Kotitev –>

V pričakovanju kotitve pri samici moramo posebno pozornost nameniti kotitvenemu prostoru. Da bi se ga privadila, vanj namestimo brejo samico vsaj 14 dni pred pričakovano kotitvijo. Namestitev neposredno pred kotitvijo lahko psihično vznemeri samico, kar pa pogosto neugodno vpliva na potek kotitve. Kotitveni prostor naj bo glede na velikost samice primerno velik tako, da se samica ob premikanju lahko izogne mladičem in jih ne poškoduje. Zraven tega mora biti omogočeno temeljito čiščenje in nenazadnje tudi za samico nemoteče nadzorovanje kotitve. V času kotitve tla v kotitvenem prostoru prekrijemo z vpojnim papirjem ali naravno steljo (npr. otavo), ki pa ju, prepojena s porodno vodo in drurimi izločki, takoj po končani kotitvi zamenjamo s svežo steljo. Z ustrezno toplotno izolacijo mora biti zagotovljena primerna temperatura (pozimi naj bo temperatura v prostoru vsaj 15°C), ne sme pa biti prepiha. V »zdravem« leglu samica namreč lahko s svojo toploto primerno ogreva tako prostor kot tudi mladiče, zato se moramo izogibati nameščanju samice v pretirano tople in suhe prostore (npr. v kurilnico). V takem prostoru se namreč živali ne počutijo dobro, neustrezna klima v prostoru pa je pogost vzrok za pojav določenih bolezenskih sprememb v leglu. Če je samica v času kotitve v stanovanju, ji je prav tako potrebno zagotoviti miren prostor, v katerem se bo počutila bolj varno.

Navadno okviren datum kotitve izračunamo že ob paritvi samice. Glede na to, da se dolžina brejosti lahko precej razlikuje, moramo biti na morebiten začetek kotitve pripravljeni vsaj teden dni pred rokom, ki smo ga določili.
Že nekaj dni pred kotitvijo samici nabreknejo mlečne žleze, poveča se sramnica, iz katere se en do dva dni pred začetkom kotitve začne pocejati prozorna sluz. Telesna temperatira je 12 do 24 ur pred kotitvijo od 37 do 38°C, kar pomeni, da je lahko do 2°C nižja od normalne. Samica je sprva vznemirjena, pogosto spreminja svoj položaj, ozira se proti trebuhu in podobno. Večina jih koplje v prostoru in prinaša steljo, čemur pravimo, da »dela gnezdo«. Takšno vedenje lahko traja od nekaj ur pa tudi do enega dne.

Kotitev v pravem pomenu besede se začne z izstopanjem plodovega mehurja, napolnjenega z rumenkasto, sluzasto vsebino, ki razširi porodno pot in jo naredi drsno. Temu sledi še en mehur, v katerega je zavit plod. Mehurje in plodove iztiskajo trebušne mišice in maternica z močnimi porodnimi popadki, kar se na zunaj odraža z napenjanjem trebuha. Za vsakim posameznim mladičem, ki prihajajo na svet v časovnih presledkih od nekaj minut do več ur, maternični krči iztisnejo tudi njegovo posteljico. Te lahko tudi zaostanejo v maternici in jih samica izloči kasneje, lahko tudi do 24ur po kotitvi. Povsem normalno je, da samica požre izločene posteljice, ki med drugim tudi ugodno vplivajo na poznejše izločanje mleka. Novorojenim mladičem samica praviloma sama odstrani plodovno ovojnico in jih intenzivno liže, s čimer spodbuja krvni obtok, dihanje in prebavo. Zraven tega jih potiska h trebuhu, kjer se grejejo in nagonsko poiščejo seske ter začnejo sesati.

Čeprav samica v začetku dokaj nerada zapusti mladiče, jo je po porodu potrebno večkrat na dan popeljati na sprehod, da opravi potrebo. Krajšo odsotnost samice lahko s pridom izkoristimo za ogled legla.

Vir: Marko Mali – LOVSKA KINOLOGIJA