Označevanje psov z mikročipi –>

Označevanje psov z mikročipi – Čipiranje psov

 

Označevanje psov z mikročipiMikročipiranje je fizično označevanje oziroma evidentiranje psa z majhno elektronsko napravo – mikročipom. Mikročipiranje je po juliju 2011 nadomestilo postopek tetoviranja evidenčnih številk, ki se je uporabljal do tedaj. V prehodnem obdobju je poleg označevanja psa z mikročipom, dovoljeno tudi tetoviranje, kot vzporedno označevanje (dvojno označevanje).

Označevanje živali z mikročipi je urejeno z Zakonom o zaščiti živali, Pravilnikom o označevanju živali, veterinarskem spričevalu in veterinarski napotnici ter od 3. 7. 2011 tudi z Direktivo EU.

Glede na zakonsko ureditev, morajo biti z mikročipom označeni vsi psi, ki so rojeni po 1. 1. 2003 in psi, rojeni pred navedenim datum, ki še niso vpisani v Centralni register psov. Prav tako morajo biti z mikročipom obvezno označeni psi, ki potujejo med državami članicami EU in v druge države.

Mikročipiranje mora biti opravljeno pred oddajo psa novemu lastniku oz. najkasneje do tretjega meseca starosti psa. Označitev s čipom se navadno opravi ob prvem cepljenju, lahko tudi ob drugi priložnosti. V primeru, da pes zaradi različnih vzrokov ni čipiran do navedene starosti, se to opravi ob prvem cepljenju. Označevanje z mikročipom opravljajo vsi veterinarji s koncesijo. Dolžnost veterinarja je, da takoj po opravljenem postopku zagotovi vpis in prenos vseh podatkov v Centralni register psov. Mikročipiranje opravljajo tudi vsa zavetišča za živali v primeru, da sprejmejo zapuščenega psa, ki še ni bil označen z mikročipom.

Označevanje psov z mikročipiMikročipiranje je enkraten poseg, saj se praviloma opravi le enkrat – čip ostane v živali vse življenje. Znani so sicer primeri, ko čip ni več deloval, zato je bilo potrebno postopek ponoviti, vendar se to zgodi redko. Po opravljenem postopku označitve psa z mirkočipom, prejme lastnik tudi nalepke z izpisano kodo. Te nalepke se uporabijo ob vpisu sprememb lastništva ali ob morebitni izdaji duplikata dokumentov (npr. potni list).

Na področju EU se uporabljajo mikročipi, ki vsebujejo 15-mestno identifikacijsko številko. Identifikacijska številka je evidenčna številka psa, ki poleg označbe države (v Sloveniji rojeni psi imajo št. 705), ne vsebuje drugih podatkov. Podatki o lastniku, starosti psa in njegovih značilnosti ter posebnostih so vpisane v Centralnem registru psov – vezani pa so na identifikacijsko številko vstavljenega mikročipa. Prav tako je identifikacijska številka mikročipa vpisana tudi v Rodovni register. Identifikacijska številka, ki jo vsebuje mikročip, je za vsakega psa različna.

Podatke z mikročipa se odčita s posebnim čitalcem. Čitalec mikročipa je zelo natančna priprava, zato jo je potrebno nastaviti točno nad čip. V primeru težav pri odčitavanju čipa, si lahko veterinar pomaga z večjim čitalcem, ki ima širši radij iskanja in ga uporabljajo pri konjih oz. večjih živalih. V primeru, da čip vsebuje tujo identifikacijsko številko (npr. identifikacijsko številko ZDA), je potrebno uporabiti čitalec, ki podpira takšen standard mikročipa. Mikročip ne omogoča sledenja izgubljenega psa, kot marsikdo zmotno misli.

V primeru, da smo psa kupili v tujini, ima pes vstavljen čip s tujo identifikacijsko številko. Vsekakor mora biti ta številka vpisana v potnem listu psa, ob spremembi države bivanja pa se v Centralni register psov vpiše sprememba prebivališča in podatki novega lastnika.

Označevanje psov z mikročipiČip je drobna kapsula, velika približno kot zrno riža, ki se psu vstavi v kožno gubo (pod kožo) na levi strani vratu. Opravi se s sterilno, malo debelejšo in ostro injekcijsko iglo. Postopek čipiranja je hiter in skoraj brez bolečin, podobno kot cepljenje. Pri bolj občutljivih psih lahko veterinar pred postopkom uporabi lokalni anestetik.

Vstavljeni čip obraste vezno tkivo, zaradi česar vstavljeni čip ostane na mestu vsaditve. Redki so primeri, ko se čip premakne s prvotnega mesta. Čip je zdelan iz materiala, ki ga telo sprejme, zato navadno ne povzroča nikakršnih težav. Zelo redko se zgodi, da se pri psu pojavi manjše vzdraženje kože (alergija, vnetje) ali srbenje. Pri psih z zelo tanko kožo se čip lahko zatipa.

Čipiranje je koristno, saj z odčitanjem kode lahko ugotovimo izvor psa, poleg tega je zelo koristno tudi v primeru najdenega psa, saj na takšen način lažje ugotovimo lastništvo.