Otrok in pes – Kako se mora otrok obnašati v družbi psa –>

Otrok in pes – Kako se mora otrok obnašati v družbi psa

 

Otrok in pesŽe zelo zgodaj moramo otroku povedati, kako se mora obnašati v družbi psa. V primeru, da otrok psa ne pozna, se mu nikakor ne sme približati med tekom, saj bi pes to dojel kot grožnjo. Prvi stik naj bo umirjen, počasen in prijazen. Otrok ne sme dalj časa strmeti v pasje oči. Otrok mora obvezno izpolnjevati navodila skrbnika (lastnika) psa. Otrok mora dopustiti psu, da ga povoha. Pri druženju oziroma igri mora vedno biti prisotna odrasla oseba, četudi otrok psa pozna.

Psa, ki je na verigi, v avtu ali za ograjo mora otrok pustiti pri miru. Ne sme ga dražiti ali ljubkovati, saj ne ve, kako bo pes odreagiral. Psa, ki je prestrašen ali se umika ter psa, ki laja, mora otrok pustiti pri miru.

Otrok pred dopolnjenimi šestimi leti starosti čustveno ni dovolj zrel, da bi lahko prevzel polno odgovornost pri skrbi za psa. Šele po tej starosti postopoma spoznava kaj pomeni lastništvo in odgovornost. Druga težava je tudi, da si pes otroka ne izbere za vodjo, ker hierarhija pri psih tega ne dovoljuje. Zato pes ne bo v polni meri upošteval ukazov otroka. Odnos med otrokom in psom postopoma izgrajujejo in usmerjajo starši s svojimi pravili in zgledom. Otroka moramo naučiti pravilnega, spoštljivega odnosa do psa.

Med igro mora biti otrok nežen, nevsiljiv in vedeti mora, kdaj ima pes dovolj igranja oziroma druženja. Otroka moramo naučiti, naj se ne dotika določenih predelov telesa (oči, ušesa, zadek, rep), vedeti mora, da se psa ne vleče za dlako, posamezne dele telesa ali stiska za vrat. Pes ne mara, da otrok oziroma kdorkoli kriči nanj, ravno tako ne mara draženja in izzivanja. Glasni zvoki, grobi, hitri gibi lahko psa prestrašijo ali razdražijo.

Psica je zelo zaščitniška do svojih mladičev, zato naj se jim otrok brez nadzora ne približuje.

Otrok in pesMed hranjenjem, počitkom in spanjem mora imeti pes svoj mir. Pri odnosu s psom mora otrok vedno izpolniti namen, ki si ga je zastavil (vreči žogo, ponuditi prigrizek) in ni prav, da to dejanje samo nakaže. Otroku ne smemo dovoliti, da psa obremenjuje s preveč vajami in izvajanji trikov, saj bi s tem obremenjeval psa ali ga celo zmedel. Otroka moramo naučiti, da ne navaja psa na agresivno vedenje.

Otroka moramo dovolj zgodaj seznaniti s telesno govorico psa. Le na takšen način bo pravočasno in pravilno spoznal razpoloženje oziroma počutje psa in se mu prilagodil. Dokler otrok ne zna prepoznati določenih znakov, ki jih kaže pes, moramo poskrbeti, da pes pozna meje v odnosu do otroka. Otroka postopno vključujemo v vzgojo psa. Pri vzgoji naj sodeluje, spremlja naj naše odzive in odzive psa. Čim bolj natančno mu razložimo, zakaj smo v določeni situaciji odreagirali na določen način. Razložimo mu tudi vse o pasji prehrani.

Ob vzgoji psa se otrok lahko nauči veliko pozitivnih stvari, ki posredno oblikujejo tudi njegov značaj in njegovo obnašanje. Spozna odgovornost, skrbnost, disciplino, prijateljstvo, spoštovanje in druge pozitivne lastnosti. V družini, ki ima psa, je otrok na vseh področjih bolj aktiven, mirnejši in nežnejši, bolj samozavesten in čuteč.

Otroku ne dovolimo, da uporablja pasji pribor, priboljške in igrače, saj jih pes dojema kot svojo lastnino. V primeru, da otrok navedenega ne upošteva, se pasje vedenje lahko spremeni (posesivnost, renčanje).

Otrok in pesZavedati se moramo, da ima pes vedno pravico do igre, počitka, druženja in lastnega kotička, kamor se lahko umakne, ko si zaželi miru. V vsakem primeru moramo psu omogočiti, da zadosti svojim telesnim in čustvenim potrebam.

Večina otrok ima pse rada in obratno, večina psov nima problemov pri druženju z otroki, če je odnos le-teh pravilen. Zavedati se moramo, da se nekateri otroci psov bojijo. Strah pred psi je lahko pogojen s kakšno slabo izkušnjo. Starši navadno vedo, od kod izhaja ta strah. Pogosto pa strah izvira le iz previdnosti otroka pred neznanim. Manjša mera strahu je po svoje dobrodošla, saj takšen otrok vzpostavi do psa spoštljiv odnos. Poleg tega je določena distanca do psa dobra tudi v primeru druženja s psi, ki niso pravilno vzgojeni, so prestrašeni ali ne marajo družbe otrok. Določeni psi so bolj strpni, potrpežljivi in nežni, kot drugi. V primeru, da ima otrok velik strah pred psi, ga ne smemo siliti v druženje z njimi. Otrok se mora postopoma, preko igre in brez prisile spoznati s psi. Le na takšen način bo postopoma premagal odpor do njih ali pozabil slabo izkušnjo.