Strah pred hrupom pri psih –>

Največkrat pišemo in govorimo o strahu psov pred močnimi zvoki, ko se približuje konec leta, saj je v tistem obdobju veliko pokanja s petardami in drugimi pirotehničnimi sredstvi. Poudariti je potrebno, da se z različnimi oblikami hrupa srečujemo vsak dan, zato je prav, da strahu pred hrupom namenimo pozornost preko celega leta.

Strah je čustvo, ki ga doživi vsako živo bitje, ki se počuti ogroženo, ko je izpostavljeno določenim neprijetnim dražljajem iz okolice. Strah je mehanizem za preživetje, odziv nanj pa je lahko želja po soočenju ali beg pred njim. Pri izjemno velikem strahu lahko živo bitje tudi otrpne in ni sposobno nobene reakcije. Strah je lahko trenuten in hitro mine, lahko pa postane tudi kroničen. Kroničen strah je navadno posledica slabih izkušenj iz preteklosti.

Izvori hrupa, ki lahko motijo psa, so zelo različni: strelno orožje, petarde, ognjemet in rakete, grom ob nevihti, prevozna sredstva (letalo, vlak, kamion, motor…), glasba, delovna orodja (žaga, kosilnica, brusilniki, pnevmatsko kladivo, agregati,…), gospodinjski aparati (sesalnik, različni mešalci, fen, pralni stroj, ventilator,…), igrače, računalniške igrice, glasno govorjenje, kričanje, prasketanje ognja, sirene, šum vetra, jok dojenčka, loputanje oken ali vrat in še bi lahko naštevali.

Nekateri psi ob izpostavljanju določeni vrsti ali vrstam hrupa doživljajo velik strah, tesnobo, paniko ali stres. Znaki strahu so lahko: lajanje, cviljenje, zavijanje, slinjenje, nenadzorovano izločanje urina in blata, bruhanje, tresenje, skrivanje, pobeg, zavračanje hrane, preplašen pogled, agresivno vedenje – renčanje, grizenje, tesnobnost (anksioznost), depresija, panika, nepremičnost, vrtenje v krogu, uničevalno (destruktivno) vedenje. Nevarno je tudi, če se pes ob hrupu prestraši do tolikšne mere, da zbeži od izvora, ki mu povzroča nelagodje. Med begom, ko je ves paničen, se lahko poškoduje, zato je nujno, da takšno reakcijo pravočasno preprečimo.

Pes čuti strah oziroma nezaupanje do stvari, ki jih ne pozna, ali ne zna opredeliti njihovega izvora. Strah se še poveča, če pes nima možnosti nadzora nad dogodki ali dražljajem, ki jim je izpostavljen.

Psa je potrebno že od malega seznanjati in soočati z različnimi vrstami hrupa, saj bo le na takšen način spoznal, da hrup še ne pomeni grožnje oziroma ogroženosti. Najprimernejši čas za socializacijo – proces spoznavanja okolja, okoliščin, oseb, učenja pravil – je obdobje približno od tretjega do štirinajstega tedna starosti psa. Obdobje, v katerem je potrebno psa socializirati je težko natančno opredeliti, saj psi čustveno dozorijo v različnih starostnih obdobjih. S primernim spoznavanjem okolja in okoliščin si pes pridobi izkušnje, ki pomembno vplivajo na njegov značaj in obnašanje. V primeru, da v navedenem obdobju doživi neprijetne izkušnje, se mu le-te vtisnejo v spomin in vplivajo na njegove odzive v različnih situacijah.

Nekatere pasme psov (npr. Nemški ovčar, Avstralski ovčar, Škotski ovčar, Nemški žimavec …) so lahko bolj občutljive oziroma bolj dovzetne za razvoj strahu pred hrupom, ravno tako tudi pasme, ki so že po naravi bolj nagnjene k anksioznosti (tesnobnosti). Pri nekaterih psih je lahko strah deloma gensko pogojen, pomemben je tudi temperament matere psa. Strahu pred hrupom so prav tako izpostavljeni tudi mešanci, saj ne obstaja univerzalni vzorec, kateri psi so bolj podvrženi temu stanju.

K odpravljanju oziroma zmanjševanju strahu moramo pristopiti takoj, ko se pojavi, sicer se stopnja strahu povečuje, njegova odprava pa postane težja.

Stopnje strahu so lahko različne. Pri blagem strahu, si lahko pomagamo sami, pri hudih oblikah strahu pa je zaželeno, da poiščemo pomoč veterinarja in/ali preverjenega strokovnjaka s področja pasje psihologije (behaviorist) in vzgoje.

Strah pri psu lahko povzročijo tudi različne bolezni oziroma bolezenska stanja. Še posebej moramo biti pozorni, če strah nastopi pri psu, ki do nedavnega ni imel te težave. V takšnem primeru je nujen pregled pri veterinarju, ki bo ugotovil vzrok spremenjenega vedenja.

Omenimo dva primera, ki lahko nenadoma povzročita strah, pri psu, ki ga doslej ni poznal. To se lahko zgodi, če se je ustrašil nenadnega loputanja vrat, ob čemer je doživel npr. tudi udarec z vrati ali je ostal posledično ujet v prostoru. Drugi primer, ki lahko sproži strah je, ko je pes soudeležen v prometni nesreči. V takšnem primeru je veliko možnosti, da bo pes hrup, ki ga povzročajo avtomobili oziroma promet, povezoval s slabo izkušnjo, ki jo je doživel.

V primeru, da se pes boji glasnih dražljajev, je potrebno postopno povečevati njegovo samozavest, s čimer posledično zmanjšujemo njegov strah. Pes bo postal samozavestnejši, če njegov skrbnik v različnih situacijah ne bo kazal strahu ter nelagodja in se bo obnašal povsem vsakdanje.

V situacijah, ki povzročajo psu strah in jih skrbnik lahko predvidi, ni dobro, da psa že predhodno zamotimo z dobrikanjem in pretiranim varovanjem. Primer: predno zagrmi, vidimo blisk in že pred grmenjem psa stiskamo v naročje, da se ne bi ustrašil. S takšno reakcijo bo skrbnik še bolj utrdil pasji strah in ga zato težje odpravil. Ob preveliki skrbi skrbnika, da psu zmanjša neprijetno počutje, nehote na psa prenaša svoj strah in negativno energijo, ki psu sporoča, da ni vse v redu. Psa je potrebno spodbujati k dejavnostim, s katerimi se zamoti in prevladajo nad stisko, ki jo doživlja. Po drugi strani mu takšna dejavnost daje občutek, ki je prijeten.

Strah pred hrupom pri psih –>

Prvi korak pri zmanjševanju oziroma odpravi strahu je, da ugotovimo, kaj psu povzroča strah. Ko ugotovimo izvor nelagodja, bo pot do cilja lažja. Včasih je sicer težko ugotoviti pravi vzrok strahu pred hrupom. Pes je namreč lahko doživel negativno, stresno situacijo, že pri rejcu. Možno je, da je neprijetno izkušnjo doživel v naši odsotnosti.

Psu omogočimo, da lahko spreminja razdaljo od izvora njegovega strahu in možnost, da se seznani z izvorom strahu. Spoznavanje z izvorom, ki mu povzroča nelagodje ali strah, je lažje, če je ta izvor predmet. Predmet oziroma napravo lahko ovoha, si jo ogleda in se jo dotakne. Težje je pri drugih izvorih strahu, kot je npr. grmenje, saj ga težje opredeli.

Psu, ki se boji določenega hrupa, lahko pomagamo tudi tako, da ga namestimo v prostor, ki je bolj oddaljen od izvora njegovega strahu. Ponudimo mu igračo za grizenje, da se bo zamotil in malo sprostil. Sčasoma to razdaljo zmanjšujemo, da se pes privadi hrupu.

Preplašenega psa ni primerno intenzivno tolažiti, ga varovati v naročju. Ravno tako ni priporočljivo, da ga zamotimo s hrano ali prigrizki, saj bi lahko naše ravnanje zanj pomenilo: če me je strah, dobim nagrado. Psu moramo nakloniti pozornost, da dobi občutek varnosti. Naše obnašanje naj bo čim bolj naravno, saj mu bomo na takšen način sporočali, da se ne dogaja nič posebnega. Poskušajmo biti umirjeni, izogibajmo se nestrpnosti, jezi in drugim negativnim čustvenim izpadom.

Priporočljivo je, da ob izrazitem strahu psa zamotimo s kakšno vajo, igro ali zadolžitvijo in ga pohvalimo, če se dejavno vključi v aktivnost. Strah bo še vedno prisoten, najbrž pa ne bo več tako izrazit.

Strokovnjaki odsvetujejo, da bi psa, ki ima pred določenim hrupom velik strah (npr. grmenje, pokanje petard), zapirali v kletko (boks). Pes bi želel v paničnem strahu na silo zapustiti kletko in bi se ob tem lahko močno poškodoval. Poleg tega bi se njegov strah še dodatno stopnjeval, ker ne bi imel možnosti umika. Prav tako ni priporočljivo, da psa izpostavimo neposredni bližini izvora njegovega strahu, saj bi bila takšna izkušnja zanj preveč stresna in bi bilo nadaljnje zdravljenje strahu manj učinkovito, mogoče celo neuspešno.

Psa zaradi strahu nikakor ne smemo kaznovati ali siliti, da se na hitro sooči z izvorom svojega strahu. Ob takšnem ravnanju bi doživel premočan stres, lahko bi ga zajela panika in bi izgubil nadzor nad svojim ravnanjem. V situacijah, ki psu povzročajo travme, mu moramo dati občutek, da ga razumemo in, da je z nami varen.

V obdobjih, ko se množično uporabljajo pirotehnična sredstva (novo leto, različne zabave, festivali itd.) lahko psu, ki se boji tega hrupa, omogočimo sprehod na lokaciji, kjer le-temu ne bo preveč izpostavljen. Priporočljivo je, seveda, da se viru njegovega nelagodja postopoma približujemo, saj bo tako sčasoma sprejel moteči hrup. Psa je potrebno imeti na povodcu, da v strahu pred hrupom ne bi pobegnil, se pri tem morebiti tudi poškodoval ali povzročil kakšno nesrečo. Pes naj ima na ovratnici obesek s podatki (ime psa, naslov, tel. številka), ki bodo, poleg zakonsko obveznega mikročipa, v pomoč v primeru, če nam pes vseeno pobegne. V navedenem obdobju psa ne puščajmo samega doma oziroma skrajšajmo čas naše odsotnosti na minimum. Ob naši odsotnosti naj bo v prostoru, kjer se najbolje počuti. Priporočljivo je tudi, da prižgemo radio ali televizor, saj na takšen način delno prikrijemo zunanje zvoke. Program privajanja psa na zvoke pirotehničnih sredstev moramo pričeti nekaj mesecev pred predvideno uporabo le-teh.

Dobre rezultate pri odpravi strahu pred hrupom nudi tudi program desenzibilizacije. Desenzibilizacija je dejavnost, pri kateri s postopnim izpostavljanjem motečim faktorjem zmanjšujemo preobčutljivost nanje. Pri zmanjševanju oziroma odpravljanju strahu, se z zvočnimi posnetki motečih dražljajev (npr. pok petarde ali grmenje), po točno predpisanem protokolu, v določenem – daljšem -časovnem obdobju zmanjša ali v celoti odpravi strah. Bistvo programa je v tem, da pes hrup, ki mu je moteč in mu povzroča nelagodje, sčasoma poveže z nečim prijetnim, ki ga razveseli.

Na tržišču so na razpolago tehnični pripomočki (DVD-ji), s pomočjo katerih, lahko sami opravimo navedeno terapijo. Program je potrebno izvajati skladno z navodili ter natančno in postopno. V primeru, da bi predpisani program prilagajali svojim potrebam in željam, predvideni rezultati ne bodo doseženi v celoti, z nepopolnim in nepravilnim izvajanjem programa lahko naredimo celo več škode kot koristi. Morda je primerneje, da program opravi strokovnjak s potrebnim znanjem.

V veliko pomoč psu, ki doživlja strah ob hrupu, je družba psa, ki tega strahu nima. Z njegovim zgledom in druženjem, bo prestrašeni pes spoznal, da hrup še ne pomeni neposredne ogroženosti.

Določenih situacij, v katerih se znajde pes in mu povzročajo velik strah, ni mogoče v celoti odpraviti. Eden takšnih primerov je na primer potovanje z letalom, kadar pes potuje z nami na dopust, razstavo ali kakšno drugo kinološko tekmovanje. Kot je znano, morajo psi preživeti čas letenja v prtljažnem delu letala, v kletki. Pes se znajde v neznanem prostoru, sam, izpostavljenim močnim in nepoznanim zvokom. V takšnem primeru verjetno ni druge možnosti, kot ta, da veterinar psu predpiše primerno pomirjevalo. Kadar pes večkrat potuje na takšen način, je možno, da po nekaj poletih, ki jih bo preživel po vplivom zdravil, ne bo čutil več strahu tudi, če ne bo več prejemal zdravil.

Strah pred hrupom pri psih –>

V primeru, da ima pes zaradi hudega strahu velike težave, je priporočljiv obisk pri veterinarju, ki nam bo v skladu s potrebami svetoval primerno terapijo oziroma pomoč. Na razpolago je veliko pomirjeval in antidepresivov, namenjenih psom, ki naj se uporabljajo izključno ob strokovnem nadzoru. Navedeni farmacevtski pripravki različno vplivajo na posameznega psa. Glede na razpoložljive informacije, na nekatere pse nimajo nobenega učinka, drugim zelo pomagajo, nekateri psi pa imajo velike težave s stranskimi učinki (bruhanje, težave s požiranjem, težave z gibanjem itd.). Uživanje teh zdravil ni primerno za breje psice, pse z epilepsijo ter živali, ki imajo določne kronične bolezni. Obstajajo tudi različni pripravki na osnovi naravnih učinkovin (npr. baldrijan), homeopatska zdravila in pripravki, ki vsebujejo feromone. Našteta sredstva obstajajo v obliki krem, kapljic, pršil, ovratnic. Tudi v primeru, da bi psu ponudili naravne pripravke, je priporočljiv predhodni posvet z veterinarjem.

Psu ne smemo nikoli sami dajati pomirjeval, ne da bi se prej posvetovali z veterinarjem. Veterinar vsakega psa obravnava individualno, terapijo pa predpiše skladno z velikostjo psa, njegovim zdravstvenim stanjem in drugimi kriteriji. Zdravila, ki so namenjena ljudem, lahko psom škodujejo ali so zanje celo usodna.

Pri močno izraženem strahu, je priporočljiva kombinacija različnih pristopov.

Konec koncev pa nikakor ne smemo pozabiti, da se psi med seboj zelo razlikujejo – ravno tako kot ljudje. Tudi isti pes se ne odziva vedno enako. Vsak pes je zgodba zase, zato nikakor ne obstaja univerzalni vzorec, kako zmanjšati strah pri psih. Potrebno je opazovati, prisluhniti in se prilagajati. Z veliko strpnosti in volje bomo lažje dosegli zastavljeni cilj.