske člane je zelo navezan. Otroke in njihovo družbo ima zelo rad. Do tujcev je zadržan. Ob primerni socializaciji se dobro razume z ostalimi živalmi. Primerno bivalno okolje je stanovanje, saj želi biti ves čas v družbi svoje družine. Zadoščajo kratki sprehodi, vendar ne ob slabem vremenu. Primeren je lastnik, ki ima veliko prostega časa, je ljubezniv, potrpežljiv in uporablja pri vzgoji pozitivno stimulacijo.
Zdravje pasme
Možne zdravstvene težave: luksacija pogačic, težave z dihanjem, entropija, bolezni ledvic, volčje žrelo, vnetje ušes, težave z očmi. Slabo prenaša vročino in mraz.
FCI 9
Pasma PEKINČAN –>
PEKINČAN
(Pekingese)
9. FCI skupina: Družni psi
Sekcija 8: Japonski Chin in Pekinčan
št. FCI standarda: 207
Velikost: od 18 do 21 cm
(standard ni predpisan)
Teža: od 5 do 5,4 kg
Življenjska doba: do 15 let
Zgodovina pasme
Spada med zelo stare pasme. Po nekaterih podatkih Pekinčan izvira iz 1. stoletja pred našim štetjem iz Kitajske. Sprva v javnosti sploh ni bil poznan, saj je živel le na kitajskem dvoru. Za krajo tega psa je bila celo zagrožena smrtna kazen. Okoli leta 1900, po »boksarski vstaji«, so se skupaj z vojaki iz svoje domovine razširili v Veliko Britanijo. Tudi v sedanjem času je v svoji domovini zelo cenjen, saj o njem pripovedujejo legende, plesi in igre, značilne za kulturo Kitajske.
Opis pasme
Po obliki je Pekinčan majhen, čvrst, močnih kosti in skladno grajen. Značilne zanj so velike oči. Dlaka je gosta, bujna, ravna in dolga. Podlanka je zelo gosta. Zaradi grive po vratu in košatega repa spominja na leva. Barva dlake: dovoljene vse barve in barvne kombinacije, razen jetrna barva in albino. Nega je precej zahtevna, saj obsega pogosto krtačenje, brisanje oči, nego krempljev. Poudariti je potrebno, da je potrebno veliko pozornost nameniti higieni samega psa, kakor tudi pribora za nego in posod za hrano, ki ga uporabljamo, saj s tem preprečimo možnost raznih infekcij.
Karaker pasme
Po naravi je Pekinčan inteligenten, eleganten, dostojanstven, pogumen, zvest, zadržan, prijazen, poslušen, srednje učljiv, družaben, samovoljen. Možne negativne značajske lastnosti: trma, neposlušnost. Poudariti je potrebno, da ima zelo svojevrsten značaj (aristokratski), ki ga je podedoval po svojih prednikih, ki so jih razvajali na dvoru. Na lastnika in družinske člane je navezan. Otroke im rad, vendar se jim umakne, če postanejo preveč vsiljivi. Do tujcev je zadržan in njihov prihod najavi z glasnim lajanjem. Hitro oceni, katera oseba ni preveč dobrodošla in se temu primerno tudi odzove. V odnosu do drugih živali, ob pravilni socializaciji, ni težav. Edino primerno bivalno okolje je stanovanje. Zagotoviti mu je potrebno primeren (čist, miren) prostor, ki bo samo njegov in mu bo zagotavljal zasebnost. Primeren je lastnik, ki je odgovoren in umirjene narave, razpolaga z veliko prostega časa, ljubezni, pozornosti, spoštovanja, potrpežljivosti, iznajdljivosti ter uporablja pri vzgoji pozitivno stimulacijo in raznolikost. Primerni so kratki sprehodi.
Zdravje pasme
Možne zdravstvene težave: problemi z očmi (infekcije zaradi prahu, izpad očesnega zrkla, ulkus roženice), težave z dihanjem (oblika gobčka), vodenoglavost, težave s srcem, ožiljem, ledvični kamni, volčje žrelo. Slabo prenaša vročino in mraz. Samice pogosto kotijo s pomočjo carskega reza.
FCI 9
Pasma MOPS –>
MOPS
(Pug)
9. FCI skupina: Družni psi
Sekcija 11: Mali molosoidni tipi psov
št. FCI standarda: 253
Velikost: od 25 do 32 cm
Teža: od 6,3 do 8,1 kg
Življenjska doba: od 12 do 15 let
Zgodovina pasme
Mops spada med zelo stare pasme, saj izvira iz obdobja 500 let pred našim štetjem. O njegovem nastanku obstaja več variant, po vsej verjetnosti pa je njegova prvotna domovina Kitajska. V Evropo je prispel s trgovskimi ladjami v 16. stoletju. Iz Nizozemske se je razširila po vseh evropskih dvorih. Pasma je konec 19. stoletja skoraj izumrla, v drugi polovici 20. stoletja pa se je z načrtno vzrejo ponovno obnovila in postala popularna.
Opis pasme
Mops spada med majhne pasme psov. Po izgledu je kvadrataste oblike, mišičast in skladno grajen. Dlaka je gosta, mehka, sijoča in kratka. Podlanka je zelo gosta, razen pri črnih predstavnikih. Barva dlake je lahko srebrna, črna, marelična ali bež s črnimi oznakami. Nega ni zahtevna, saj zadošča tedensko krtačenje, kopanje 3 do 4 krat na leto, striženje krempljev ter čiščenje ušes in nosne gube.
Karakter pasme
Po naravi je Mops inteligenten, živahen, ponosen, samozavesten, vesel, družaben, živahen, zvest, učljiv, pozoren na okolico, radoveden, prilagodljiv, šaljiv, prikupen. Možne vedenjske težave: svojeglavost. Laja zelo redko. Na lastnika in družinske člane je zelo navezan. Otroke ima zelo rad in je zelo nežen do njih, uživa v skupni igri. Do tujcev je prijazen. Zelo dobro se razume z živalmi, ki bivajo skupaj z njim, ravno tako tudi z ostalimi, če je pravilno socializiran. Edino primerno bivalno okolje je stanovanje. Potrebuje krajše sprehode. Primeren je lastnik, ki ima na voljo dovolj prostega časa, je prijazen in uporablja pozitivno stimulacijo.
Zdravje pasme
Možne zdravstvene težave: slabše prenaša vročino, težave s kožo, očmi, epilepsija. Omeniti je potrebno, da zaradi oblike gobčka občasno smrči. Poleg tega je nagnjen k debelosti in je potrebno skrbno nadzorovati prehrano.
FCI 9
Pasma MALTEŽAN –>
MALTEŽAN
(Maltese)
9. FCI skupina: Družni psi
Sekcija 1: Bišoni in sorodne pasme
– 1.1 Bišoni
št. FCI standarda: 65
Velikost: – samec meri od 21 do 25 cm
– samica meri od 20 do 23 cm
Teža: od 3 do 4 kg
Življenjska doba: okoli 15 let
Zgodovina pasme
Njegova domovina je Malta. Po nekaterih podatkih naj bi bil predstavnik najstarejše pasme na svetu. Njegov izvor sega že v pradavnino, in sicer okoli leta 6000 pred našim štetjem. Že ves čas nastopa Maltežan predvsem v vlogi družnega psa. Dobre rezultate dosega tudi v agilitiju.
Opis pasme
Maltežan spada med majhne pse. Telo je čvrsto in skladno grajeno. Dlaka je svilnata in sega do tal. Podlanke nima. Barva dlake: bela; dovoljena je rahla citronasta barva po ušesih, vendar ni zaželena. Nega je zelo zahtevna, saj je potrebno dnevno česanje, kopanje vsak teden in striženje. Dlako nad očmi spenjamo v čopek.
Karakter pasme
Po naravi je Maltežan nežen, pogumen, ponosen, samozavesten, zvest, ljubek, ljubezniv, zelo učljiv, nadpovprečno inteligenten, eleganten, temperamenten, igriv, pozoren na dogajanje v okolici, ubogljiv. Možne vedenjske težave: plašnost, agresivnost. Na lastnika in družinske člane je zelo navezan in si ves čas želi biti v njihovi družbi. V odnosu do starejših otrok je prijazen, manjših ne sprejema dobro, saj ne prenaša vsiljivosti. Do tujcev je sprva zadržan in na njihov prihod opozori z lajanjem. Ob primerni socializaciji se dobro razume z ostalimi živalmi, potrebna je previdnost pri večjih živalih, saj ga lahko poškodujejo. Uživa v ne predolgih sprehodih in igri. Primeren je lastnik, ki ima na razpolago veliko časa za druženje, psu nudi vso pozornost, je prijazen in pri vzgoji uporablja pozitivno stimulacijo. Primerno bivalno okolje je stanovanje.
Zdravje pasme
Posebnih zdravstvenih težav pasma nima, možne pa so težave s kožo, zobmi in sklepi, kakor pri ostalih majhnih pasmah.
