Prvi razstavni koraki
Spopadanje s težavami
Vsak začetek je bolj ali manj težak in to velja tudi za prve razstavne korake. Nekateri psi so »naravni talenti« in od prvega razstavnega dne uživajo v pozornosti sodnika in gledalcev. Spet drugi pa so nekoliko bolj sramežljivi in potrebujejo več vaje in vzpodbude. Ob pomanjkljivi, nepravilni ali ne dovolj zgodnji socializaciji ter ob neprijetnih izkušnjah pa se lahko pojavijo težave. Kuža ne želi sodelovati, ga je morda strah, se boji stoje na mizi, se ne pusti pretipati sodniku ali ne pusti pregledati zob. Lahko je preveč hiperaktiven in se želi igrati z drugimi psi med ocenjevanjem. Morda se boji glasnih zvokov, neznane podlage, drugih psov.
Kako se torej spopadati s takšnimi in podobnimi težavami?
Preventiva za vse te težave je zgodnja in pravilna socializacija, vendar se kljub tej lahko, še posebno v času pasje pubertete (ki lahko traja od 6. pa vse do 18. meseca), pojavijo razne oblike neželenega vedenja, strah (ki je sicer bolj značilen za mladiče med 3. in 5. mesecem starosti), trma in podobno.
Nezaupljivost do tujcev:
Nekatere pasme so že po naravi bolj nezaupljive do tujcev kot druge. Pri zeh je še posebej primerno, da jih karseda zgodaj začnemo navajati na dotike tujih ljudi. Veliko v tej smeri lahko naredi že vzreditelj s socialziacijo legla, lastnik pa s tem takoj nadaljuje.
Kaj storiti v primeru, ko se pes nenadoma upira preglrdovanju telesa in zob?
Začnemo od začetka. Navadimo psa na pregledovanje in tipanje s strani domačih (poznanih) ljudi, nato pa preidemo na tujce. Poprosimo koga, ki ga pes ne pozna, da nam pomaga. Naj počepne in naj NE gleda v psa, mi pa se s psom počasi približujemo. Tujec naj počasi iztegne roko, vendar naj ne grabi po psu. Pes naj se sam približa roki! Nežno poskusi pobožati psa, pri čemer še vedno kleči in ne gleda v psa. Psa boža ob strani po telesu in pes naj vidi in spremlja njegovo roko. Psa nikoli ne presenetimo z dotikom, ki ga ne pričakuje, prav tako ga na začetku NE božamo po glavi, lahko pa pod vratom. Lastnik se lahko medtem sproščeno pogovarja s tujcem, hvali psa ob pravilnih odzivih (ko se pusti božati, ovoha tujca, je sproščen,…). Med in po »pregledu« se psa obilno pohvali in nagradi (priboljški, igra, božanje). Nikoli ne hitimo, sploh pri nezaupljivih psih, saj lahko zadevo še poslabšamo. Ko se pes dovolj sprosti ob »klečečih« tujcih, preidemo na pregled ob strani. Psa postavimo v razstavno držo, tujec pa naj se približa psu od strani, naj ne gleda v psa, lahko pa se z vodnikom sproščeno pogovarja ali še bolje, prigovarja psu z višjim nežnim glasom. Ko pride k psu, lahko poklekne ali stoji, nežno vzpostavi kontakt z njim z roko tako, da ga poboža od strani. Nato preide z božanjem na prvi del trupa in na glavo. V kolikor pes še ni vajen pregleda zob, naj ga le boža po gobčku in morda nakratko privzdigne zgornje ustne. Nato se z božanjem pomakne od glave proti zadnjem delu trupa in pretipa tudi rep. Kadar se pes upira, naj tujec odmakne roko in le stoji ob psu ter ga ignorira. Vodnik medtem psa pomiri in pripravi na ponoven pregled. Zelo pomembno je, da se za pravilne odzive psa nagradi in pohvali, saj mu na ta način dvignemo samozavest. Proteste in izpade psa ignoriramo, kadar pes le termari lahko pomaga tudi odločen »NE«. Pregled naj traja od nekaj sekund pa do približno dveh minut. Na začetku tujec psa tipa »površno«, torej trup, vrat, prsa in hrbet. Sčasoma preide na tipanje prav vsakega dela pasjega telesa: od zob, tačk, repa in pri samcih tudi splovila. Vedno naj velja pravilo: »Hiti počasi!«
Neznane podlage na razstavah:
Zunanje razstave največkrat potekajo na travi, asfaltu, pesku in podobnih podlagah. Nekateri organizatorji pa preko podlage razgrnejo tudi preprogo.
Pri notranjih razstavah so podlage različne:
– Preproga
– Umetna trava
– Linolej
– Beton
– Les,…
Včasih se pred preprogo lahko skrivajo tudi jaški, ki zaropotajo, ko stopimo na njih. Preproge so včasih zlepljene skupaj s svetlečim lepilnim trakom, ki ga psi verjetno vidijo kot vodo in zato nnekateri skačejo preko njega. Nekatere podlage so svetleče in drseče ter tako ne najbolj prijetne za tek in stojo na njih. Predvsem večje pasme imajo lahko več težav s stojo in tekom po takšnih podlagah. Bodisi jim drsi, ali pa jih niso vajeni in se po njih ne gibljejo sproščeno. Večina psov, ki biva v hiši ali stanovanju so vajeni različnih podlag. Pri tistih, ki so vajeni »življenja na prostem«, pa se lahko pojavijo težave. Če imamo možnost, s psom že pred razstavo obiščemo podobna okolja (npr. trgovino za mali živali ali kakšno prireditev v hali, kamor je vstop dovoljen tudi psom (agility tekmovanje, razstava, sejem,…)). Priporoča se tudi, da na samo razstavo pridete dovolj zgodaj, da imate dovolj časa, da s psom malo povadite v ringu. Pri tem je potrebni opozoriti, da je neprimerno psu pustiti opravljati potrebo v ringu (tudi, če je na travi!) ter po tleh metati priboljške in jih pustiti tam. Psa ne silimo na neznano podlago, ampak počakamo, da nanjo stopi sam. Nagradimo ga in pohvalimo. Ko je na podlagi malo bolj samozavesten, se po njej mirno sprehodimo z ohlapno vrvico. Zelo dobro se za sprostitev na takšni podlago obnese tudi igra na njej. Pri tem pa moramo paziti, da se pes ne poškoduje. Težave preskakovanja lepilnega traku pa se najlažje lotimo tako, da preusmerimo pozornost psa na vodnika in ko pes pravilno stopa, ga nagradimo. Odlično se v vseh primerih obnese tudi učenje s klikerjem; klik in nagrada za pravilno hojo, pa tudi, če je na začetku to samo en korak. Kmalu bosta dva, pa trije in tudi cel krog.
Težave pri pravilni hoji v ringu:
Poskakovanje, vlečenje v vse mogoče smeri, vohanje po tleh, prehitro ali prepočasno gibanje, otresanje z glavo in druge neprijetnosti, se lahko pojavijo pri marsikateremu psu, ki obiskuje pasje razstave. Lahko gre za težavo pri mlajšemu psu, lahko pa se katerakoli od zgoraj naštetih težav pojavi tudi kasneje pri odraslem in razstavno že boj zrelem psu.
Vse te težave so lahko posledica »pubertetniške« trme, nepravilnega oz. nezadostnega treninga, pretiravanja s treningom ali razstavami, nepravilna drža povodca,… Vzroki za neprimerno vedenje psa pa so lahko tudi zunanji. Med te vzroke sodijo goneče samice v ringu, priboljški, ki ležijo po tleh, nerazpoloženost, negotovost in nervoza psa. Kar zadeva slednje je najboljša rešitev to, da pes zaupa svojem skrbniku (lastniku) oz. vodniku. Vedeti mora, da se mu v družbi te osebe ne bo zgodilo nič hudega. Tega se seveda ne da doseči v enem dnevu, temveč z nekaj mesečnimi treningi oz. s skupnim življenjem. Nerazpoloženost psa je lahko tudi posledica zdravstvenih težav, zato se priporočajo redni pregledi pri veterinarju. Goneče samičke so nekoliko trši oreh za pse plemenjake. Pse, ki so visoko motivirani na hrano lahko s pomočjo le te nekoliko zamotimo. V prvi vrsti pa je najboljša rešitev dobra pozornost psa na vodnika in medsebojno sodelovanje.
Otresanje z glavo med gibanjem ali nošenje glave postrani:
Ta težava je pogosto posledica razstavne vrvice, ki psu ne odgovarja. To je bodisi tanka kovinska zatezna ovratnica, pretrd material ovratnice (trdo usnje), pretanka vrvica,… Nekateri psi nikakor ne prenesejo kovinske razstavne ovratnice, ker jih cuka za dlako, preveč tišči, lahko celo boli ali pa zato, ker ob zategovanju psu neprijetno »zvenketa« okoli ušes. Nekatere pse je nanjo možno postopoma privaditi, nekateri je ne bodo sprejeli nikoli, nekatere pa sploh ne moti. Razstavljavci radi uporabljajo takšne vrvice zaradi njihovega izgleda (lepo izgledajo), so trpežne, omogočajo nekoliko boljše obvladovanje psa in se jih enostavno nadomesti. Vendar pa je vedno potrebno upoštevati, da mora biti vrvica takšna, da v prvi vrsti odgovarja psu. Pri omenjeni težavi se svetuje zamenjava vrvice z drugo vrsto, debelino ali materialom vrvice. Če pes otresa z glavo ali jo nagiba na eno stran preverite, ali se mu morda dlaka ni zapela v vrvico in ga cuka.
»Obešanje« na vrvico:
Pes se z glavo obesi na vrvico tako, da vodnik njegovo glavo dobesedno drži pokonci z vrvico. To je največkrat posledica prenapete vrvice, lahko pa tudi utrujenosti ali slabe motivacije. Temu se lahko izognemo tako, da psa od začetka navajamo na hojo na ohlapni vrvici ter s kratkimi treningi, kjer psa med in po pravilni hoji na vrvici nagradimo.
Prepočasno gibanje psa:
Prepočasno gibanje psa je najpogosteje posledica slabe motivacije psa, psu neznanih podlag, splošne utrujenosti psa, slabega počutja pri psu,… Do te težave lahko pride tudi pri psih, ki se že dalj časa razstavljajo in se tega »naveličajo« ali če skrbniki (lastniki) z njimi vadijo na preveč monoton način in v predolgem časovnem razponu. Rešitev je, da najdemo nekaj na kar je pes dobesedno »nor«. Njegova najljubša igrača, slasten priboljšek, šumeča vrečka, kos lesene palice,… lahko pa je tudi samo kakšna beseda. Kar koli kar psa pozitivno čim bolj vznemiri. Ta sprožilec vznemirjenja moramo uporabljati pazljivo in ne prevečkrat, da se ne »obrabi«.
Preden začnemo s tekom, uporabimo omenjeni sprožilec (pokažemo igračo, priboljšek ali izrečemo besedo). Ko se pes močno vznemiri (lahko dopustimo tudi, da nekajkrat poskoči preden začne teči), začnemo s tekom. Ta tek je lahko tudi v igri – psa izzivamo z igračo, priboljškom, rokami, stečemo nekaj korakov, tako da pes teče za nami v veselem kasu, nadaljujemo z igro, ponovno stečemo in tako naprej. Na začetku tečemo resnično le nekaj korakov ter psa nato obilno nagradimo. Pomaga tudi, če se vodnik zraven ZELO razveseli pravilnega teka. Nekatere pse to še bolj spodbudi k veselemu tekanju na razstavnem povodcu. Če to ne pomaga, pa nekateri strokovnjaki priporočajo tudi bolj drastične ukrepe. Psa ignoriramo, če živi z nami se z njim ne pogovarjamo kot običajno ampak ga preprosto popolnoma ignoriramo. Ko mu nadenemo razstavni povodec, se ga razveselimo in se intenzivno ter pozitivno začnemo ukvarjati z njim (se igramo, vadimo, ga božamo,…). Po končani vaji povodec pospravimo in psa ponovno ignoriramo do naslednje vaje. Takih vaj naj bo 3 do 5 na dan, vsaka vaja pa naj traja le nekaj minut. Tega se ne priporoča , ki s psom ta čas hodijo v pasjo šolo, slabše pa se obnese tudi takrat, kadar psa vodi tuja oseba, ki je pes ne pozna najbolje in ji zato tudi ne zaupa popolnoma.
Prehitro gibanje:
Kadar imamo težave s tem, da pes teče prehitro in na povodcu morda zraven tega še vleče, se predlaga sprehod pred treningom. Pes naj bo vsaj nekoliko utrujen in bo tako njegovo gibanje počasnejše kakor, da pride sveže spočit na trening. Dodatno si lahko pomagamo s tem, da vodnik na začetku hodi, potem pa postopoma pospešuje hitrost do želene. Pri tem si lahko pomaga tudi s kontrolo psa z vrvico ter s tem, da hodimo pred psom. Kadarkoli želi pes pred vodnika, stopi vodnik pred psa, istočasno pa ga zaustavi tudi z vrvico. Z vrvico psa ne vlečemo, ampak z njo korigiramo samo takrat, kadar gre prehitro, nato jo ponovno popustimo. Vrvica naj bo ohlapna, vendar tako dolga, da psa lahko popravimo z manjšim potegom, takoj ko se nam zazdi, da bo pričel z vlečenjem. Na koncu ne smemo pozabiti psa za lepo hojo nagraditi.
Besedilo: Lana Premk
Vir: Glasilo Kinološke zveze Slovenije – KINOLOG