WOOLY PAWS ŽOGICE ZA PSE

WOOLY PAWS – ŽOGICE IN DRUGE IGRAČE ZA PSE

 

V CELOTI IZDELANE IZ ČISTE OVČJE VOLNE IN NARAVNIH MATERIALOV

 

Wooly Paws žogice in ostale igrače, namenjene igri in aktivnostim psov, nam bo predstavila gospa Mia Müller. Igrače so v celoti izdelane iz ovčje volne in drugih naravnih materialov. Vonj po ovčji volni pse zelo motivira za igro in delo, kar pripomore k zelo učinkovitemu nagrajevanju med šolanjem in pri drugih aktivnostih.

Smrček: Lepo vas pozdravljamo in se vam zahvaljujemo, da ste si ob obilici dela vzeli čas in boste uporabnikom spletnega portala Smrček.si predstavili vaše izdelke.Mia Müller: Z velikim veseljem. Zahvaljujem se vam za ponujeno priložnost, da bo še več ljubiteljev živali izvedelo za te naravne, varne, ročno izdelane unikatne igračke, ki jih psi naravnost obožujejo – še posebej zaradi njihovega vonja po ovčkah.

 

POVEZANOST Z ŽIVALMI

 

Smrček: Kot nam je poznano, ste velika ljubiteljica živali. Katere živali so vas spremljale od otroških let dalje in katere so sedaj del vašega vsakdanjika?

Mia Müller: Odraščala sem v družbi psov, muc, kopenskih želv in papig. V najstniških letih se mi je uresničila želja, da sem dobila konja – nekdanjega policijskega konja Titana, s katerim sem preživela najlepše trenutke. Skupaj sva odkrivala nove terene, opazovala srne in v tistem obdobju spoznala veliko podobno mislečih ljudi. Kasneje sem dobila konja Orka, ki je v mladih letih tekmoval na kasaških dirkah. Bil je zelo srčen konj. S partnerjem in njegovo kobilo smo se velikokrat s konjsko prikolico odpeljali npr. na Roglo, nekajkrat smo s konji taborili na Pohorju, kar je bila krasna in nepozabna izkušnja.

Vseskozi so bili v mojem življenju prisotni psi, en oziroma dva doma, hkrati sem ob vikendih hodila na sprehode in socializirala zavetiške pse.

Sedaj, ko imam svojo družino, uživamo v družbi dveh psičk – male Neli in velike Daisy, muckov Missy in Murija, kobil Ine in Dalije, mini pujsk Cindy in Lole, mini koz Špele in Lukca, kunca Uhca, rib in kokošk, ki nam dajejo krasna jajčka. S kozico Špelo radi obiščeva otroke v vrtcih ter na rojstnih dnevih in raznih drugih dogodkih, kot je bilo na primer miklavževanje. Prav tako je Špela dobila vlogo v komediji g. Toneta Partlljiča – Partnerska poroka, v Kulturnem domu Pekre. Izkazala se je kot izvrstna gledališka igralka, ki ji pozornost in aplavz občinstva zelo ugajata.

Smrček: Zaupali ste nam, da ste imeli v družini veliko vzornikov, ki so skrbeli za dobrobit živali. Ali ste tudi vi aktivni na tem področju?

Mia Müller: Trenutno nisem aktivna v nobenem društvu, vedno pa priskočim na pomoč, če jo katera žival potrebuje. Sicer sem od svojega petega leta dalje pomagala v Društvu za zaščito živali Maribor, v katerega so bili vključeni starši in stari starši.

V zavetišču za živali sem praktično odraščala, spoznavala najrazličnejše usode ljudi in živali. Ta del življenja mi je zagotovo pustil velik pečat, da sem danes to, kar sem. Zato imamo pri nas doma posvojenčke. Vem koliko zavrženih živali si želi imeti svojega človeka, ki bo lepo skrbel zanje, jih negoval, hodil z njimi na sprehode, jih lepo vzgojil in jim odstopil delček doma.

Smrček: Že nekaj časa sta vaši zvesti spremljevalki psički Neli in Daisy. Ali se z njima udeležujeta kakšnih tekmovanj ali drugih aktivnosti?

Mia Müller: Z Daisy sva pred leti obiskovali Alfakan tečaj, z Neli pa se z velikim veseljem občasno udeleživa mantrailinga. Menim, da je to krasna dejavnost za zaposlitev pasjega smrčka in spodbujanje psiho-fizičnih aktivnosti.

 

ZGODBA O WOOLY PAWS IGRAČKAH ZA PSE

 

Smrček: Kako se je pravzaprav pričela zgodba o Wooly Paws igračkah? Ali sta imela lepo okolje, v katerem živite in vaša izobrazba velik vpliv pri tej odločitvi?

Mia Müller: Pred približno petimi leti sem spoznala vilinke, vile iz volne, ki so me očarale. Ker sem jih želela delati tudi sama, sem obiskala prvo delavnico polstenja. Takrat sem se v volno in možnosti njene uporabe zaljubila. Po izobrazbi sem sicer veterinarski in kmetijski tehnik ter dipl.inž. zootehnike.

Živimo na kmetiji, vendar je naša kmetija ljubiteljsko naravnana, živali so naše prijateljice, zato imajo na voljo veliko prostora, kvalitetno hrano in seveda veliko ljubezni. Zelo sem vesela in ponosna, da je tudi moj sin tako povezan z naravo in živalmi. Vesela sem, da je življenje s toliko živalmi prav tako všeč mojemu partnerju, saj živali zahtevajo stalno skrb, popravila njihovih domov in odpovedovanje marsičemu drugemu.

Obožujem, ko poleti ustvarjam v senci čudovite češnje, ob potočku, s pogledom na naši kobili in ob oglašanju kokošk in kikirikanju petelina. Spomladi in jeseni najraje ustvarjam v gozdu, ob potočku in jasi, kjer se zelo rade zbirajo srne. Pozimi ustvarjam ob krušni peči, ob domačem šipkovem čaju in prekrasnih vonjavah naravnih eteričnih olj.

Zelo rada sem doma, kot rada rečem – v objemu pohorskih gozdov, hkrati pa se izjemno veselim raznih pasjih dogodkov, kjer lahko predstavim svoje izdelke. Poseben užitek mi predstavlja sama priprava stojnice. Vsak dogodek ima svoj čar. Tam je čas za nove ideje in tako je nastalo kar nekaj igrač, ko so stranke iskale naravno alternativo že obstoječim pasjim igračkam. Poseben čar druženj na dogodkih je, ko me obiščejo kužki, ki že imajo moje izdelke.

 

USTVARJANJE ŽOGIC IN DRUGIH IZDELKOV IZ VOLNE

 

Smrček: Katere tehnike uporabljate pri izdelavi in kako pravzaprav nastane žogica? Ali pri ustvarjanju kombinirate različne materiale?

Mia Müller: Tehnika se imenuje polstenje. Najstarejši dokazi o polstenju so stari 8500 let in so bili najdeni v Turčiji. Gre za prvo in najstarejšo obrt predelave volne za oblačila. V Evropo so tehniko prinesli Avari in Huni tekom svojih prodorov na zahod. Pri izdelavi uporabljam tako mokro kot suho polstenje.

Očarana sem nad lastnostmi konopljinih vrvi, zato vrvi z veseljem uporabljam pri igračkah za vlečno igro.

Smrček: Poleg žogic, ki so morda najbolj prepoznavne, izdelujete tudi druge igrače oz. pripomočke za pse. Katere?

Mia Müller: Trenutno je mogoče izbirati med naslednjimi izdelki: žogica z ročajem, žogica na dolgi vrvi, žogica na kratki vrvi, Wooly Boomerang, Wooly Ring, Wooly Look At Me, Wooly Twins, Wooly Spider in volnen naprstnik za čiščenje pasjih zob.

Nisem pozabila niti na muce – volnene igračke zanje napolnim z mačjo meto. Prav tako sem izdelala volnene igluje za manjše glodalce, v katerih hrčki, morski prašički in podgane uživajo v mehkih in toplih zavetjih.

Smrček: Pred časom ste pričeli z izdelavo še ene zelo zanimive igrače za pse, ki je rezultat uspešnega sodelovanja. Morda nekaj besed o tem izdelku in po čem se razlikuje od podobnih proizvodov.

Mia Müller: Zelo rada prisluhnem željam lastnikov psov in tako je v sodelovanju s KAI – dog equipment nastal Sheep Bungee/Bungee Sheep Tail. Kasneje se je pojavila potreba pri lastnikih manjših psov po manjši igrački, zato sta na voljo dve velikosti : mini in maxi. Z Živo iz KAI – dog equipment sva združili znanje in moči pri naslednjih produktih: Sheep Bungee/Bungee Sheep Tail, Sheep Bungee Ball, Sheep Bungee Tuggy in Double Sheep Bungee.

Smrček: Omenili ste, da izdelujete igrače različnih velikosti. Naročniki imajo verjetno različne želje glede barv, barvnih kombinacij, napisov in različnih vzorčkov.

Mia Müller: Žogice izdelujem v štirih velikostih. Wooly Ring v treh, Wooly Boomerang v dveh, prav tako Sheep Bungge/Bungee Sheep Tail. Po želji v vse igrače dodam pisko. Na voljo je pestra izbira barv, več različnih vzorcev, lahko izdelam tudi personalizirano žogico z imenom vašega ljubljenca. Prav tako sem na žogice že naredila nekaj logotipov.

Smrček: Prepričali smo se, da poleg lepega izdelka, ki ga naročnik in njegov smrček željno pričakujeta, razveseli tudi lično izdelana embalaža ter zelo pregledna katalog in navodila za uporabo in vzdrževanje v slovenskem in nekaterih tujih jezikih.

Mia Müller: Vesela sem pozitivnih odzivov glede embalaže. Uživam v vseh fazah procesa ustvarjanja, od izbire volne, risanja skic za igračke, same izdelave in končnega pakiranja. Sicer menim, da bi se dalo na področju embalaže še marsikaj izboljšati. Ideje že imam in potrudila se bom, da jih bom kmalu realizirala.

 

PREDNOSTI IN POZITIVNE LASTNOSTI IGRAČ IZ OVČJE VOLNE

 

Smrček: Zakaj priporočate aktivnosti psa z vašimi žogicami in ostalimi igračami? Katere pozitivne lastnosti bi izpostavili?

Mia Müller: To so unikatne, 100 % naravne igrače za pse in muce. Zaradi izvrstnega voha psov, jih je z igračo iz oprane ovčje volne, lažje motivirati za igro in delo. Volna je barvana z barvili, ki imajo ekološki certifikat. V primeru raztrganja so za psa neškodljive. Primerne so za vse vremenske prilike. Peremo jih lahko v pralnem stroju. Mehke so in zato primerne za starejše pse s slabšimi zobmi. Lahke in tihe so in zato zelo primerne za stanovanja oz. potovanja – zaradi svoje majhne teže ne morejo razbiti okna, prav tako ne ropotajo in ne motijo sosedov. Ena glavnih prednosti volnenih žogic pred ostalimi, je vonj po ovčkah.

Primerne so za pse vseh starosti in velikosti. Prav tako so idealna igrača za pse s posebnimi potrebami. Slepi psi jih zaradi specifičnega vonja po ovčkah veliko lažje najdejo. Njihova lastnost je tudi, da so mehke, nežne do pasjih zob in čeljusti, vendar kljub temu kompaktne in zato zelo primerne za pse s slabšimi zobmi ali brez njih ali mlade pse, ki menjavajo zobke. Volna obenem čisti zobe. Zaradi navedenih lastnosti starejšim psom zagotavljajo kvalitetno in udobno igro tudi v starosti. Obenem so nadvse primerna igračka, ki jo vzreditelji ponudijo mladičkom za igro in jo le-ti odnesejo s seboj v nove domove. Znan vonj igrače pomaga, da se kužek lažje privadi novemu domu, ob čemer se zmanjša ločitvena stiska.

Smrček: Zasledili smo, da je žogica primerna za igro v vodi.

Mia Müller: Tako je. Za marsikoga je presenetljiva informacija, da žogica plava na vodni površini. V vročih poletnih dneh lahko žogica nudi psu zabavno ohladitev, saj jo lahko operemo pod mrzlo vodo in damo v zamrzovalnik. Tako lahko na zabaven in naraven način poskrbimo, da bo kuža lažje prenašal dolgo vroče poletje.

Smrček: Kako pa je z vzdrževanjem žogic in ostalih igrač?

Mia Müller: Igrače lahko operemo pod toplo vodo ali v pralnem stroju, vendar ne smemo dodati mehčalca za perilo. Peremo na 40˚C in centrifugiramo na 600 obratov.

Smrček: Med vašimi izdelki najdemo zanimiv pripomoček in sicer polsten naprstnik. Kakšen je njegov namen?

Mia Müller: Volna ima več čudovitih lastnosti. Zaradi specifične strukture vlaken volnene igrače med igro čistijo pasje zobe. Posebnosti volnenega naprstnika je, da lahko pasje zobe očistimo bolj temeljito, za razliko od gumijastih oz. plastičnih ščetk, je takšna nega zob za psa veliko bolj prijetna. Na naprstnik lahko dodate zobno kremo, naprstnik pa po uporabi temeljito operete pod toplo vodo, po potrebi še s kisom.

Smrček: Vse vaše nove proizvode testira prav posebna in zahtevna ekipa, kaj ne?

Mia Müller: Nove izdelke vedno najprej preizkusita moji psički. Preden gredo izdelki v prodajo, jih prav tako testirajo nekateri drugi psi različnih velikosti in starosti, nato mi njihovi lastniki predlagajo morebitne izboljšave. Dejstvo je, da igrače niso neuničljive in jih psi, ki radi trgajo igrače, lahko uničijo. Sicer so zelo trpežne za močne stiske, tudi bull terierjevih čeljusti, vendar v primeru, da kuža začne iz žogice trgati volno, jo lahko uniči. Pri manjših raztrganinah jo lahko popravimo sami. Sicer pa psi, ki niso nagnjeni k uničevanju, lahko v igri z njimi uživajo več let.

 

DRUGI IZDELKI IZ VOLNE IN NARAVNIH MATERIALOV TER NOVI PROJEKTI

 

Smrček: Vaši izdelki niso namenjeni le živalim, saj ustvarjate tudi takšne, ki razveseljujejo njihove skrbnike.

Mia Müller: Izdelujem volnene obeske za v avto, na katere lahko nakapljate svoje najljubše eterično olje in tako poskrbite za dobro počutje. Morda poleti izberete vonj sivke, jeseni eterično olje limone, ki deluje protimikrobno, pozimi poudarite praznično vzdušje z vonjem cimeta in spomladi okrepite imunski sistem z eteričnim oljem čajevca.

Zelo ljuba mi je izdelava verižic z elementi iz polstene volne in lesa. Zelo rada poprimem za žago in naredim personalizirane lesene obešalnike, z motivi za ljubitelje smrčkov ali otroškimi motivi.

Poleg vsega naštetega, Izdelujem še volnene žogice za hitrejše sušenje perila v sušilnem stroju, ki hkrati zmehčajo perilo, zato mehčalec perila ni potreben. Lahko jih nadišavimo z najljubšim eteričnim oljem, s čimer dosežemo, da bodo oblačila zelo lepo dišala, kljub temu, da ne uporabimo mehčalca. Žogice so okolju prijazne – po njihovi več kot 1000x uporabi, jih lahko uporabimo kot naravno gnojilo, zastirko ali pa jih ptički uporabijo kot material pri izdelavi gnezda.

Smrček: Morda v bližnji prihodnosti načrtujete še kakšen nov projekt?

Mia Müller: Seveda. Imam še ogromno idej. Ves čas bodo nastajali novi izdelki, veliko skic imam že pripravljenih. Stalno spremljam potrebe lastnikov psov in z velikim veseljem ustrežem njihovim željam. Načrtujem nove igrače, naravne pripomočke za udobje psov, dekorativne izdelke in polstene izdelke za druge živali.

Prav tako z družino načrtujemo dopolnitev dejavnosti na naši kmetiji, izvajali bomo delavnice. Trenutno s podjetjem Razvedrilko organiziramo praznovanja otroških rojstnih dni. Tudi s kozico Špelo imava še kar nekaj načrtov.

 

NAROČILO IN DOSEGLJIVOST IZDELKOV

 

Smrček: Kje je mogoče naročiti oziroma kupiti vaše izdelke?

Mia Müller: Naročite jih lahko preko zasebnega sporočila na Facebook in Instagram profilih, sicer pa v nekaterih fizičnih in spletnih trgovinah po celotni Sloveniji. Moje izdelke lahko kupite v Mariboru, Ljubljani, na Ptuju, v Radljah ob Dravi, na Jesenicah, v Škofji Loki in Izoli.

Smrček: S svojimi izdelki ste pogosto prisotni na različnih kinoloških tekmovanjih in drugih prireditvah. Ali se vam zdi osebni stik z uporabniki, pri tem mislimo kužke in njihove skrbnike, zelo pomemben?

Mia Müller: Zelo rada se udeležujem dogodkov, povezanih s psi. Na njih spoznavam krasne ljudi, sklene se marsikatero sodelovanje, dobim nove ideje, napolnim se z energijo, spoznam psičke, ki sem jim že naredila igračko in njihove lastnike, ki mi posredujejo ideje za nove igračke. Poleti so bili moji izdelki na razpolago tudi na stojnici KAI – dog equipment na Evropskem prvenstvu v agilityju na Nizozemskem.

 

ŽOGICE RAZVESELJUJEJO TUDI SMRČKE V TUJINI

 

Smrček: Znano nam je, da je ena od vaših personaliziranih žogic zelo razveselila Teddya, psa pomočnika iz Velike Britanije, o katerem imamo v slovenski jezik prevedeno knjigo Moje življenje v pasjih šapah (My life in his paws), ki jo je napisala njegova skrbnica, ga. Wendy Hilling. Kam vse so še potovali vaši izdelki?

Mia Müller: Zelo sem bila vesela in ponosna, da je dobil Teddy za božično darilo ravno žogico, ki je delo mojih rok. Teddy je čudovit pes, pravi pasji angel. Kuža s posebnim poslanstvom. Teddyju, njegovi človeški družini in njegovi pasji naslednici želim še naprej veliko čarobnih skupnih trenutkov. Vsem, ki knjige Moje življenje v pasjih šapah, še niste prebrali, jo toplo priporočam.

Žogice sicer že osrečujejo kužke v Avstriji, Italiji, Nemčiji, Braziliji in Veliki Britaniji.

Vesela sem, da se vse več ljudi zaveda pomena varne igre. Lepo je, ko vzreditelji naročijo igračke, ki jih bodo njihovi mladički ob odhodu v nove domove vzeli s seboj. Tako jih igračka, ki diši po njihovi mamici, bratcih in sestricah, spremlja k novim lastnikom, kjer lažje prebrodijo ločitveno stisko.

Žogici, ki sta v Braziliji, sta bili naročeni za vzreditelje psičke, po katero je tja odpotovala slovenska kinologinja. Izdelala sem ju z imenom in logotipom njihove psarne.

 

POSEBNI TRENUTKI, KI USTVARJAJO SPOMINE

 

Smrček: Za konec našega razgovora bi vas prosili, če nam zaupate kakšno zanimivo doživetje, ki vas je razveselilo, ali se vam je še posebej vtisnilo v spomin.

Mia Müller: Vsakega naročila se zelo razveselim. V posebnem spominu bo ostalo naročilo za žogico za Teddyja, pasjega pomočnika gospe Wendy Hilling iz Angljie. Prav tako žogici, ki sta bii naročeni kot darilo za vzreditelje bull terierke v Braziliji in naročilo žogice z logom, ki je odšla na dražbo na razstavo bull terierjev na Nizozemsko kot dražbeni predmet iz Slovenije.

Večina žogic dobi pasje lastnike, eno pa je dobil tudi ježek, ki glede na povratne informacije, zelo uživa pri igri z modro, mehko volneno žogico.

Smrček: Zahvaljujemo se vam za prijeten pogovor. Želimo vam še veliko poslovnih in osebnih uspehov, realiziranih ciljev in zadovoljnih smrčkov, ki bodo uživali ob igri z vašimi igračkami.

Mia Müller: Hvala tudi vam. Vesela in hvaležna sem, da se toliko ljudi že zaveda pomena varne igre in zaposlitve pasjega smrčka. Hkrati tako na zabaven in naraven način poskrbijo tudi za zdravje pasjih zob.

PREDSTAVITEV PASME SHIBA INU – Darian Travnikar, psarna Nippon’s Fox

Svoj pogled, znanje in izkušnje o pasmi Shiba Inu nam predstavlja g. Darian Travnikar, vzreditelj iz psarne Nippon’s Fox in lastnik sedmih psov.

Smo družina Travnikar iz Posavja. Že od kar pomnim, smo zelo povezani z živalmi. Vedno pa smo imeli v svojem domu tudi človekovega najboljšega prijatelja – psa.

Preden so k nam prišle shibe, smo imeli nemškega ovčarja. Za shibe sem se nekako odločil, ko je naš zadnji nemški ovčar začel bolehati za displazijo kolkov. Tako sem začel po knjigah ter spletu raziskovati še o drugih pasmah. Čez čas sem naletel na pasmo, nad katero smo se vsi v družini neizmerno navdušili. To je Shiba Inu.

Trenutno imamo sedem shib. Najstarejši sta sestri Imakane Anvijo ter Izaniko Anvijo, ki bosta letos dopolnili osem let. Nato je k nam prišel Vasco Czech Jakobin, ki bo letos prav tako dopolnil osem let. Leto kasneje se nam je pridružil naš vzrejni samček Akihiro z Zakatka Izi, ki je letos praznoval svoj sedmi rojstni dan.

 

od leve proti desni: Aki, Iza, Ota, Kena, zadaj Ima, Suki, Vasco

Nato smo leta 2015, po želji za samičko iz lastne vzreje, odšli z Izaniko (Izo) na paritev v Avstrijo in tako je v našo vzrejo oktobra istega leta prišla Etsuki Nippon’s Fox (Suki).

Do lanskega novembra smo imeli pet shib. Odločili smo se, da v vzreji še vedno vztrajamo ter jo obnovimo in pomladimo, zato smo pripeljali še dve samički. To sta Osaka Czech Jakobin (Ota) in Ken No Kurayami z Zakatka Izi (Kena).

 

Zgodovina pasme

Shiba je ena izmed šestih avtohtonih japonskih pasem, ki je od leta 1936 zaščitena kot narodni zaklad. Po velikosti je najmanjša. Pasma je stara več kot 2.400 let. Shiba v japonščini pomeni grm ali drevo rjave barve, beseda inu pa pomeni pes.

Vzrejena je bila za lovca na nizko divjad. Glede na to, da je izredno pogumna in srčna, se ni ustrašila niti japonskega malega medveda. Preko daljšega časovnega obdobja je shiba iz psa, namenjenega lovu, postala zvest in ljubeč družinski pes. Na Japonskem je bila zaradi prikupnega videza priljubljena družabnica gejš. Tudi danes je shiba poseben član in ponos japonske cesarske družine – princa Naruhito in princese Masako.

Med drugo svetovno vojno bi shibe zaradi pomanjkanja hrane in uporabe njihovega krzna za potrebe vojakov skoraj izumrle. Današnje shibe so nasledniki treh krvnih linij, ki so jih uspeli ohraniti.

Shiba je najbližji sorodnik volku, njen DNK se v skoraj 98 odstotkih ujema z volčjim. Najstarejša shiba je poginila v 26. letu starosti.

Japonci shibo opišejo v treh besedah: kah-i, ryosei, soboku, to pomeni: pogumen, zvest, skromen.

Čeprav je Shiba Inu zelo stara pasma, je še vedno tudi precej neznana. V ZDA je prva shiba prispela leta 1954 (pripeljal jo je ameriški vojak, ki je na Japonskem služboval v ameriški vojaški bazi). Prvo registrirano leglo shib v ZDA je bilo leta 1979.

Dolga leta je na Japonskem veljala prepoved “izvoza” shib. Predvsem zato, ker je pasma po drugi svetovni vojni in tudi med njo, skoraj izumrla. Lahko so jih imeli oziroma dobili le diplomati, ki so službovali v tujini. Ne razpolagam s točnim podatkom, do kdaj je ta omejitev veljala, vendar še vedno velja nenapisano pravilo, da najboljši predstavniki shib ostanejo v domovini. Priporočam, da se ob morebitnem nakupu shibe iz matične domovine, obrnete na zaupanja vredne vire, saj na Japonskem vzrejni pregledi niso predpisani in je lahko nakup ob nepoznavanju vzreditelja lahko precej tvegan.

 

Izgled pasme Shiba Inu

Shiba je zelo mišičasta in izredno agilna. Telo je kratko, vrat močan, rep košat in srpaste oblike. Ima trikotna ušesa, ki jih nagne naprej, kadar je na kakšno stvar še posebej pozorna. Oči ima razmeroma majhne in temno rjave barve. Njena plečna višina je od 38-40 cm pri samičkah, pri samcih do 43 cm, teža od 9 do 14 kilogramov.

 

Suki & Yuki Nippon’s Fox

 

Ima gosto krovno dlako in bogato podlanko. Barvne različice dlake: rdeča, black&tan (črna z belimi ožigi), sezam (rdeča s črnimi dlakami po vratu in hrbtu), črna sezam (več črne kot bele dlake), rdeča sezam (prevladuje rdeča dlaka, mešano s črnimi dlakami), black&tan, sezam in bela. Bela barva dlake po FCI standardu ni zaželena, ni pa prepovedana.

Značilnost shibe pri vseh barvnih različicah, razen pri beli, je Urajiro – to je bela obarvanost po ličkih, smrčku, spodnji strani čeljusti, pod vratom, prsih in trebuhu, po notranji strani nog in repu. Kinološko shiba spada v 5 FCI skupino med špice in pratipske pse.

 

Značaj in posebnosti pasme Shiba Inu

Shiba je zelo ponosna in samozavestna. Obdržala je prvotni lovski nagon, zato sprehodi brez povodca  niso priporočljivi. Prav tako so priporočljiva ograjena dvorišča. Psi te pasme so vztrajni, pogumni in zelo nežni, predvsem pa brezmejno vdani svojim družinam.

Vzgoja se začne že pri mladičkih, ko so le-ti še pri vzrediteljih in se mora ustrezno nadaljevati pri novemu lastniku.

Pri vzgoji je potrebno upoštevati njene značajske posebnosti, sicer lahko povzročimo več škode kot koristi. Shiba spada med težje učljive pasme. Shiba je zelo inteligenta. Pri treningu moramo vedeti, s čim jo lahko motiviramo, ali je to hrana ali igrača. Seveda pa shiba vajo ne bo ponavljala v nedogled. Ko se nekaj nauči, to ponovi mogoče štirikrat, nato nima več interesa, misleč ”sem ti pokazala, da znam, sedaj pa me pusti pri miru”.

Čeprav je marsikje omenjeno, da shibe težko sobivajo z drugimi psi ali ostalimi živalmi, to ni res. V primeru, da se socializacija začne že zgodaj, od prvega dne, ko pride v novi dom, načeloma ni težav. Mnogi lastniki, ki so vzeli kužka iz naše psarne, imajo doma tudi druge živali, s katerimi se shibe odlično razumejo.

Shibe ljubijo umirjenost in rutino in ne marajo sunkovitih in nepričakovanih gibov. Zato je zelo pomembno, da srečanja z manjšimi in zelo razposajenimi otroki po potrebi umirimo. Predvsem je pomembno, da si prvo leto shibinega odraščanja vzamemo dovolj časa za njeno vzgojo. Le tako bomo imeli lepo vzgojenega kužka, ki bo ponosen in samozavesten in na katerega bomo tudi mi neizmerno ponosni. Pri mladičkih zna biti včasih težava z navajanjem na povodec, saj ne marajo biti omejeni. Vendar se z vajo in potrpljenjem tudi ta težava hitro reši.

Definitivno si je za shibe treba vzeti čas in imeti potrpljenje, tako da jih ljudem z veliko obveznostmi odsvetujemo.

Shibe težko prenašajo hudo poletno vročino, takrat iščejo hladen prostor v senci. Najraje imajo jutranje in večerne sprehode.  Ne marajo dežja, zato v takšnem vremenu potrebo opravijo v skrajni sili in zelo hitro. Obožujejo zimo in sneg, če le ni hudega mraza.

Shibe ob skrbni negi dosežejo visoko starost, okoli 15 let.

Shibe imajo razmeroma maloštevilna legla, 2-4 mladiče.

 

Suki & Aki

 

Vzgoja mladičkov

Pri skrbi za mladičke je potrebno veliko znanja in truda. Prvih nekaj dni je najpomembnejših. Mladički morajo redno sesati mleko pri materi, da rastejo in se krepijo. Prve dni mladičke redno tehtamo, da lahko vidimo njihov napredek. V primeru, da kateri od mladičkov ne napreduje tako kot ostali, smo na njega še bolj pozorni in ga večkrat pristavimo k sesku. Približno pri tretjem tednu starosti počasi začnemo z dohranjevanjem s pasirano, doma pripravljeno hrano ali z zdrobljenimi briketi, namočenimi v juho. Potem, ko so že malo večji ter imajo že razvite zobe, jim ponudimo tudi kakšen kos mesa. Pri štirih tednih jih počasi začenjamo navajati na sobno čistočo. Večkrat na dan jih nosimo ven, da se učijo opravljati potrebo na travi. Naši mladički so pri odhodu v novi dom, ko so stari devet tednov, že sobno čisti.

 

Imakane z mladički iz legla ”H”

 

Zdravje in nega

Glede na to, da je shiba zelo stara pasma, je v osnovi zelo zdrava, sicer ne bi preživela 2.400 let.

Čeprav po velikosti spada med majhne pasme, lahko pride do težav s kolki in izpahom pogačic ter problemov z očesno mreno. Nekateri predstavniki pasme imajo težave z alergijami na različne trave, predvsem v času cvetenja in na briketirano hrano, ker vsebuje žito. Hrana naj bo bogata s kalcijem in magnezijem ter beljakovinami, saj tako omogočimo zdrav razvoj kosti. Kot pri ostalih pasmah, tudi pri shibinih mladičih nekje do desetega meseca starosti odsvetujemo hojo po stopnicah ali naporne sprehode navkreber ali navzdol, saj kosti, predvsem kolki, še niso dokončno razvite.

 

Michiko Nippon’s Fox

 

Shibe menjajo dlako dvakrat letno tako, da je takrat potrebno več negovanja, predvsem spomladi zaradi zelo goste podlanke. Sicer je kratka dlaka nezahtevna za nego. Shiba skoraj nima telesnega vonja. Zato pogosto kopanje s šamponom odsvetujem, da se ne uniči naravni Ph kože. Bolj priporočljivo je, da se jo, kadar je to potrebno, umije samo z vodo.

 

Prisotnost Shiba Inu v Sloveniji

Leta 2013 smo imeli prvo leglo in do sedaj jih je bilo deset. Na podlagi zaporednih številk iz rodovne knjige, razpolagamo s podatkom, da je v Sloveniji trenutno 56 predstavnikov te pasme. Večina je naših – mladički iz naše vzreje ter shibe, ki živijo z nami in smo jih pripeljali iz drugih psarn. Poznamo še štiri shibe, ki so prav tako vpisane v rodovno knjigo, vendar niso naše. Od drugih lastnikov smo izvedeli, da so v Ljubljani srečali nekaj shib, ki so prišle iz Hrvaške, Italije in Češke. Vendar mislim, da jih pri nas ni prav veliko, saj so še vedno precej neznana pasma.

Dodal bi še, da v primeru, ko pes te pasme pride iz tujine in nastopa le v vlogi družabnika, pogosto ni evidentiran v rodovni knjigi. Vpis v slovensko rodovno knjigo je obvezen le, če se shiba udeležuje razstav in takrat, ko lastnik potrebuje vzrejno dovoljenje.

 

Življenje s Shiba Inu – zanimivi utrinki

Sobivanje s shibami ni nikoli dolgočasno, saj je polno takšnih in drugačnih dogodivščin.

Pogosto nas vprašajo, od kod ime naše psarne. Kamor koli smo prišli z našimi shibami, so ponavdi otroci pričeli vzklikati: »glej, lisičke«. Zato se naša psarna imenuje Nippon’s Fox – japonske lisice.

V obdobju, ko smo Akija navajali na povodec, smo doživljali prave horor drame. Ni mu bilo všeč, zato se je vrgel na hrbet, tace iztegnil v zrak in vreščal in tulil, kot da ga iz kože vlečemo. Slišalo se je po celi vasi in sosedje so spraševali našo prvo sosedo, kaj delamo s psi.

 

Hachiko, Hayabusa in Heiko Nippon’s Fox

 

Shibe so pozorne na vsako malenkost in vsaka “pasja figa” jim vzbudi radovednost. Na neki razstavi je Aki, ko smo šli v ring in naredili krog, opazil, da od sodniškega šotora visi vrvica. Z gobčkom jo je zagrabil in na vso moč potegnil. To je izvedel v sekundi in komaj smo mu vzeli vrvico, saj je skoraj podrl sodniški šotor.  V zemljo bi se vdrli, tako nam je bilo nerodno – Aki pa je bil ves ponosen nase.

Vedno je pestro.

 

Zaključek

od leve Vasco, Suki, Iza, Ima in spredaj Aki

Shiba Inu – veliki pes v malem telesu. Njegova ljubkost vsakogar prevzame in tega se prav dobro zaveda. Za marsikoga je lahko shiba precejšen izziv, čeprav vsepovsod piše, da sodi med zahtevnejše pasme. Vendar –  s potrpljenjem, ljubeznijo in upoštevanjem značaja pasme ni  nič težko ali nemogoče. Če si boste prvo leto s shibo vzeli čas in “domačo nalogo” naredili brez bližnjic ali le na pol, boste imeli čudovitega, samozavestnega in ponosnega družinskega člana, ki bo tudi vas naredil zelo ponosnega in občudovanega shiba lastnika.

 

ŠETLANDSKI OVČARJI IN PRVA CHAMP ŠELTIJADA – ZLATAN OBARČANIN

Gospod Zlatan Obarčanin iz Zagreba (Hrvaška) je velik ljubitelj pasme šetlandski ovčar, vzreditelj in lastnik psarne Easy Sunbow Shelties.

Za naš spletni portal je pripravil članek, v katerem je predstavil svoje tri šeltije Easy, Sambo in Princa ter opisal izvor, značilnosti pasme in pravila uradnega FCI standarda.

Preberete si lahko tudi o tem, kako je potekala prva Champ šeltijada, ki jo je organiziral.

 

ŠETLANDSKI OVČARJI IN PRVA CHAMP ŠELTIJADA – ZLATAN OBARČANIN

 

Moji šetlandski ovčarji

Silvina in moja ljubezen do šetlandskih ovčarjev se je rodila pred približno 13 leti, ko je v najino življenje vstopil prvi šetlandski ovčar.

Pravijo, da se v življenju nič ne dogaja slučajno in brez razloga. Prepričan sem, da to velja vsaj za šetlandske ovčarje. Najina zgodba to popolnoma potrjuje.

Silva je odraščala v družbi psov in je imela eno skrivno ljubezen. Že v otroštvu, ko je opazovala šeltija iz svoje ulice, je vzljubila to krasno pasmo. Vedno si je želela imeti svojega šetlandskega ovčarja.

 

(foto: Alexandra Fink)

 

Sredi leta 2006 sva sprejela odločitev, da poizkusiva dobiti šetlandskega ovčarja. Klicala sva po telefonu in pošiljala e-maile v Slovenijo, na Češko, Madžarsko in v Avstrijo na nešteto naslovov in v vse psarne, ki sva jih našla. Vendar je kazalo, da je vse zaman. In nato sva nekega dne, koncem avgusta, prejela telefonski klic iz Madžarske. V istem trenutku sva vedela, da je to tisto pravo in, da ni naključno. Čez nekaj dni sva bila na poti v Kerecsend na Madžarskem. Bila sva nestrpna, vznemirjena in tudi malo nervozna. Na vhodu naju je pričakala Judit Korozs-Papp z malo, sramežljivo tribarvno žogico Silver Dream Easy Black, staro komaj tri mesece. Takoj sva začutila povezavo z njo, zaljubila sva se na prvi pogled in najin prvi šelti v življenju, najina Easy, nama je »zlezla pod kožo«, kot pravimo.

Easy se je že kot mladiček rada igrala, njeno največje veselje pa je bila igra z žogico. Tekala je po travniku, veselo lajala, metal sem ji žogico, ki jo je pridno prinašala nazaj. Roka mi je skoraj odpadla, vendar enostavno ni znala prenehati. Njeno lajanje in klic po igri so pomenili, da želi še in še in še.

Pogosto smo se srečevali z Danijelo iz KOSSP (Klub za obuku službenih i sportskih pasa “Zagreb” – Klub za vzgojo službenih in športnih psov »Zagreb«) in to ni bilo naključje. V začetku leta 2008 me je vprašala, zakaj se ne bi oglasil v klubu na tečaj agilitya. Bil sem presenečen nad njenim predlogom, še posebej zato, ker nisem imel pojma, kaj je agility. Radovednost je zmagala, opravil sem testiranje v klubu in pričel obiskovati tečaj pri Alenu Marekoviću. V začetku vse ni šlo povsem gladko, sčasoma pa se je Easy odprlo in dobesedno je ponorela na progi za agility. Sčasoma sva postala zasvojena z agilityem. Z vsakim tekom je najina povezava postajala vedno močnejša.

Odkrila sva za naju popolnoma nov svet šeltijev in vsepovsod sva jih srečevala. Majhna, hitra, spretna Easy je uživala v vsakem trenutku. Udeležila se je tekmovanja na Hrvaškem in nato v Sloveniji – Prestranek, Slovenska Bistrica, Maribor, Žalec, Zagorje ob Savi, Škofja Loka, Duplica, Ljubljana … Tekmovala sva tudi na Evropskem odprtem prvenstvu v agilityu leta 2011 v Bad Hallu v Avstriji. Easy je leta 2012 svojo kariero okronala z naslovom prvaka Hrvaške v kategoriji A3 small. Šlo nama je več kot dobro, razen gugalnice. Vsi okoli naju so to vedeli in so naju zato vedno vzpodbujali. Pogosto je bilo smešno videti Easy, kako je kot kakšna raketa pridrvela do gugalnice, nato pa se plazila preko nje. Ampak, to je ona – edinstvena Easy. Zunay agilitya je Easy precej zadržana, plašna – kar popolnoma odgovarja značilnostim te pasme.

 

 

V začetku leta 2011 sva pričela razmišljati o še enem šeltiju in ob koncu leta se nama je pridružila Silver Dream Sunbow – Samba. V agilityu sem želel doseči nekaj več. Sproščena, temperamentna, občasno nezaupljiva do neznancev in večjih psov, vendar vedno pripravljena za igro –  Samba je prinesla popolnoma novo kvaliteto. Na žalost zaradi poslovnih obveznosti nisem imel dovolj časa za resen trening agilitya. Samba mi tega nikoli ni zamerila, to vem, ker ni zamerljiva. Zato pa sva vsak trenutek skupnega druženja izkoristila za igro in sprehode.

Samba in Easy sta se dobro ujeli. Postali sta dobri čuvajki. Goste nama najavita še preden pridejo do vrat, pri čemer pokažeta eno od značilnosti šetlandskih ovčarjev – lajanje. Lajata vedno, kadar sta vznemirjeni zaradi želje po igri in vedno, kadar kdo pozvoni pri vratih, vendar tudi hitro prenehata. Edino v primeru, ko je na vrsti agility, ne prenehata z lajanjem.

 

(foto: Igor Ivanović)

 

Sem dolgoletni član Udruge za britanske ovčarske pasmine – UBOP (Združenja za britanske ovčarske pasme) v Zagrebu, kjer smo se pogosto pogovarjali o leglih in mladičkih. Samba je lepa in skladna šetlandska ovčarka, z odličnimi ocenami na vzrejnem pregledu in z odličnim temperamentom, zato sva pričela iskati samca za parjenje. Nekdo nama je priporočil Manuelo Schaeffel in njeno psarno Shelties of Summergarden, iz katere izhaja veliko prekrasnih šetlandskih ovčarjev. Manuela naju je takoj osvojila s svojo srčnostjo in preprostostjo.

Na žalost prvi poizkus ni uspel, a smo se zelo hitro dogovorili za nov termin parjenja. Čeprav je Samba nosila več mladičkov, smo 3. decembra 2016 dobili samo Princa. Sambino prvo leglo nama je prineslo neizmerno srečo. Gledala sva, kako Samba varuje, neguje in uči svojega malega kužka, ki je vsak dan bolj postajal del naše družine. Vendar sva se zavedala dogovora z Manuelo, da ji bova morala predati enega mladička. Bil je petek, 13. 1. 2017 – nisem vraževeren, ampak tudi to ni bilo slučajno. Preko mesengerja smo si izmenjavali informacije o primopredaji Princa, ko nama je Manuela napisala, da nama ga njene hčerka Tamara in ona, poklanjata, saj vesta, kako ga imava rada.

V tistem trenutku sva zajokala od sreče.

V juniju lansko leto je sledilo še eno, zadnje Sambino leglo. No, pred tem sva registrirala najino malo psarno Easy Sunbow Shelties, ki je dobila ime po najinih prvih malih ljubeznih. Glede na to, da je Prince popolnoma sproščen, komunikativen, hiter pes, ki se hitro uči, smo ponovili isto kombinacijo parjenja. Samec je bil Twain iz psarne Shelties of Summergarden. Dobila sva dve prekrasni šeltici, ki sta hitro rastli, se hitro učili in hitro odšli v svoji novi okolji.

 

(foto: Nataša Kovačić)

 

Sedaj, ko sva upokojena, imava Silva in jaz dovolj časa, ki ga lahko posvetiva najinim šeltijem. Zato je šel Prince v šolo in na tečaje. V zagrebškem KOSSP-u je z odličnim rezultatom zaključil tečaje poslušnosti in opravil izpit za psa spremljevalca po programu Hrvaške kinološke zveze (HKS). Trenirava agility, flyball in obiskujeva tečaj delo z nosem (nosework). Vse to nama bogati življenje in naju osrečuje.

Prince je potrdil to, kar sva vedela: da so šetlandski ovčarji polni razumevanja in ljubezni do najmlajših. Najin vnuk je shodil ob Princu, Princ je ob vnuku spoznal otroke in jih prav tako vzljubil. Skupaj rasteta in sta neločljiva prijatelja. Zabavno ju je opazovati, kako se skupaj igrata, tečeta in kako sta medsebojno povezana.

Kamorkoli greva, gredo najini šeltiji z nama in vzbujajo pozornost. Popolnoma neupravičeno jih ljudje imenujejo »mini-lesiji«.

 

Izvor šetlandskih ovčarjev in standard

Čeprav so si po izgledu škotski in šetlandski ovčarji podobni, so šetladnski ovčarji popolnoma samostojna linija. Zgodovina pasme mi je vzbudila zanimanje.

Njihov prednik je bil po vsej verjetnosti skandinavski ovčarski pes ali morda skandinavski špic, ki po svojem izgledu spominja na današnjega islandskega ovčarja. Na Šetlandskem otočju so potrebovali majhne, delovne, spretne pse, z gosto dvojno dlako, ki bi dobro prenašali mrzlo podnebje in skromno količino hrane. Ko se je v 18. stoletju na Šetlandskem otočju naselil skandinavski špic, so ga pričeli križati z britanskimi pasmami, kot so dolgodlaki škotski ovčar, mejni škotski ovčar in drugimi pasmami – king Charles španjel, pomeranski špic, grenlandski ovčarski pes – yakki.

V začetku 20. stoletja so vzreditelji na Šetlandskem otočju spoznali, da izvirni delovni pes izumira, zato so ponovno pričeli s križanjem. Tokrat so pri križanju uporabili dolgodlakega škotskega ovčarja in tako ustvarili izgled pasme, katere standard je leta 1909, pod imenom šetlandski collie (Shetland Collie), registriral British Kennel Club (KC). Ime ni bilo dokončno določeno, saj so vzreditelji škotskih ovčarjev menili, da se pod navedenim imenom skrivajo »mali mešanci«, zato so nekaj let kasneje ime spremenili v šetlandski ovčar (Shetland Sheepdog). To relativno novo in mlado pasmo je leta 1911 registriral tudi American Kennel Club (AKC). V prvi polovici 20. stoletja se je križanje nadaljevalo z dolgodlakim škotskim ovčarjem, s čimer je pasma pridobila današnji izgled.

 

 

Kaj pravi standard o šetlandskih ovčarjih?

Po klasifikaciji Mednarodne kinološke zveze (FCI) se šetlandski ovčarji nahajajo v Skupini 1 – Ovčarski in pastirski psi (razen švicarskih planšarskih psov), Sekcija 1 – Ovčarski psi. Številka FCI standarda je 88.

Na kratko povedano, je to majhen pes, visok od 33 do 39,5 cm, izjemno lep, zelo skladno grajen, eleganten in nežen. Obrisi telesa so simetrični, brez sledu robatosti, tako da noben del ni videti neskladen.

Dlaka je dolga, gosta, ima podlanko, bogato grivo in ovratnik. Glava je lepo oblikovana in ljubkega izgleda.

To je nežen in pozoren pes, močan in živahen.

Do svojega lastnika je prijazen, živahen in vdan. Do tujcev je zadržan. Nima znakov nervoze in agresivnosti.

Standard dovoljuje naslednje barve: barva soboljevine, tribarvna kombinacija, blue merle, marmorno modra, črno-bela in črna z ožigi.

Življenjska starost znaša od 13 do 15 let.

Šetlandski ovčar je idealen družinski pes, ki se odlično prilagodi bivanju v hiši ali stanovanju. Potrebuje stalni stik s človekom. Primeren je za vse, ki imajo radi živali in tudi za tiste, ki se prvič odločajo za psa. Odlično se prilagodi družini z otroki in ima rad otroke. Ne mara agresivnih odraslih in agresivnih otrok, ki se jih praviloma izogiba. Pri delu in šolanju je najpomembnejša uporaba pozitivne motivacije, veliko nagrajevanja in pohvale. Kaznovanje in uporaba sile ne prideta v poštev. Predanost in prizadevanje svojega lastnika bo šelti večkratno nagradil.

Šelti je izrazito inteligenten pes, ki se nahaja na 6. mestu na lestvici 132 testiranih psov. Zelo hitro se uči, poln je energije, zato je pogosto prisoten v agilityu, rally obediencu in ostalih športih, pri katerih se od psa pričakuje velika fizična in psihična aktivnost. Vse zadolžitve opravlja z velikim veseljem in navdušenjem – v svoje veselje in veselje vodnika. To je pes, ki zahteva veliko gibanja. Od malih nog je potrebna pravilna socializacija. Želi biti enakovreden član družine.

V primeru, da si želite imeti šetlandskega ovčarja, poiščite vzreditelje, ki polagajo velik poudarek na socializacijo. Nadaljujte s socializacijo mladička in ukvarjanjem z njim.

V zameno za to bo svojemu lastniku in članom družine ponudil veliko mero ljubezni, veselja, vdanosti in prekrasnih trenutkov pri skupnem druženju.

 

Champ prva šeltijada

Ob preučevanju standarda, značilnosti pasme, okolice, prisotnosti na Hrvaškem in seveda, svojih šeltijev, sem spoznal, da so šeltiji kot pasma relativno slabo poznani in glede na to, na Hrvaškem niti niso zastopani v takšnem številu, kot bi lahko bili. Hrvaška kinološka zveza (HKS) je v vseh teh letih izdala majhno število rodovnikov in poleg tega na Hrvaškem obstaja samo nekaj psarn, ki vzrejajo šetlandske ovčarje. Medsebojno smo kontaktirali, si izmenjali podatke o leglih in možnostih vzreje.

Prišli smo do zaključka, da je šeltije potrebno popularizirati. Tako se je ob razmišljanju o tem, kaj storiti, decembra lansko leto rodila zamisel, da poizkusimo v Zagrebu organizirati srečanje vseh šeltijev in ljubiteljev šeltijev. V začetku sem mislil povabiti samo ljubitelje šeltijev iz Hrvaške, vendar je vse, in to ne slučajno, zavilo v drugo smer. Kot ponavadi, smo si preko facebooka izmenjavali informacije in zamisli.

 

(foto: Alexandra Fink)

 

Sandra Pavlović iz kluba Hrvatski ovčar mi je dala nekaj idej o konceptu srečanja. Doživel sem največje in najprijetnejše presenečenje, ko se je javila Natalija Tomažič s svojo psarno Upper Carniola iz Slovenije in podprla zamisel o srečanju šeltijev. Takoj je napovedala svoj prihod in naše prvo srečanje »Champ prva šeltijada« je postalo mali mednarodni dogodek. Ko so prihajale prijave na facebook, smo objavljali slike udeležencev. Sčasoma smo dobili tudi nekaj sponzorjev. Lepo je bilo videti, kako raste zanimanje za ta dogodek.

Prva Champ šeltijada je bila organizirana 24. 3. 2019 na jezeru Jarun v Zagrebu. Predvidevali smo, da bo to neformalno srečanje, na katerem bomo ugotovili, kolikšen bo dejanski odziv in, na katerem bi se dogovorili, v katero smer naj bi potekala šeltijada. Skupno je prišlo 25 udeležencev, od tega 13 iz Hrvaške, 11 iz Slovenije in 1 iz Italije. Na šeltijado je prišlo 24 šetlandskih ovčarjev in še 19 psov drugih pasem. Odziv je bil nad vsemi pričakovanji. Ne spominjam se, da bi bilo na Hrvaškem kadarkoli  na enem mestu tolikšno število šeltijev.

 

(foto: Nataša_kovačić)

 

Natalija Tomažič je veliko naredila in zainteresirala mnogo lastnikov šeltijev iz Slovenije, ki so se nam pridružili. Z nami sta bila tudi svetovno poznan agility par Sandi Okanović in njegova mala raketa Happyhour of Summergarden – Miya, ki sta že več let v samem vrhu evropskega in svetovnega agilitya. Iz Hrvaške so prišli šeltiji iz psarne Lonepine Beauty, Agram’s Angels, Nangamai i Astra Meum. Mali razigrani Boom, lastnice Nine Gregl, se prav tako ogreva v agilityu in prikazuje svoj velik talent.

Ne smemo pozabiti niti ljubiteljev šeltijev, ki so se nam pridružili s svojimi psi. Iz Slovenje je prišla s svojo pisano pasjo druščino Anabella Kokalj, izvrstna agilitašica, sodnica agility tekem in članica Komisije za agility pri Kinološki zvezi Slovenije (KZS).

Srečanje je bilo veselo in polno pozitivne energije. Vse je potekalo v prekrasni atmosferi, za spomin smo posneli tudi »milenijske« fotografije vseh šeltijev in fotografije vseh udeležencev in njihovih štirinožnih ljubimcev. Veliko ljudi je na facebooku videlo naše objave fotografij s srečanja, ki so jih delili udeleženci šeltijade. Vsem je bila všeč ideja o srečanju šeltijev, tudi tistim, ki letos niso bili prisotni. Dogovorili smo se, da gremo naprej – na drugo šeltijado prihodnje leto. Priprave že potekajo.

 

 

 

V tistem trenutku, ko so prišli v najino življenje, sva Silva in jaz brezmejno vzljubila šetlandske ovčarje. Postali so neizogiben del najinega vsakdana in nama lepšajo vsak trenutek – od jutranjega bujenja in sreče, ker naju ponovno vidijo, od veselih sprehodov, povabila na igro, od neprenehnega in neutrudnega prinašanja igračk, od odhoda v klub na športne aktivnosti, od veselega mahanja z repom, veselega lajanja, razvajanja, od veselega prepoznavnega nasmeha, značilnega samo za šeltije, od nežnega druženja in tekanja z vnukom, od najave vsakega gosta, od glasne reakcije na vsak nepoznan zvok, od želje, da bi bili čim bližje, ko se pripravlja hrana za njih, od neskončne sreče, ko vas pričakajo na vhodnih vratih, do trenutka, ko se željni vašega dotika zleknejo ob vas in popolnoma umirijo. To so psi, ki vam bodo stokratno vrnili vsako sekundo vloženega časa, vsak vaš nasmeh in pohvalo, psi, ki bodo srečni, da so z vami, psi, ki bodo naredili vse, da zadovoljijo vaše želje, psi, ki bodo nevsiljivo pokazali željo, da ste vedno z njimi in bodite prepričani – skupaj boste srečni.

Verjemite – vsak, ki pravi, da je njegov šelti najboljši – ima prav.

 

 

Avtor: Zlatan Obarčanin   

Prevod: Smrček.si

WENDY HILLING in TEDDY EDWARD – PES POMOČNIK

Naša gostja je gospa Wendy Hilling, pisateljica iz Lancastra (Lancashire, Velika Britanija), ki nam bo predstavila svojega 11-letnega psa pomočnika Teddya.

Napisala je knjigo Moje življenje v pasjih šapah – Resnična zgodba o Tedu in tem, kako me je rešil (Teddy – My life in his paws, Story of Ted in How He Saved Me). Leta 2016, takoj za angleško izdajo, je bila knjiga prevedena in izdana tudi v slovenskem jeziku.

Smrček: Pozdravljeni ga. Wendy Hilling, v veliko čast in veselje nam je, da ste danes v naši družbi.

Wendy Hilling: Najprej bi želela povedati, v kakšno čast mi je, da ste me vprašali, ali bi govorila z vami o vsem v zvezi s Teddyem in menoj. Bila sem navdušena, ko so mi povedali, da bo moja knjiga prevedena v slovenski jezik.

 

Wendy Hilling in knjiga

Smrček: Napisali ste knjigo Moje življenje v pasjih šapah, ki je prevedena že v pet svetovnih jezikov (angleški, slovenski, nemški, češki in ruski jezik).

Vse od rojstva vas spremlja neozdravljiva bolezen z imenom Recesivna distrofična bulozna epidermoliza – Recessive dystrophic epidermolysis bullosa. Kakšna bolezen je RDEB, kako vpliva na vaše življenje in kaj pomeni za vas in druge bolnike asistenca psa pomočnika?

Wendy Hilling: Imam redko obliko bolezni RDEB (RDEB: Recessive dystrophic epidermolysis bullosa – Recesivna distrofična bulozna epidermoliza). Do bolezni pride zaradi okvarjenega kolagena gena sedem. Posledica tega je, da se plasti kože ne povezujejo pravilno, kar povzroči, da že ob najmanjših poškodbah pride do razcepa ali zlepljenja posameznih plasti kože, zato nastanejo mehurji. Mehurji ne izginejo sami od sebe, kar pomeni, da jih moramo predreti v najkrajšem možnem času. Prizadeto je lahko katerokoli področje telesa, tako zunanji kot notranji predeli.

Mnogo ljudi zaradi mehurjev in brazgotin v grlu ne more požirati hrane, zato se hranijo preko cevke, ki je z zunanje strani vstavljena neposredno v želodec (op. prev.: gastrostoma). Zaenkrat sem še sposobna uživati pasirano in precejeno hrano, v kateri ne smejo biti prisotni niti najmanjši koščki hrane.

Bolezen vpliva na vsak gib, ki ga naredite. Tudi sprememba lege v postelji lahko povzroči mehurje na rokah, nogah in stopalih. Preko noči se lahko očesne veke prilepijo na oči, kar povzroči boleče mehurje in vnetje roženice.

Teddy mi pomaga pri slačenju oblačil, pobere stvari, zna odpreti in zapreti vrata, naloži in izprazni perilo iz pralnega stroja, na telefonu ima gumb za klic v sili, s katerim pokliče reševalce, če se slabo počutim.

S Teddyjevo pomočjo je moja koža izpostavljena manjšemu številu poškodb. Vsak mehur lahko povzroči okužbo in celo raka. Nisem zelo samozavestna oseba. Teddy mi nudi čustveno podporo pri obvladovanju novih krajev ali bolnišnic, ko potrebujem zdravljenje.

Smrček: Kljub omejitvam, ki jih prinaša bolezen, ste zelo aktivni: pišete, slikate, sodelujete z različnimi dobrodelnimi ustanovami, radi potujete, se družite … S čim vse se še ukvarjate in kako pri tem sodeluje Teddy?

Wendy Hilling: Teddy je z menoj 24 ur na dan. Živimo zelo aktivno življenje, vendar vedno poskrbim, da ima na razpolago veliko počitka in igre.

Obiskujem skupino za ročna dela. S prijatelji in njihovimi psi se družimo na sprehodih in ob kavi. Rada opazujem ptice. Živimo v zelo lepem predelu države, kjer imamo veliko naravnih rezervatov za opazovanje ptic. Kadar grem kam, kjer mora Teddy tiho mirovati, vedno poskrbim, da ima pred tem in tudi kasneje dober sprehod in sprostitev z igro.

Smrček: Živali imate zelo radi in ste z njimi nerazdružljivo povezani od zgodnjih otroških let. Imeli ste nekaj psov, pa tudi konja, ponija. Morda nam namenite nekaj besed o njih.

Wendy Hilling: Moji prvi spomini na psa sežejo v otroštvo, ko smo imeli nemškega ovčarja z imenom Prince. Spomnim se, da je bil zelo velik in izjemno nežen pes. Potem, ko je Prince umrl, so moji starši kupili labradorca z imenom Sammy. Oboževala sem Sammya. Ker se nisem dobro počutila, so me poslali v internat in grozno sem pogrešala Sammya. Zato sem med počitnicami ves čas preživela z njim.

Rešili smo mačko z imenom Tina in za moj 11. rojstni dan so mi starši kupili skobčevko z imenom Jackie. Jackie je veliko govorila, znala je celo poklicati mačko.

Ko sem imela 16 let, sem si kupila svojega prvega ponija z imenom Frisky.

Vse svoje življenje sem bila rada obkrožena z živalmi. Tako zelo so iskrene. Rade te imajo takšnega, kakršen si.

Smrček: Vaša knjiga je polna neprecenljivih trenutkov, ki jih delite z bralci. Morda razmišljate, da bi napisali še kakšno knjigo?

Wendy Hilling: Pričela sem pisati naslednjo knjigo. Napisala sem tudi novelo, za katero upam, da bom našla založnika. To je skrivnostna in romantična novela. Upajmo, da bo objavljena. Vedno sem rada pisala zgodbe in poezijo. Moj novela popelje bralca v Evropo in ZDA in jih bo obdržala v ugibanju prav do konca.

 

Shannonstyle Edward Bear

 

Smrček: Kdo je Teddy Edward oziroma Shannonstyle Edward Bear?

Wendy Hilling: Teddy je rodovniški zlati prinašalec. Njegovo rodovniško ime je Shannonstyle Edward Bear. Ime, ki so mu ga dali v organizaciji Canine Partners, je Teddy Edward.

Smrček: Kakšne spomine imate na vaše prvo srečanje s Teddyem mladičkom?

Wendy Hilling: Teddya sem prvič videla, ko je bil star štiri tedne. Skupaj s svojimi brati in sestrami ter njihovo mamo so bili v kuhinji. Colin in Sheila Martin, ki sta jih vzredila, sta bila prijazna in sta nama postregla s skodelico čaja in torto, medtem ko sva gledala mladičke. Po vrsti sva božala vse mladičke, toda ko je Teddy prišel v moj objem, je položil glavo na moj vrat in zaspal. Bil je topel in imel je čudovit vonj po mladičku. Lahko sem čutila njegov utrip srca in njegov dih na mojem vratu. Takoj sem se zaljubila vanj.

Smrček: Na testiranju primernosti za opravljanje dela psa pomočnika, je Teddy dosegel zavidljivo število točk. Ali vas je to presenetilo?

Wendy Hilling: Nisem bila presenečena, da je Teddy tako dobro opravil test, s katerim je postal član Canine Partners. Pogosto sem ga obiskala, celo na božični večer. Bil je zelo pozoren na svojo okolico. Bila sem presenečena, da je dosegel največ točk, saj so bili vsi mladički ljubki.

Smrček: Kako poteka vajin dan? Kakšne so Teddyeve dnevne obveznosti in aktivnosti?

Wendy Hilling: Teddyu pripravim njegov zajtrk okoli sedme ure zjutraj. Nato dve uri počiva, da prebavi hrano in nima prebavnih motenj.

Medtem, ko se umivam, oblačim in menjam povoje, je ob meni. Prinaša mi stvari, ki jih potrebujem. Zelo rad pomaga.

Po zajtrku odpeljeva Teddya ven, da teče in se igra s svojimi prijatelji. Ponavadi gremo na kavo in, ko se mi pogovarjamo, se on sprošča s svojimi prijatelji.

Pomaga pri pomivalnem stroju in pri nakupovanju, če kaj potrebujemo.

Če grem v bolnišnico, gre z menoj. Zdravniki in medicinske sestre so ga veseli, zato dobi od njih veliko mero božanja. To, da je Teddy z menoj, pomeni, da se ne osredotočam več na postopke zdravljenja. Skoncentriram se na Teddyeve potrebe in na takšen način ostanem umirjena.

Smrček: Čas za sprostitev in počitek je prav tako zelo pomemben. Kako se Teddy najraje sprošča in zabava?

Wendy Hilling: Vsak dan je drugačen, vendar vedno poskrbiva, da ima Teddy na razpolago veliko počitka in igre.

Njegov najljubši čas je, ko se na sprehodu igra s svojimi prijatelji. Prav tako ima rad, če gremo kam na obisk ali, če kdo obišče nas. Ima veliko igrač, ki jih z veseljem deli. Ko je praznoval rojstni dan, so njegovi prijatelji prišli na zabavo.

Smrček: Teddy vam je v veliko pomoč, fizično in čustveno oporo, z njim sodelujete in omogoča vam kvalitetnejše življenje. Kako doživljate vajino povezanost in skrb za njegove potrebe?

Wendy Hilling: Zdi se, da Teddy in jaz drug za drugega veva, kaj kdo razmišlja in kaj potrebuje. Toliko sva skupaj, da imam občutek, kot da je del mene.

Teddyeve potrebe sva postavila pred najine potrebe. On je prva stvar, na katero pomislim, ko se zbudim in vse do tedaj, ko grem spat.

Hranim, negujem in vodim ga na sprehode. Dvakrat na dan ga peljeva na polje ali obalo, kjer živimo, da prosto teče.

Smrček: Vaš Teddy je izredno učljiv in dojemljiv. Poleg vrste opravil, ki jih obvlada, izvrstno obvlada uporabo gumba za klicanje pomoči. Zakaj je to pomembno?

Wendy Hilling: V primeru, če ponoči preneham dihati, Teddy zbudi mojega moža. Nato Teddy na svojem telefonu pritisne na gumb za klic v sili, da pokliče reševalno vozilo. Ko reševalci prispejo, se prepričajo, ali so moje ravni kisika v krvi v redu. Preden sva imela Teddya, je moral Peter ostati buden, medtem ko sem jaz spala. Zdaj Peter lahko mirno spi, saj ve, da sem varna, ker Teddy pazi name. Prvič, ko mi je Teddy rešil življenje, sem bila sama v hiši. Pričela sem se dušiti in Teddy je sam odšel iz hiše po pomoč. Prejel je nagrado vodilne veterinarske organizacije P.D.S.A. (People’s Dispensary for Sick Animals), ker mi je rešil življenje.

Smrček: Zaradi težav, povezanih z vašo boleznijo, morate večkrat obiskati zdravstvene ustanove. Ali je Teddy vedno prisoten, ko obiščete zdravnika in ali takrat, kadar ste hospitalizirani, biva z vami v bolniški sobi?

Wendy Hilling: Teddy gre z menoj v bolnišnico. Zdravniki in medicinske sestre so ga veseli. V primeru, da ostanem v bolnišnici, je lahko z menoj v sobi. Peter ga odpelje ven, da opravi potrebo in ga nahrani. V Veliki Britaniji ima vsaka posamezna bolnišnica pravico do odločitve, ali dovoli prisotnost psa pomočnika. Teddyu je dovoljeno, da me spremlja, razen v primeru, če imam kirurški poseg.

Smrček: Kot nam je znano, s Teddyem, ki je tudi terapevtski pes, obiskujeta bolnišnice, domove za starejše in podobne ustanove. Kdaj ste ugotovili, da ima lastnosti terapevtskega psa in kako sodelujeta z navedenimi ustanovami?

Wendy Hilling: Teddy je terapevtski pes (PAT – Pets As Therapy). Vsi moji psi so bili terapevtski psi. Vodim ga v šole in bolnišnice, da obišče in potolaži bolnike. Teddy ima popoln temperament. Vedno je bil miren in prijazen pes. On je popoln terapevtski pes.

Smrček: V knjigi navajate, da Teddy za svoje delo prejema plačo, ki mu jo izplačuje britanska vlada. Ali je takšno nagrajevanje psov pomočnikov standardna praksa?

Wendy Hilling: Teddy je bil prvi pes v Devonu, ki je prejel neposredna plačila, dodeljena s strani vlade. Nagrajevanje se izvaja skladno z odločitvijo posameznega lokalnega sveta, na področju katerega živi pes. Plačilo je namenjeno za vse potrebe, ki jih ima pes pomočnik. Večina psov pomočnikov nastopa v vlogi skrbnika in vladi prihranijo veliko denarja. Morali bi plačati skrbnika, če invalidni osebi ne bi pomagal pes.

Smrček: Teddy je maskota Britanskega olimpijskega medicinskega moštva (British Olympic Medical Team). Prejel je tudi nagrado vodilne veterinarske organizacije PDSA (People’s Dispensary for Sick Animals) za pogum in razmišljanje, ker vam je rešil življenje. Kaj vam pomenijo priznanja, ki jih prejme Teddy?

Wendy Hilling: Ko je Teddy postal maskota britanske olimpijske medicinske ekipe, je bil zame to ponosen trenutek. V čast mi je obiskati njihove pisarne v Londonu. Ponavadi jih obiščeva na Teddyev rojstni dan. Teddyjeva nagrada je pripomogla k večji prepoznavnosti psov pomočnikov in organizacije Canine Partners.

Smrček: Psi pomočniki, tako v Sloveniji kot tudi v Veliki Britaniji, imajo na oprsnici napis, da se jih pri njihovem delu ne sme motiti. Imate velikokrat težave, ko ljudje iz prijaznosti ogovorijo ali pobožajo Teddya, medtem ko opravlja svojo nalogo?

Wendy Hilling: Teddy nosi jopič z znakom Canine Partners, ki ga identificira kot psa pomočnika. Jaz imam tudi izkaznico, ki naju predstavlja. Včasih je težko, saj se ljudje ne zavedajo, da psov pomočnikov ne smejo božati, medtem ko pomagajo. Ljudje radi božajo pse. Vljudno pojasnim, da je Teddy zaposlen s pomočjo meni. Prosim jih, če lahko počakajo, dokler ne bo zaključil s pomočjo, nato pa se lahko rokujejo z njegovimi tačkami.

Smrček: Teddy vam je v vseh letih vajinega partnerstva prav gotovo pripravil veliko nepozabnih trenutkov. Prosimo, če ste tako prijazni in z nami delite kakšno dogodivščino, ki vas je nasmejala, razveselila ali presenetila?

Wendy Hilling: Nekega dne smo bili v supermarketu in Teddy ni dosegel pulta, da bi nanj položil nakupljeno. Sedel je, nato pa vrgel izbrani predmet na pult. Gospa ga je ujela in vsi v trgovini so se smejali.

Nekoč, ko sva se vračala domov, je ustavil avtobus na postaji ob plaži. Kasneje popoldan sem ga imela namen peljati tja na sprehod. Voznik je rekel: »Želite izstopiti na tej postaji?«. Rekla sem, da ne. Voznik je odgovoril: »No, vaš pes je ravnokar pritisnil gumb«. Vsi so se smejali.

Teddy nikoli ne gre na posteljo. Raje ima svojo posteljo. Obiskala sva hospic in šla v sobo, kjer je ležal zelo bolan moški. Teddy se je nežno povzpel na posteljo in položil glavo na njegove noge. Moški in njegova družina so bili zelo veseli. Na žalost je moški kmalu za tem umrl. Še vedno smo v stiku z njegovo družino.

Smrček: S Teddyem sta nerazdružljivo povezan par. Tretji, zelo pomemben član, če lahko tako rečemo, vaše ekipe, je vaš mož Peter.

Wendy Hilling: Peter je tisti, ki skrbi za vse nas. Brez njega ne bi uspeli. Nikoli se ne pritožuje. Tudi takrat ne, ko sem bolna in skoraj celo noč ne more spati. Zelo smo srečni, da ga imamo. Poročena sva 26 srečnih let.

Teddy je Petru dal nekaj neodvisnosti. Peter me lahko pusti na mojem krožku ročnih del ali s prijatelji, nato pa se lahko odpravi na sprehod s skupino svojih prijateljev, saj ve, da bo Teddy pazil name.

 

Canine Partners in Psi pomočniki

 

Smrček: V Veliki Britaniji obstaja veliko karitativnih oziroma dobrodelnih organizacij, ki usposabljajo pse za pomoč osebam z raznovrstnimi zdravstvenimi težavami. Kakšna organizacija je Canine Partners in kako je organizirana?

Wendy Hilling: Organizacija Canine Partners ima dve izobraževalni središči. Eno na jugu Velike Britanije in eno v osrednji regiji. Imajo ekipo skrbnikov, ki mladičke vzgajajo v obdobju od osmih tednov do enega leta starosti. Po tej starosti mladički odidejo v centre za usposabljanje. Nato jih, skladno z medsebojnim ujemanjem, dodelijo uporabnikom in opravijo nadaljnje inidividualno usposabljanje, prilagojeno potrebam uporabnikov.

Smrček: Kakšen je postopek, da se osebi, ki ima zdravstvene težave, s strani Canine Partners dodeli psa pomočnika?

Wendy Hilling: Mladički so dodeljeni uporabnikom takrat, ko ugotovijo, da je posamezen mladiček primeren za določeno osebo. Nato se uporabnik in mladiček prvič srečata. Obstajati mora naravna vez med osebo in psom. Noben pes ni prisiljen živeti z osebo, s katero se ne poveže. V primeru, da povezanost ne obstaja, se uporabniku in psu dodeli drugega partnerja. Najbolj pomembno je, da sta pes in uporabnik oba srečna, da sta skupaj.

Smrček: Na kakšen način poteka izbor perspektivnega mladička?

Wendy Hilling: Canine Partners imajo svoje programe vzreje in sprejemajo tudi mladičke primernih rejcev.

Smrček: Po opravljenem usposabljanju prejme pes pomočnik naziv pripravnik. Kdaj in na kakšen način postane uradni pasji pomočnik?

Wendy Hilling: Prvo leto so mladički pri skrbnikih, kjer se socializirajo in naučijo osnovnih povelj. Nato so napoteni v centre za usposabljanje, kjer jih naučijo pomembnejših opravil.

Uradni naziv pasji pomočnik prejme pes takrat, ko postane partner z invalidno osebo, kateri bo pomagal in, ko se v organizaciji Canine Partners prepričajo, da uporabnik in pes skupaj dobro delujeta. Mladički postanejo uradni psi pomočniki v starosti približno dveh let.

Smrček: Ali mora v Veliki Britaniji pes pomočnik opravljati določene preizkuse usposobljenosti in primernosti preko celotnega aktivnega obdobja?

Wendy Hilling: Psi se ocenjujejo vsakih šest mesecev, da se prepričajo, ali so zdravi in srečni ter lahko še naprej pomagajo svojim partnerjem.

Smrček: Kakšna usposabljanja in izpite mora opraviti skrbnik psa pomočnika?

Wendy Hilling: Potencialni uporabnik prvič sreča psa takrat, ko se ocenjujejo njegove potrebe. Pes se nato usposobi za standard, ki ga potrebuje invalidna oseba. Oba, tako pes kot uporabnik, se nato udeležita dvotedenskega tečaja organizacije Canine Partners, kjer poučujejo vse vidike oskrbe in nadaljnjega usposabljanja psa. Usposabljanje je zelo intenzivno in le v primeru, ko so v Canine Partners zadovoljni, da partnerstvo dobro deluje, lahko gresta uporabnik in pes pomočnik skupaj domov. Vsakemu uporabniku je dodeljena oseba, ki skrbi za njo in psa ves čas njunega sobivanja.

Smrček: Kako se je pričelo vaše sodelovanje s Canine Partners in ali sodelovanje oziroma njihova podpora poteka celotno aktivno obdobje psa?

Wendy Hilling: V organizacijo Canine Partners sem se prijavila, ko sem imela svojega psa Montya. Bil je testiran in prejel je uradni jopič psa pomočnika. Ko se je Monty upokojil, sem se lahko vključila v Teddyevo usposabljanje.

Smrček: Ali pes po upokojitvi, ko ne opravlja več svojih zadolžitev, ostane pri skrbniku?

Wendy Hilling: Upokojeni psi lahko ostanejo s svojimi uporabniki vse do takrat, ko le-ta lahko poskrbi za potrebe psa. Nekateri uporabniki se raje odločijo za novo partnerstvo, zato upokojeni pes odide v nov dom.

Teddy bo vedno ostal z menoj. Ne morem si predstavljati življenja brez njega, kot pomočnika in kot najboljšega prijatelja.

Smrček: Iskreno se vam zahvaljujemo za zelo zanimiv in prijeten pogovor. Želimo vam veliko lepih in srečnih trenutkov s Teddyem, veliko zadovoljnih bralcev vaše knjige ter čim manj težav z zdravjem. Prosimo, prenesite lepe pozdrave vašemu možu Petru in topel objem Teddyu. Dovolite, da vam ob prihajajočem rojstnem dnevu izrečemo najboljše želje.


Canine Partners:

Spletna Stran: caninepartners.org.uk

Facebook: facebook.com/caninepartners

Predstavitev ArhPhotoTeam

Ekipo in podjetje ArhPhotoTeam sestavljava oče Aleš in sin Patrik. Najina pasja zgodba se je začela, ko smo se odločili, da se bo naši družini pridružil gladkodlaki prinašalec Buddy. Takrat je fotografiranje dobilo povsem nov pomen. Sprva smo našega ljubljenčka fotografirali samo ljubiteljsko, z leti pa se je ta zgodba razvila v profesionalno pot.

 

(foto: ArhPhotoTeam)

Specializirala sva se za studijsko fotografiranje psov ter fotografiranje psov v naravnem okolju. Imamo profesionalen studio, prilagojen prav za fotografiranje psov. Studijsko fotografiranje je najina posebnost in strast, v vseh letih sva svoje znanje nadgradila, izpopolnila in se izobrazila na tem področju in v tem neizmerno uživava, kajti psi nama vedno znova predstavljajo velik izziv in nama s svojimi prisrčnostmi vsak dan prinesejo nove izkušnje. Pri pasjem fotografiranju sodelujeva oba in se pri delu dopolnjujeva. Poleg fotografiranja pa pse tudi posnameva in iz posnetka izdelava kratke video posnetke.

 

(video: ArhPhotoTeam)

 

Ustvarjava nepozabne trenutke v življenju Vaših pasjih prijateljev.
Sva poleg, ko se mladiči skotijo, spremljava njihov razvoj, s prisrčnimi in neponovljivimi fotografijami pomagava rejcem pri lažji prodaji ali oddaji ljubkih mladičev.

 

(foto: ArhPhotoTeam)

 

Vaše kosmate prijatelje fotografirava in snemava v pasjih šolah, na pasjih razstavah, dogodkih, prireditvah, agility tekmovanjih in za Vas narediva spominske fotografije in kratko video predstavitev.
Seveda pa sva z veseljem ob Vas, katerim kosmati prijatelj predstavlja nekaj nenadomestljivega, mu prinaša veselje in vsakodnevno zadovoljstvo in brez njega ne bi bil dan tako vesel in poseben.

 

(foto: ArhPhotoTeam)

 

Vabiva Vas in vesela bova, če nam boste tudi Vi zaupali fotografiranje vašega kosmatega prijatelja. Fotografije, ponudbo in predstavitveni video studijskega fotografiranja si lahko ogledate na naši spletni strani in na facebook profilu in izvedeli boste več o naju in najini ponudbi.

 

 

Vsak dan, ki ga preživiva s fotoaparatom v pasji družbi, je za naju poseben, nenadomestljiv, nepozaben in naju iz dneva v dan osrečuje.

 

 

PES V ŠOLI – MREŽA ŠOLSKI PES

 

Mreža Šolski pes je v Sloveniji nov projekt. Z ustanovitvijo Mreže želijo pobudniki in koordinatorji povezati tiste vzgojno-izobraževalne ustanove, ki v svoje delo redno vključujejo delovanje terapevtskega psa in njegovega vodnika. Ta je lahko učitelj oz. strokovni delavec, zaposlen v ustanovi, ali pa zunanji obiskovalec, prostovoljec. Zasnovo mreže predstavlja Mojca Trampuš, profesorica matematike (svetnica) na Srednji vzgojiteljski šoli in gimnaziji Ljubljana, ki skupaj s svojo Šapo že od jeseni 2012 prakticira poučevanje s pomočjo oziroma ob prisotnosti psa. Mojca in Šapa sta tudi terapevtski par pri Slovenskem društvu za terapijo s pomočjo psov Tačke pomagačke. Poleg navedenega je Mojca Trampuš avtorica dveh knjig: Tačke v šoli in Šapa se predstavi. Knjigi, ki predstavljata delo terapevtskega psa v šoli in izven nje, sta izšli v založbi Zavoda RS za šolstvo. Prva je namenjena odraslim, druga pa mladim bralcem.

 

Šapa in pozdravni servus (foto: osebni arhivi koordinatoric Mreže, Julita Kropec, Sara Todorovič)

Smrček: Pozdravljeni. Nam za uvod lahko, prosim, najprej poveste nekaj besed o tem, kaj je pravzaprav Mreža Šolski pes?

Mojca T.: Mreža Šolski pes je v tem trenutku še nebogljen, sramežljiv mladiček, saj se je komaj prejšnji teden pokazala javnosti. Vemo, kako je z mladički: so prikupni, ukradejo nam srce. Da odrastejo, pa je potrebnega veliko dela, skrbi in srčnosti. Verjamemo, da bo tako odraščala tudi Mreža Šolski pes in da bo kmalu polno zaživela kot skupnost vzgojno-izobraževalnih ustanov (v nadaljevanju: šol), v katerih redno deluje terapevtski pes s svojim vodnikom.

Smrček: Zakaj ste se odločili ustanoviti mrežo?

Mojca T.: V zadnjih letih se je izrazito povečalo število psov, ki s svojimi vodniki delujejo v slovenskem šolskem prostoru. Čeprav gre za zelo različne ustanove (vrtce, osnovne in srednje šole, šole z nižjimi izobrazbenimi standardi, ustanove, kjer delajo z otroki z izrazitimi posebnimi potrebami…), posamezniki izmenjujemo izkušnje o tovrstnem delu. Prav želja po sistematičnem povezovanju je vodila k ideji o ustanovitvi mreže šol. Hkrati smo pripravljeni ponuditi roko posameznikom, ki želijo na novo vzpostaviti delo s psom v šoli. Pot, ki smo jo nekateri že prehodili, jim lahko olajša začetne korake.

Alvin v službi razveseljuje otroke (foto: osebni arhivi koordinatoric Mreže, Julita Kropec, Sara Todorovič)

Smrček: Kdo so ustanovitelji oziroma koordinatorji mreže in od kdaj mreža obstaja?

Mojca T.: O vzpostavitvi mreže smo se začeli pogovarjati v okviru Inovacijskih projektov, ki potekajo na Zavodu Republike Slovenije za šolstvo (v nadaljevanju: ZRSŠ). Pri projektih že več let tesno sodelujemo Irma Golob z Alvinom (zaposlena na CIRIUS Kamnik), Mateja Slapnik s Kity (zaposlena na OŠ Pod Goro v Slovenskih Konjicah) in Mojca Trampuš s Šapo (zaposlena na Srednji vzgojiteljski šoli in gimnaziji Ljubljana). Vse tri imamo podporo pri vodstvu matičnih šol, ta je nepogrešljiva. Ključno je tudi zaupanje dr. Natalije Komljanc, ki na ZRSŠ vodi inovacijske projekte. Naše delo vsa leta spremlja z naklonjenostjo in je aktivno sodelovala pri vzpostavitvi Mreže.
Šole, navedene v zgornjem odstavku, so hkrati ustanovne članice Mreže. Koordinatorke smo Irma, Mateja in Mojca – v letih sodelovanja smo razvile prave prijateljske vezi. Zaupamo si, prisluhnemo druga drugi in skupaj iščemo nove poti. Alvin, Kity in Šapa pa medtem dremajo pod mizo, si svoje mislijo in nas občasno s smrčkom dregnejo pod roko. Ob njih je vse lažje – tudi nam, ne samo našim učencem.

Smrček: Kdo se lahko včlani v Mrežo in pod kakšnimi pogoji?

Mojca T.: Mreži Šolski pes se lahko pridruži vzgojno-izobraževalna ustanova, v kateri redno deluje terapevtski pes s svojim vodnikom. Vodnik je lahko na šoli zaposlen, lahko pa je zunanji obiskovalec, prostovoljec. Za včlanitev v Mrežo Šolski pes ravnatelj šole podpiše pristopno izjavo in s tem potrdi, da šola, pes in njegov vodnik izpolnjujejo pogoje, ki jih Mreža postavlja. Ključni pogoji so:
– vključen je terapevtski pes s certifikatom enega od društev, ki se s tem ukvarjajo,
– vodnik psa, učitelj (oboje je lahko ista oseba) in vodstvo šole načrtujejo redno delo in sodelujejo,
– s psom v šoli soglašajo starši otrok,
– delo s psom je zapisano v Letnem delovnem načrtu šole,
– delo s psom je predstavljeno na spletni strani šole,
– delo s psom je, je bilo ali bo (v naslednjem šolskem letu) vsaj eno leto sodelovalo v inovacijskih projektih Zavoda za šolstvo,
– šola bo prispevala k delu Mreže.
Ustanove, ki jih priključitev Mreži zanima, najdejo natančne pogoje na spletni strani Mreža Šolski pes.
Našteti so le formalni pogoji. Ob teh pa so bistveni tudi neformalni, vsebinski pogoji. Delu s psom mora biti naklonjeno vodstvo in drugi zaposleni. Šola mora omogočiti psu dobre pogoje za delo: primeren urnik, miren kotiček v učilnici, zračen prostor, možnost umika in še kaj. Delo v šoli je za psa naporno, zato je pomembno, da prisluhnemo njegovim potrebam. Skrb za kužka se zdi sicer samoumevna, pa vendar vodniki terapevtskih psov nenehno opozarjamo nanjo. K primernemu ravnanju s psom spodbujamo tudi učence. Spoštljiv odnos do drugih živih bitij pa je že ena od bistvenih vsebin, ki jih želimo s prisotnostjo psa v razredu posredovati mladim.

Kity: “še mi beri, zanimivo je!” (foto: osebni arhivi koordinatoric Mreže, Julita Kropec, Sara Todorovič)

Smrček: Kakšne lastnosti mora imeti pes, da lahko pridobi naziv šolski pes?

Mojca T.: Pes, ki prihaja med otroke, mora biti seveda zdrav, ubogljiv, obvladan. Naklonjen mora biti otrokom. Mirno se mora odzivati na okoliščine, ki so v šoli običajne – gneča, občasen hrup, nepričakovani odzivi posameznikov… Vse te zahteve izpolnjujejo terapevtski psi, običajni družinski kužki, ki pa so za svoje delo dodatno usposobljeni.
Morda kratko pojasnilo za bralce, ki dela terapevtskih psov ne poznajo. Ti psi skupaj s svojimi vodniki obiskujejo različne ustanove, npr. šole, vrtce, bolnišnice, varstveno-delovne centre, rehabilitacijske centre in še in še. Tam (pogosto v sodelovanju s strokovnjaki, kot so pedagoški delavci, fizioterapevti, delovni terapevti, logopedi…) delajo s posamezniki in skupinami. Delo terapevtskega psa je lahko vnaprej načrtovano, z natančno določenimi cilji, lahko pa gre preprosto za druženje, ki omogoča prijetne izkušnje. Psa pred začetkom usposabljanja opazuje kinološki strokovnjak, ki presodi, če je značaj psa primeren za tako delo. Sledi usposabljanje psa in njegovega vodnika, pri tem sodelujejo številni strokovnjaki – kinologi, veterinarji, izkušeni vodniki terapevtskih psov in strokovni delavci, ki jim tovrstno delo ni novo. Vodniki teh psov smo prostovoljci. Psi redno obiskujejo pooblaščenega veterinarja, ki spremlja njihovo zdravstveno stanje. Druženje in delo s psom prinese uporabnikom številne koristi. Največ pa zagotovo šteje veselje, nežnost, mehka taca v naročju nekoga, ki je morda žalosten, osamljen, prestrašen. Delo terapevtskih psov je podprto s številnimi strokovnimi raziskavami in je razširjeno in priznano v mnogih državah širom po svetu.

Smrček: Zakaj lahko v Mreži sodelujejo le terapevtski psi? Ali boste v prihodnje razširili delo v šoli tudi na druge pse (pomočniki, reševalni psi …)?

Mojca T.: Da bi v največji možni meri zagotavljali varnost pri delu s psi v šolah, smo postavili zahtevo, da lahko le terapevtski pes postane tudi šolski pes. Vemo sicer, da so tudi drugi psi ubogljivi, šolani, marsikateri celo bistveno bolj kot terapevtski psi. Vendar je osnovni namen njihovega delovanja drugačen. Med procesom usposabljanja se terapevtski pes sreča z različnimi situacijami, ki so podobne tistim v šolah. Njegov vodnik se nauči natančno opazovati telesno govorico svojega pasjega prijatelja, še posebej prepoznavati miritvene in svarilne znake. Spozna vedenje svojega psa v različnih situacijah in se prepriča, kako se njegov pes odziva na množico otrok/mladine.
Ko v šolski prostor stopita terapevtski pes in njegov vodnik, imamo torej zagotovilo, da je pes po presoji različnih strokovnjakov primeren za zahtevne naloge, njegov vodnik pa ga je sposoben za te naloge motivirati in poskrbeti za varno in prijetno druženje z otroki.

Smrček: Katere pogoje pa mora izpolnjevati vodnik šolskega psa?

Mojca T.: Kot rečeno, mora biti usposobljen vodnik terapevtskega psa. Seveda mora biti iskreno naklonjen mladini. Če je v šoli obiskovalec, mora dobro sodelovati z učiteljem ali drugim strokovnim delavcem. Kot poznavalec znakov pasje telesne govorice nanje opozarja tudi otroke. Spodbuja jih k spoštljivemu, ljubečemu, nežnemu ravnanju s psom – ne le z besedami, predvsem z dejanji. Poskrbeti mora, da se tudi kuža pri delu dobro počuti.

Spoznavajmo črke, ki jih skrivajo kužki v rutkah (foto: osebni arhivi koordinatoric Mreže, Julita Kropec, Sara Todorovič)

Smrček: Kakšne so glavne naloge mreže Šolski pes oziroma sodelujočih?

Mojca T.: Mreža želi predvsem širiti kakovostno delo s šolskimi psi, povezovati posameznike, ki s psi že delajo v šolah, posredovati znanja o tovrstnem delu. Ob tem pa informirati strokovno javnost in opozarjati, da ne gre za kaprico nekaj posameznikov, ampak za resen, strokovno podprt pristop, ki zasluži tudi formalno priznanje pristojnih krovnih ustanov.
Ob poudarjanju formalnosti ne smemo spregledati osnovne ideje, zakaj bi kužki sploh tačkali po šolah. Opora tisti Metki, ki zaradi stika s toplim pasjim kožuhom rajši prihaja v šolo, je glavna naloga sodelujočega v Mreži. Prav tako pomoč tistemu Tinetu, ki s prijaznim psom ob strani laže spregovori o svojih strahovih in uspešneje dosega cilje, tako učne kot druge. Tinetov in Metk je v razredih veliko; pravzaprav je vsak od naših učencev malo Tine in malo Metka. Kuža marsikaterega od njih opogumlja, razveseljuje. To je srčika delovanja vsakega člana novonastale Mreže.

Smrček: Katera društva, ki se pri nas ukvarjajo z delom terapevtskih psov, so že pristopila? Koliko članov imate trenutno?

Mojca T.: Ustanovne članice smo tri. Pripadamo Društvu Tačke pomagačke in Ambasadorjem nasmeha. Tudi če ustanova izpolnjuje vse pogoje za priključitev Mreži, potrebuje nekaj časa, da uredi formalnosti in se včlani. V samo nekaj dneh od vzpostavitve Mreže je to uspelo dvema šolama, še tri urejajo zadnje podrobnosti. Tako se bo stanje (trenutno pet članic Mreže) verjetno hitro spreminjalo.

Smrček: Katera soglasja so potrebna in kdo jih izda, da lahko pes prične delati v šoli?

Mojca T.: Delo s psom v šoli je zaenkrat predmet dogovora med vodstvom šole, učiteljem, vodnikom psa in starši. Zato na formalnem nivoju niso potrebna številna soglasja. Vseeno menimo, da je smiselno pridobiti soglasja vseh staršev, kateri otroci prihajajo v, več kot mimobežen, stik s psom.

Kužki, sestavljanke in geometrija (foto: osebni arhivi koordinatoric Mreže, Julita Kropec, Sara Todorovič)

Smrček: Ali želite v prihodnosti vplivati tudi na to, da bi se navedeno področje uredilo na takšen način, da bi bila pravila bolj usklajena in bi veljala za vse organizacije pri nas, ki se ukvarjajo s tem in podobnim delom?

Mojca T.: Seveda. Zavedamo pa se, da so naše možnosti omejene. Menimo, da smo v zadnjih letih dosegli ogromen napredek – še pred nekaj leti je bila ideja o psih v šoli videti povsem neresna. Vodi nas navdušenje nad druženjem in delom s psi, vodi nas veselje do našega poklicnega dela z mladimi, ki jih imamo radi. Delu namenjamo velik del svojega prostega časa. Tudi Mreža je nastala na prostovoljni osnovi, ob našem siceršnjem rednem delu v šolah. Ocenjujemo, da je prav vzpostavitev Mreže pomemben korak k urejanju tega področja. Vsekakor pa bodo slej ko prej na potezi pristojne ustanove, ki imajo moč, da delo s psi v vzgoji in izobraževanju umestijo v krovne dokumente.

Smrček: Glede na to, da je koncept takšnega dela pri nas nov in manj poznan, verjetno pri njegovi realizaciji sodelujejo strokovnjaki z različnih področij. Katerih?

Mojca T.: Glede na to, da govorimo o delu v vzgoji in izobraževanju, je samoumevno, da so prvi v tej vrsti pedagoški delavci – učitelji, vzgojitelji, socialni pedagogi, specialni pedagogi… Ko pride v šolo Runo, pa je seveda potrebno, da pri tem sodelujemo s strokovnjaki, ki razumejo in poznajo pse. To so kinologi in veterinarji. Sicer pa vsak dobronameren posameznik, ne glede na svoje strokovno področje, lahko doda kamenček v pisan mozaik dela, ki ga koordiniramo.

Šapina tačka v naročju polepša odmor (foto: osebni arhivi koordinatoric Mreže, Julita Kropec, Sara Todorovič)

Smrček: Katerim načelom sledite pri delu s psom v šolskem okolju?

Mojca T.: Najprej vsem tistim, ki tudi sicer vodijo delo pedagoških delavcev – predvsem stavimo na strokovno delo in na spoštljiv, dobronameren odnos med vsemi udeleženci. Kuža v šolo prinese nove možnosti, pa tudi nove omejitve, splošnim načelom dodamo še specifična. Najprej zagotovilo, da je stik s psom za vsakogar prostovoljen. In še, da nenehno skrb namenjamo prijetnemu počutju vseh udeležencev (tudi kužku) in zagotavljanju varnosti. Naši psi so sicer šolani, a vedno znova opozarjamo, da ostajajo psi.

Smrček: Srednja vzgojiteljska šola in gimnazija Ljubljana je bila prva šola, ki je uvedla prisotnost psa, vaše Šape, pri pouku. Zakaj ste se odločili za ta korak in kako po skoraj petih letih vajinega sodelovanja z učenci, starši, kolegi učitelji in vodstvom šole ocenjujete vajino delo?

Mojca T.: Res ne vem za nobeno šolo, v kateri bi bil kuža »redno zaposlen« že prej, kot je to veljalo za našo Šapo. Dopuščam pa možnost, da je kak primer meni neznan. S Šapo sva pred šestimi leti postali aktivni članici Društva Tačke pomagačke. Vrata naše šole so se Šapi odprla, ker se pri nas izobražujejo tudi dijaki po programu predšolska vzgoja. Utemeljiti, da je zanje delo s psom smiselno, res ni bilo težko. Očitno je namreč, da znanje, kako psa predstaviti predšolskim otrokom, kako jih učiti pravilnega ravnanja s psi, kako jih navdušiti za živali, morebitnim bodočim vzgojiteljem koristi. No, ker sicer učim večinoma gimnazijske oddelke, smo pomislili, da bi en priden kuža za katedrom med poukom matematike pravzaprav ne bil odveč. Ta misel je bila, priznam, razmeroma drzna. Tako se je začelo.
Na šoli smo spomladi 2012 pripravili vse potrebno za izvajanje inovacijskega projekta v sodelovanju z ZRSŠ. Priprave so bile natančne in obsežne, vloženega je bilo veliko dela.
Potem ko je Šapa v avgustu spoznala prazne učilnice, hodnike in stopnišča naše šole, je septembra prišla med dijake. In kar takoj osvojila srca – ne samo mladine, ampak tudi mojih sodelavcev. Šapina prisotnost na šoli je v vseh ozirih zgodba o uspehu, za katero je ta prispevek prekratek.
Seveda bi ta zgodba ne bila mogoča, če me pri delu od vsega začetka ne bi podpiral ravnatelj šole in če Šapi ne bili naklonjeni moji sodelavci. In seveda, če ne bi imeli zaslombe pri najinih Tačkah pomagačkah.

Ambasador nasmeha Alvin s prijateljem (foto: osebni arhivi koordinatoric Mreže, Julita Kropec, Sara Todorovič)

Smrček: Kakšno pomoč nudi Šapa dijakom pri učenju in kakšno podporo nudi vam, da skupaj z dijaki lažje osvajate določena znanja? Katere so največje koristi, ki jih po vaših izkušnjah zaznavate ob prisotnosti psa med poukom (biološke, psihološke, socialne)?

Mojca T.: Šapa prihaja z mano v šolo okvirno dvakrat tedensko. Ure matematike mirno predremlje na svoji blazini ob katedru. Zgodi se, da med uro zasmrči, kar povzroči nekaj muzanja. Sicer je povsem nemoteča. Med odmori pa je »cel žur« – dijaki se z njo poigrajo, ji dajo priboljšek, ob njej se družijo, poklepetajo med sabo in z mano. Na tekmovanju za največkrat pobožanega kužka bi Šapo le stežka kdo premagal.
Dijaki povedo, da jih prisotnost psa v razredu pomirja, razveseljuje. »Rajši prihajamo k matematiki, odkar je Šapa v razredu.« To je le eden izmed številnih zapisov mojih dijakov. In še: »Če ob nas ne bi bilo Šape, bi že v prvem letniku obupala in nehala hoditi v šolo.« Vsi vemo, kako pomembno je, da se počutimo sprejete, varne. Prav te občutke, poleg zabavnih vragolij, v razred prinaša kuža.
Seveda tudi meni veliko pomeni, da me sme Šapa spremljati na delo. Prepričana sem, da vsak ljubitelj psov to zlahka razume. Zavedam se, da je šolski vsakdan za Šapo zahteven. A kako prijazno, kljub temu, ta izjemen kuža vsakomur ponudi tačko. In kako potrpežljivo počaka, da se ob njej zvrstijo vsi pasji navdušenci. Res, od psov se lahko marsičesa naučimo. Zaupanje, ki velja med nama, presega vse pravilnike in črke zakona. Šapi sem hvaležna, da tako zvesto stopa ob meni. Je moja nezamenljiva sodelavka, ki naredi toliko dobrega… Glavni nosilec projekta je v resnici ona, ne jaz.

Smrček: Ali šolski pes le občasno obiskuje posamezne razrede s svojim vodnikom, kjer se predstavi ali redno prisostvuje šolskim uram skupaj s svojim vodnikom, ki je tudi učitelj prisotnih učencev? Kaj pa dijaki, ki jih vi ne učite – ali tudi oni dobijo priložnost za stik s Šapo?

Mojca T.: Vsekakor. Ko jo ogovorijo na hodnikih, jih povabiva k Šapa krožku, pa k sodelovanju pri obiskih prostovoljcev, članov Društva Tačk pomagačk. Kadar le uspeva, v prosti uri obiščeva kakšen oddelek. Na primer med uro angleščine, dijaki pa potem doma pripravijo zapis o terapevtskih psih, seveda v angleščini. Ali pri biologiji, kjer mimogrede iščemo podobnosti in razlike med pasjo in človeško anatomijo.

Šapa s svojo igračko poskrbi za smeh med odmorom (foto: osebni arhivi koordinatoric Mreže, Julita Kropec, Sara Todorovič)

Smrček: Kako Šapa sodeluje z dijaki, ki se šolajo po programu predšolska vzgoja?

Mojca T.: V teh oddelkih je Šapin prispevek še posebej pomemben. Skupaj z dijaki, četrtošolci, pripravljamo didaktična gradiva z matematično vsebino, ki jih je mogoče otrokom ponuditi v sodelovanju s psom. Potem preizkusimo, kako ta gradiva sprejmejo otroci – naši mali pomočniki so fantki in punčke iz bližnjega vrtca Jelka. Želja po pogostih stikih s kužkom je v vrtcu tako močna, da letos v sodelovanju z našimi dijaki otroke obiskujeta tudi Jana in Oli, še en par Društva Tačke pomagačke. Obiski s psom so za dijake dragocena izkušnja. Šapa na svoj seznam spet vpiše nove prijatelje, tokrat so to malčki – prisrčni, radovedni, klepetavi, navihani, vsi po vrsti pa nežni in željni druženja s kužkom. Da ne omenjam vzgojiteljev in vodstva vrtca – Šapa ima polne tace dela, ko tudi njim vrača izraze naklonjenosti.

Smrček: Pri katerih učnih urah lahko pes sodeluje, so to vsi predmeti, ali obstajajo kakšne omejitve?

Mojca T.: Primerno vzgojen pes je lahko prisoten prav pri vseh urah, saj nesporno vpliva na spodbudno učno klimo. Njegovo aktivno sodelovanje je laže zagotoviti pri delu z mlajšimi učenci in pri delu z otroki s posebnimi potrebami. Tudi predmetno področje in vsebina obravnavane snovi narekujeta, če in v kakšnem obsegu je aktivno delo psa smiselno.

Smrček: Morda razpolagate s podatkom, koliko je trenutno pri nas psov, ki pri pouku pomagajo svojim vodnikom-učiteljem?

Mojca T.: Žal tega seznama na nivoju države po mojem mnenju nima nihče. Pričakujemo, da bo Mreža odigrala svojo vlogo tudi na tem področju in omogočila vsaj okviren pregled o delu s psi v šolah.
Poudariti velja, da je vsaka šolska situacija, v katero je vključen pes, zgodba zase. Razmeroma dobro poznam delo Irme in Alvina v CIRIUS-u in delo Mateje in Kity v OŠ Pod Goro. Oba para opravljata izjemno pionirsko delo, vsak na svojem področju. Koliko idej, predanosti, mehkobe, zaupanja, poguma, pripravljenosti za dodatno delo! In seveda – Alvin in Kity sta, vsak med »svojimi« učenci, oboževana podobno kot Šapa med »svojimi«.

Smrček: Boste člani mreže delovali le v Sloveniji ali bo vaše sodelovanje potekalo širše, načrtujete sodelovanje s podobnimi institucijami v tujini? Kako imajo delo psa pri šolskih urah urejeno v drugih državah?

Mojca T.: Zaenkrat smo veseli, da smo uspeli vzpostaviti Mrežo v Sloveniji. Ostajamo pa odprti za pobude, mednarodno sodelovanje je zagotovo zanimivo in privlačno.
Marsikje po svetu so psi v šolah dobrodošli. Ponekod kot občasni obiskovalci, drugod so redno vključeni v delo in življenje na šoli. Veliko izkušenj izhaja iz nemškega govornega področja, kjer poteka projekt Schulhund. Vanj je vključeno presenetljivo veliko število psov in njihovih vodnikov, učiteljev.

Smrček: Na kakšen način boste člani mreže v prihodnje nadgrajevali svoje delo in katerim ciljem boste sledili?

Mojca T.: Nismo neučakani. Mreža želi najti pot do šol, v katerih že delujejo psi. Načrtujemo še, da bo informacija o Mreži dosegla in navdušila posameznike, ki bi bili v bodoče pripravljeni s svojimi psi hoditi po podobni poti. Veselimo se povezovanja in izmenjave izkušenj, o svojem delu želimo informirati strokovno javnost.
Verjamemo, da bodo naše delo sčasoma zaznale in tudi formalno priznale pristojne ustanove.

Smrček: Najlepša hvala za zelo zanimiv pogovor, v katerem ste nam posredovali množico zanimivh informacij. Želim vam veliko uspehov pri vašem obširnem delu in seveda čim več zadovoljnih uporabnikov.

Mojca T.: Hvala vam – za izkazano zanimanje, zaupanje in dobre želje. Tudi medve s Šapo želiva vse dobro ustvarjalcem portala, bralcem in vsem kosmatincem na in ob njihovih kavčih.