Svoj pogled, znanje in izkušnje o pasmi Shiba Inu nam predstavlja g. Darian Travnikar, vzreditelj iz psarne Nippon’s Fox in lastnik sedmih psov.
Smo družina Travnikar iz Posavja. Že od kar pomnim, smo zelo povezani z živalmi. Vedno pa smo imeli v svojem domu tudi človekovega najboljšega prijatelja – psa.
Preden so k nam prišle shibe, smo imeli nemškega ovčarja. Za shibe sem se nekako odločil, ko je naš zadnji nemški ovčar začel bolehati za displazijo kolkov. Tako sem začel po knjigah ter spletu raziskovati še o drugih pasmah. Čez čas sem naletel na pasmo, nad katero smo se vsi v družini neizmerno navdušili. To je Shiba Inu.
Trenutno imamo sedem shib. Najstarejši sta sestri Imakane Anvijo ter Izaniko Anvijo, ki bosta letos dopolnili osem let. Nato je k nam prišel Vasco Czech Jakobin, ki bo letos prav tako dopolnil osem let. Leto kasneje se nam je pridružil naš vzrejni samček Akihiro z Zakatka Izi, ki je letos praznoval svoj sedmi rojstni dan.
od leve proti desni: Aki, Iza, Ota, Kena, zadaj Ima, Suki, Vasco
Nato smo leta 2015, po želji za samičko iz lastne vzreje, odšli z Izaniko (Izo) na paritev v Avstrijo in tako je v našo vzrejo oktobra istega leta prišla Etsuki Nippon’s Fox (Suki).
Do lanskega novembra smo imeli pet shib. Odločili smo se, da v vzreji še vedno vztrajamo ter jo obnovimo in pomladimo, zato smo pripeljali še dve samički. To sta Osaka Czech Jakobin (Ota) in Ken No Kurayami z Zakatka Izi (Kena).
Zgodovina pasme
Shiba je ena izmed šestih avtohtonih japonskih pasem, ki je od leta 1936 zaščitena kot narodni zaklad. Po velikosti je najmanjša. Pasma je stara več kot 2.400 let. Shiba v japonščini pomeni grm ali drevo rjave barve, beseda inu pa pomeni pes.
Vzrejena je bila za lovca na nizko divjad. Glede na to, da je izredno pogumna in srčna, se ni ustrašila niti japonskega malega medveda. Preko daljšega časovnega obdobja je shiba iz psa, namenjenega lovu, postala zvest in ljubeč družinski pes. Na Japonskem je bila zaradi prikupnega videza priljubljena družabnica gejš. Tudi danes je shiba poseben član in ponos japonske cesarske družine – princa Naruhito in princese Masako.
Med drugo svetovno vojno bi shibe zaradi pomanjkanja hrane in uporabe njihovega krzna za potrebe vojakov skoraj izumrle. Današnje shibe so nasledniki treh krvnih linij, ki so jih uspeli ohraniti.
Shiba je najbližji sorodnik volku, njen DNK se v skoraj 98 odstotkih ujema z volčjim. Najstarejša shiba je poginila v 26. letu starosti.
Japonci shibo opišejo v treh besedah: kah-i, ryosei, soboku, to pomeni: pogumen, zvest, skromen.
Čeprav je Shiba Inu zelo stara pasma, je še vedno tudi precej neznana. V ZDA je prva shiba prispela leta 1954 (pripeljal jo je ameriški vojak, ki je na Japonskem služboval v ameriški vojaški bazi). Prvo registrirano leglo shib v ZDA je bilo leta 1979.
Dolga leta je na Japonskem veljala prepoved “izvoza” shib. Predvsem zato, ker je pasma po drugi svetovni vojni in tudi med njo, skoraj izumrla. Lahko so jih imeli oziroma dobili le diplomati, ki so službovali v tujini. Ne razpolagam s točnim podatkom, do kdaj je ta omejitev veljala, vendar še vedno velja nenapisano pravilo, da najboljši predstavniki shib ostanejo v domovini. Priporočam, da se ob morebitnem nakupu shibe iz matične domovine, obrnete na zaupanja vredne vire, saj na Japonskem vzrejni pregledi niso predpisani in je lahko nakup ob nepoznavanju vzreditelja lahko precej tvegan.
Izgled pasme Shiba Inu
Shiba je zelo mišičasta in izredno agilna. Telo je kratko, vrat močan, rep košat in srpaste oblike. Ima trikotna ušesa, ki jih nagne naprej, kadar je na kakšno stvar še posebej pozorna. Oči ima razmeroma majhne in temno rjave barve. Njena plečna višina je od 38-40 cm pri samičkah, pri samcih do 43 cm, teža od 9 do 14 kilogramov.
Suki & Yuki Nippon’s Fox
Ima gosto krovno dlako in bogato podlanko. Barvne različice dlake: rdeča, black&tan (črna z belimi ožigi), sezam (rdeča s črnimi dlakami po vratu in hrbtu), črna sezam (več črne kot bele dlake), rdeča sezam (prevladuje rdeča dlaka, mešano s črnimi dlakami), black&tan, sezam in bela. Bela barva dlake po FCI standardu ni zaželena, ni pa prepovedana.
Značilnost shibe pri vseh barvnih različicah, razen pri beli, je Urajiro – to je bela obarvanost po ličkih, smrčku, spodnji strani čeljusti, pod vratom, prsih in trebuhu, po notranji strani nog in repu. Kinološko shiba spada v 5 FCI skupino med špice in pratipske pse.
Značaj in posebnosti pasme Shiba Inu
Shiba je zelo ponosna in samozavestna. Obdržala je prvotni lovski nagon, zato sprehodi brez povodca niso priporočljivi. Prav tako so priporočljiva ograjena dvorišča. Psi te pasme so vztrajni, pogumni in zelo nežni, predvsem pa brezmejno vdani svojim družinam.
Vzgoja se začne že pri mladičkih, ko so le-ti še pri vzrediteljih in se mora ustrezno nadaljevati pri novemu lastniku.
Pri vzgoji je potrebno upoštevati njene značajske posebnosti, sicer lahko povzročimo več škode kot koristi. Shiba spada med težje učljive pasme. Shiba je zelo inteligenta. Pri treningu moramo vedeti, s čim jo lahko motiviramo, ali je to hrana ali igrača. Seveda pa shiba vajo ne bo ponavljala v nedogled. Ko se nekaj nauči, to ponovi mogoče štirikrat, nato nima več interesa, misleč ”sem ti pokazala, da znam, sedaj pa me pusti pri miru”.
Čeprav je marsikje omenjeno, da shibe težko sobivajo z drugimi psi ali ostalimi živalmi, to ni res. V primeru, da se socializacija začne že zgodaj, od prvega dne, ko pride v novi dom, načeloma ni težav. Mnogi lastniki, ki so vzeli kužka iz naše psarne, imajo doma tudi druge živali, s katerimi se shibe odlično razumejo.
Shibe ljubijo umirjenost in rutino in ne marajo sunkovitih in nepričakovanih gibov. Zato je zelo pomembno, da srečanja z manjšimi in zelo razposajenimi otroki po potrebi umirimo. Predvsem je pomembno, da si prvo leto shibinega odraščanja vzamemo dovolj časa za njeno vzgojo. Le tako bomo imeli lepo vzgojenega kužka, ki bo ponosen in samozavesten in na katerega bomo tudi mi neizmerno ponosni. Pri mladičkih zna biti včasih težava z navajanjem na povodec, saj ne marajo biti omejeni. Vendar se z vajo in potrpljenjem tudi ta težava hitro reši.
Definitivno si je za shibe treba vzeti čas in imeti potrpljenje, tako da jih ljudem z veliko obveznostmi odsvetujemo.
Shibe težko prenašajo hudo poletno vročino, takrat iščejo hladen prostor v senci. Najraje imajo jutranje in večerne sprehode. Ne marajo dežja, zato v takšnem vremenu potrebo opravijo v skrajni sili in zelo hitro. Obožujejo zimo in sneg, če le ni hudega mraza.
Shibe ob skrbni negi dosežejo visoko starost, okoli 15 let.
Shibe imajo razmeroma maloštevilna legla, 2-4 mladiče.
Suki & Aki
Vzgoja mladičkov
Pri skrbi za mladičke je potrebno veliko znanja in truda. Prvih nekaj dni je najpomembnejših. Mladički morajo redno sesati mleko pri materi, da rastejo in se krepijo. Prve dni mladičke redno tehtamo, da lahko vidimo njihov napredek. V primeru, da kateri od mladičkov ne napreduje tako kot ostali, smo na njega še bolj pozorni in ga večkrat pristavimo k sesku. Približno pri tretjem tednu starosti počasi začnemo z dohranjevanjem s pasirano, doma pripravljeno hrano ali z zdrobljenimi briketi, namočenimi v juho. Potem, ko so že malo večji ter imajo že razvite zobe, jim ponudimo tudi kakšen kos mesa. Pri štirih tednih jih počasi začenjamo navajati na sobno čistočo. Večkrat na dan jih nosimo ven, da se učijo opravljati potrebo na travi. Naši mladički so pri odhodu v novi dom, ko so stari devet tednov, že sobno čisti.
Imakane z mladički iz legla ”H”
Zdravje in nega
Glede na to, da je shiba zelo stara pasma, je v osnovi zelo zdrava, sicer ne bi preživela 2.400 let.
Čeprav po velikosti spada med majhne pasme, lahko pride do težav s kolki in izpahom pogačic ter problemov z očesno mreno. Nekateri predstavniki pasme imajo težave z alergijami na različne trave, predvsem v času cvetenja in na briketirano hrano, ker vsebuje žito. Hrana naj bo bogata s kalcijem in magnezijem ter beljakovinami, saj tako omogočimo zdrav razvoj kosti. Kot pri ostalih pasmah, tudi pri shibinih mladičih nekje do desetega meseca starosti odsvetujemo hojo po stopnicah ali naporne sprehode navkreber ali navzdol, saj kosti, predvsem kolki, še niso dokončno razvite.
Michiko Nippon’s Fox
Shibe menjajo dlako dvakrat letno tako, da je takrat potrebno več negovanja, predvsem spomladi zaradi zelo goste podlanke. Sicer je kratka dlaka nezahtevna za nego. Shiba skoraj nima telesnega vonja. Zato pogosto kopanje s šamponom odsvetujem, da se ne uniči naravni Ph kože. Bolj priporočljivo je, da se jo, kadar je to potrebno, umije samo z vodo.
Prisotnost Shiba Inu v Sloveniji
Leta 2013 smo imeli prvo leglo in do sedaj jih je bilo deset. Na podlagi zaporednih številk iz rodovne knjige, razpolagamo s podatkom, da je v Sloveniji trenutno 56 predstavnikov te pasme. Večina je naših – mladički iz naše vzreje ter shibe, ki živijo z nami in smo jih pripeljali iz drugih psarn. Poznamo še štiri shibe, ki so prav tako vpisane v rodovno knjigo, vendar niso naše. Od drugih lastnikov smo izvedeli, da so v Ljubljani srečali nekaj shib, ki so prišle iz Hrvaške, Italije in Češke. Vendar mislim, da jih pri nas ni prav veliko, saj so še vedno precej neznana pasma.
Dodal bi še, da v primeru, ko pes te pasme pride iz tujine in nastopa le v vlogi družabnika, pogosto ni evidentiran v rodovni knjigi. Vpis v slovensko rodovno knjigo je obvezen le, če se shiba udeležuje razstav in takrat, ko lastnik potrebuje vzrejno dovoljenje.
Življenje s Shiba Inu – zanimivi utrinki
Sobivanje s shibami ni nikoli dolgočasno, saj je polno takšnih in drugačnih dogodivščin.
Pogosto nas vprašajo, od kod ime naše psarne. Kamor koli smo prišli z našimi shibami, so ponavdi otroci pričeli vzklikati: »glej, lisičke«. Zato se naša psarna imenuje Nippon’s Fox – japonske lisice.
V obdobju, ko smo Akija navajali na povodec, smo doživljali prave horor drame. Ni mu bilo všeč, zato se je vrgel na hrbet, tace iztegnil v zrak in vreščal in tulil, kot da ga iz kože vlečemo. Slišalo se je po celi vasi in sosedje so spraševali našo prvo sosedo, kaj delamo s psi.
Hachiko, Hayabusa in Heiko Nippon’s Fox
Shibe so pozorne na vsako malenkost in vsaka “pasja figa” jim vzbudi radovednost. Na neki razstavi je Aki, ko smo šli v ring in naredili krog, opazil, da od sodniškega šotora visi vrvica. Z gobčkom jo je zagrabil in na vso moč potegnil. To je izvedel v sekundi in komaj smo mu vzeli vrvico, saj je skoraj podrl sodniški šotor. V zemljo bi se vdrli, tako nam je bilo nerodno – Aki pa je bil ves ponosen nase.
Vedno je pestro.
Zaključek
od leve Vasco, Suki, Iza, Ima in spredaj Aki
Shiba Inu – veliki pes v malem telesu. Njegova ljubkost vsakogar prevzame in tega se prav dobro zaveda. Za marsikoga je lahko shiba precejšen izziv, čeprav vsepovsod piše, da sodi med zahtevnejše pasme. Vendar – s potrpljenjem, ljubeznijo in upoštevanjem značaja pasme ni nič težko ali nemogoče. Če si boste prvo leto s shibo vzeli čas in “domačo nalogo” naredili brez bližnjic ali le na pol, boste imeli čudovitega, samozavestnega in ponosnega družinskega člana, ki bo tudi vas naredil zelo ponosnega in občudovanega shiba lastnika.