Zgodba psičke Atile iz psarne “od Gerbca –>

Zgodba psičke Atile iz psarne “od Gerbca”

Kdo koga bolj razume in kdo se pri vsem tem bolj trudi?

 

Zgodba psičke AtileOdgovor na to in še o marsičem bom poskusila razložiti čisto po »pasji pameti«. Se sprašujete kako?

Pa pojdimo lepo po vrsti. Najprej naj se vam prestavim. Ime mi je Atila in sem čisto prava Nemška kratkodlaka ptičarka, rojena 17. maja letos na Igu. Ko je bila moja mami Janda še čisto majhna jo je namreč na Ig pripeljal moj sedanji vzreditelj, učitelj in prijatelj Matjaž. Moram vam povedati, da se mi je od začetka zdel kar precej čuden. Je simpatičen, po srcu zelo dober a precej velik in vedno hodi le po dveh nogah (kasneje mi je mami razložila, da je Matjaž človek in ni take vrste, kot smo mi psi.

Tako kot vsa majhna bitja sem tudi jaz zelo zvedava in ker sem ženskega spola še toliko bolj »firbčna«. Mami Jando kar naprej sprašujem to in ono in naj mi že enkrat pove, kako je bilo, ko je bila ona še majhna in kje za vraga je moj oči, kajti tista dva, ki ju srečujem na dvorišču mi nista prav nič podobna (op.a. Pri Gerbčevih na Igu imajo namreč še nemškega ovčarja in Prepeličarja). Vse to pa ne zanima samo mene. Imam namreč še šest sestric in šest bratcev. Si predstavljate, kako tesno je bilo v maminem trebuhu.

Včasih, ob večerih se vsi stisnemo k mami in ona nam rada pripoveduje. Dobro se spominjam, da je kar malce zardela, ko smo jo vprašali po našem očetu in kako smo prišli na svet. Pa nam je vseeno povedala.

kuzki od gerbca2Že leto poprej, ko je sodelovala na Državni tekmi v vodnem delu je spoznala kar nekaj postavnih in krepkih »fantov« njene vrste. Všeč ji je bil ta in oni, a kaj, ko je bila z mnogimi v sorodu. Taka ljubezen pa ni dovoljena. Končno sta z njenim vodnikom Matjažem našla pravega. Peljala se je daleč na štajersko najprej k enemu, potem še k drugemu – pa nič! Pa sta dejala Matjaž in njegov oče Tone. Če ne gre na vzhodu, gremo pa na zahod. Ajd na primorsko (pa še k sosedom v Italijo) pa zopet – NIČ!
»Sem že mislila, da je z mano kaj narobe« pravi mami Janda, a so bili le »fantje« malce nerodni in nespretni.
In pripoveduje dalje.
»Vse naslednje leto sem hodila na »jago« z Matjažem in njegovimi lovskimi tovariši in jih poslušala«. Matjaž – so pravili. Imaš krasno psico. Je zelo lepa, na lovu dela kot urca, na tekmah dosega vrhunske rezultate. Moraš jo pariti! Gotovo bo imela super mladiče. »Prav gotovo bom kakšnega kupil«, jaz tudi in jaz tudi – so še govorili en čez drugega.
In res.
Naslednje leto so spet odšli na štajersko, tokrat k pravemu. Gero (naš očka) je bil naši mamici Jandi zeloooo všeč. Dober mesec dni kasneje je bila mami že okrogla kot balonček. Vsak dan širša in širša, da je na koncu že komaj sedela.

Zgodba psičke AtileDoma v topli garaži je Matjaž pripravil veliko mehko posteljo. Najprej se je rodil moj bratec. Matjaž ga je odnesel pokazat prijateljem in očetu, ki je prav tisti dan praznoval rojstni dan. Potem pa kar po vrsti. Naslednja sestrica, pa še ena, potem bratec, pa spet sestrica itd. Jaz sem bila najmanjša in sem se tudi rodila čisto zadnja. Čistih začetkov se ne spominjam prav dobro, saj je bilo večinoma temno. Le maminega vonja se dobro spominjam in to, da sem bila kar naprej lačna.

Prišel je dan, ko sem odprla očke. Zame je bilo vse novo, le mamico sem hitro prepoznala, saj je tako lepo dišala. Še posebej pod trebuščkom, kjer je teklo dobro, slastno mleko. Hitro smo rasli in kmalu začeli jesti še drugo hrano. Vedno pa je bilo na koncu še malo mleka – tako, za »pocrtat«.

Danes pojemo že vraga in pol. Vsi imamo grozen apetit, saj smo cel dan na nogah, tečemo se »pretepamo«, raziskujemo okolico itd.
Oh ti brezskrbni časi! Najbrž nikoli več ne bo tako.

Moji bratje in sestre so sedaj že kar veliki in skrajni čas je, da najdejo nov topli dom ter prijazne vodnike. Rada bi bila namreč sama z mami Jando in mojim gospodarjem in vodnikom Matjažem. Zadnje čase ga vedno bolj občudujem, saj sem slišala, da me namerava obdržati doma.

Zgodba psičke AtileMami mi je pojasnila, da bom v življenju imela posebno poslanstvo, saj sem prava lovska psička, specialistka za iskanje in prinašanje »perjadi« in menda še veliko več. Obljubim, da bom dobra učenka in da bom hitro opravila vse tiste »čudne« izpite. PNZ, JZP, ŠPP in kaj vem kaj še vse so se ti čudni ljudje spomnili, da moramo znati. Oh ti ljudje! Ko bi le vedeli, kako ste včasih sitni.
Čeprav sem še zelo mlada vem, da že znam »jagat«, saj mi je to povedala moja mami, ki je prava in izšolana lovska psica. Ona bo pa menda ja vedela!

P.S.
Ker sama še ne znam pisati, sem poprosila mojega človeškega prijatelja Janija, da je vse tole napisal. Nisem sicer prepričana, da to zna, saj vendar ni pravi in izšolan pes?!?

 

Pripovedovala: Atila od Gerbca
Zapisal: Jani Šivc

Na Igu, 16. septembra 2013

Več info. o psarni od Gerbca –>