Psarna, paritev ter leglo –>

Psarna:

Z namenom prepoznavnosti in zaščite svoje vzreje ima vsak vzreditelj pravico registrirati psarno. Za registracijo psarne pri mednarodni kinološki zvezi – FCI – poskrbi Kinološka zveza Slovenije na podlagi posebne vloge vzreditelja. Naziv psarne, ki ga v ta namen izbere vzreditelj, je edinstven v svetu in se uporablja izključno tako, kot je registriran in zaščiten pri mednarodni kinološki zvezi – FCI. Po priznanju psarne ima vzreditelj pravico mladičem iz svoje vzreje dodati še ime psarne, vendar mora vsakega mladiča v vseh svojih leglih poimenovati drugače. Takšen način poimenovanja zagotavlja, glede na vzreditelja, preprosto prepoznavanje izvora psov, olajšuje njihovo medsebojno primerjavo v zunanjosti in doseženih delovnih rezultatih ter posredno omogoča tudi vrednotenje kakovosti določene vzreje.

Paritev:

Pariti je dovoljeno le samce in samice iste pasme, ki imajo veljavno vzrejno dovoljenje, ki ga je izdal pristojni strokovni organ pri Kinološki zvezi Slovenije. Vzrejno dovoljenje je praviloma trajno, in sicer pri samici velja do dopolnjenega osmega leta starosti, pri samcu pa vse dotlej, dokler je v dobri vzrejni kondiciji in je sposoben za parjenje. V koledarskem letu sme samica imeti samo eno leglo.

Večinoma vzreditelj pari samico s plemenjakom, ki ga je v ta namen določil strokovni organ (vzrejna komisija), lahko pa ga izbere tudi vzreditelj sam. Pri tem je pomembno, da plemenjak ni v sorodstvu s samico do vključno 3. generacije.

Če skok ne uspe, lahko vzreditelj pari samico z drugim ustreznim plemenjakom. V nobenem primeru pa ni dovoljeno uspešno pariti samice ob isti gonitvi z dvema ali več plemenjaki.

Vzreditelj in lastnik plemenjaka se pred paritvijo dogovorita tudi o višini in načinu plačila »skočnine«, ki je v bistvu plačilo (nadomestilo) za opravljen skok plemenjaka. V osnovi tak dogovor ureja Pravilnik mednarodne kinološke organizacije (FCI) o vzreji pasemskih psov, ki je bil sprejet v Monacu že leta 1934. Velikokrat lastnik plemenjaka za »skočnino« koristi pravico do prve izbire mladiča v leglu, lahko pa namesto mladiča zahteva denarno nadomestilo v skladu z dogovorom. Dogovor o »skočnini« pa ne vsebuje nobenega jamstva, da bo samica breja. Če samica po skoku ni breja, je prepuščeno presoji lastnika plemenjaka ali dovoli naslednjo brezplačno paritev ali pa vzreditelju povrne del »skočnine«. Dogovorjena pravica do brezplačnega skoka se razveljavi z poginom plemenjaka ali samice. Če je s preiskavo sperme mogoče dokazati, da je bil plemenjak v času skoka neploden, mora lastnik plemenjaka, lastniku samice vrnit »skočnino«.

Če paritev po naravni poti ni mogoča, se vzreditelj v soglasju z lastnikom plemenjaka lahko odloči za umetno osemenitev, ki pa jo lahko opravi le veterinar. Ob tem mora z testom, ki ga priloži prijavi paritve potrditi, da je seme od dogovorjenega plemenjaka. Vse stroške za odvzem semena in osemenitve poravna lastnik samice. Podatke o umetni osemenitvi mora veterinar vpisati v vzrejno knjižico in ob tem potrditi, da je bila samica oplojena s semenom predvidenega plemenjaka.

Po uspešni paritvi lastnika samice in plemenjaka izpolnita ter podpišeta obrazec »Prijava paritve« v štirih izvodih (enega se pošlje vodji rodovne knjige na KZS, enega vzrejno – tetovirnemu referentu v LKD, po enega pa zadržita lastnika). Kadar je opravljena paritev s plemenjakom v tujini, je potrebno prijavi paritve priložiti tudi fotokopijo rodovnika plemenjaka. Vodja rodovne knjige vnese podatke o paritvi v Evidenco paritev, hkrati pa poskrbi za objavo podatkov v rubriki »Predvidena legla« v strokovnem glasilu KZS – v reviji Kinolog in v glasilu Lovske zveze Slovenije – v reviji Lovec.

Težave pri paritvi:

Samično odklanjanje samca je najpogostejša težava, s katero se srečujemo pri paritvah. Agresivno vedenje samice in izmikanje samcu največkrat nastaneta zaradi pripustitve ob nepravem času – večinoma prekmalu po prvih znamenjih gonitve. V takšnih primerih velja poskusiti s ponovno paritvijo čez dva do tri dni.

Paritev lahko onemogočajo tudi bolezenske spremembe na spolnih organih tako pri samici kot pri samcu, pri slednjih pa tudi oslabljen spolni nagon.

Zraven tega so znani primeri, da samica odločno odklanja samca, ki smo ji ga izbrali, po drugi strani pa bi se sparila z drugim psom, ki ji je očitno všeč. V takšnem primeru nam ne preostane drugega, kot da ji poskušamo najti drugega, ustreznega partnerja.

Psarna, paritev ter leglo –>

Umetna osmenitev:

Za umetno osemenitev samice se največkrat odločimo takrat, kadar naravna sparitev kljub očitni godnosti samice ne uspe, ob tem pa nimamo na voljo drugega plemenjaka oziroma si na vsak način želimo mladiče z izbranim plemenjakom. V Sloveniji je umetna osemenitev samice še vedno pogojena z odvzemom semena plemenjaku neposredno pred osemenitvijo. Čeprav je umetna osemenitev samice navadno dokaj preprosta, je priporočljivo, da se o smiselnosti in morebitnih zapletih že nekaj dni pred predvidenim posegom posvetujemo z veterinarjem, ki bo osemenitev tudi opravil.

Neželena sparitev:

Pogosto smo priča primerom, da se samica kljub skrbnemu varstvu v času gonitve nezaželeno spari, največkrat z nepasenskim psom. V takšnih primerih sicer obstaja možnost hormonske preprečitve brejosti v času 72 ur po sparitvi, vendar tovrstno »zdravljenje« lahko pri samici povzroči kar nekaj škodljivih in trajnih posledic na rodilih, zato se zanj odločamo v skrajnih primerih in še to po temeljitem posvetu z veterinarjem.

Leglo:

Vzreditelj mora leglo prijaviti vzrejno – tetovirnemu referentu v svojem kinološkem društvu v roku treh dni, ta pa mora leglo pregledati najpozneje v petih dneh po prejemu obvestila.

Vzrejno – tetovirni referent ob pregledu ugotovi splošno stanje samice, ugotavlja telesno razvitost mladičev in legla kot celote ter vzreditelju svetuje vse glede namestitve, zoohigienskih in prehranskih potreb doječe samice in mladičev. Če je mladičem potrebno odstraniti slednike ali pa jim v skladu z zahtevami pasemskega standarda skrajšati rep, vzreditelja z mladiči čim prej napoti k veterinarju. Ugotovitve o številu mladičev in stanju legla vpiše v predpisan obrazec »Prijava legla«. Vanj vpiše tudi imena mladičev, ki jih izbere vzreditelj, pri čemer pa je pomembno, da se vsa imena začnejo z isto začetnico. V primeru, da je vzreditelj lastnik psarne, imenom mladičev doda tudi ime psarne, kar je skupaj polno ime mladiča. Vzrejno – tetovirni referent posreduje prijavo legla vodji rodovne knjige pri Kinološki zvezi Slovenije.

Vodja rodovne knjige preveri dokumentacijo, ki zadeva paritev in leglo, prepiše poimenski seznam mladičev v rodovno knjigo in jim dodeli rodovniške (tetovirne) številke ter izda rodovnike.

Na podlagi vrnjene prijave paritve z vpisanimi rodovniškimi številkami opravi vzrejno – tetovirni referent tetoviranje mladičev, in sicer med sedmim in osmim tednom starosti. Praviloma vzreditelj odda mladiče novim lastnikom v starosti najmanj osem tednov.

Ob poginu ali izginotju rodovniškega psa mora lastnik obvestiti KZS. Obvestilu priloži rodovnik, katerega mu mora pisarna KZS vrniti z ustrezno oznako po vpisu v evidenco.

Od junija 2011 vzrejno – tetovirni referent mladičev v Sloveniji ne tetovira več ampak jih označi z mikročipi.

Vir: Marko Mali – LOVSKA KINOLOGIJA