Naša gostja je gospa Wendy Hilling, pisateljica iz Lancastra (Lancashire, Velika Britanija), ki nam bo predstavila svojega 11-letnega psa pomočnika Teddya.

Napisala je knjigo Moje življenje v pasjih šapah – Resnična zgodba o Tedu in tem, kako me je rešil (Teddy – My life in his paws, Story of Ted in How He Saved Me). Leta 2016, takoj za angleško izdajo, je bila knjiga prevedena in izdana tudi v slovenskem jeziku.

Smrček: Pozdravljeni ga. Wendy Hilling, v veliko čast in veselje nam je, da ste danes v naši družbi.

Wendy Hilling: Najprej bi želela povedati, v kakšno čast mi je, da ste me vprašali, ali bi govorila z vami o vsem v zvezi s Teddyem in menoj. Bila sem navdušena, ko so mi povedali, da bo moja knjiga prevedena v slovenski jezik.

 

Wendy Hilling in knjiga

Smrček: Napisali ste knjigo Moje življenje v pasjih šapah, ki je prevedena že v pet svetovnih jezikov (angleški, slovenski, nemški, češki in ruski jezik).

Vse od rojstva vas spremlja neozdravljiva bolezen z imenom Recesivna distrofična bulozna epidermoliza – Recessive dystrophic epidermolysis bullosa. Kakšna bolezen je RDEB, kako vpliva na vaše življenje in kaj pomeni za vas in druge bolnike asistenca psa pomočnika?

Wendy Hilling: Imam redko obliko bolezni RDEB (RDEB: Recessive dystrophic epidermolysis bullosa – Recesivna distrofična bulozna epidermoliza). Do bolezni pride zaradi okvarjenega kolagena gena sedem. Posledica tega je, da se plasti kože ne povezujejo pravilno, kar povzroči, da že ob najmanjših poškodbah pride do razcepa ali zlepljenja posameznih plasti kože, zato nastanejo mehurji. Mehurji ne izginejo sami od sebe, kar pomeni, da jih moramo predreti v najkrajšem možnem času. Prizadeto je lahko katerokoli področje telesa, tako zunanji kot notranji predeli.

Mnogo ljudi zaradi mehurjev in brazgotin v grlu ne more požirati hrane, zato se hranijo preko cevke, ki je z zunanje strani vstavljena neposredno v želodec (op. prev.: gastrostoma). Zaenkrat sem še sposobna uživati pasirano in precejeno hrano, v kateri ne smejo biti prisotni niti najmanjši koščki hrane.

Bolezen vpliva na vsak gib, ki ga naredite. Tudi sprememba lege v postelji lahko povzroči mehurje na rokah, nogah in stopalih. Preko noči se lahko očesne veke prilepijo na oči, kar povzroči boleče mehurje in vnetje roženice.

Teddy mi pomaga pri slačenju oblačil, pobere stvari, zna odpreti in zapreti vrata, naloži in izprazni perilo iz pralnega stroja, na telefonu ima gumb za klic v sili, s katerim pokliče reševalce, če se slabo počutim.

S Teddyjevo pomočjo je moja koža izpostavljena manjšemu številu poškodb. Vsak mehur lahko povzroči okužbo in celo raka. Nisem zelo samozavestna oseba. Teddy mi nudi čustveno podporo pri obvladovanju novih krajev ali bolnišnic, ko potrebujem zdravljenje.

Smrček: Kljub omejitvam, ki jih prinaša bolezen, ste zelo aktivni: pišete, slikate, sodelujete z različnimi dobrodelnimi ustanovami, radi potujete, se družite … S čim vse se še ukvarjate in kako pri tem sodeluje Teddy?

Wendy Hilling: Teddy je z menoj 24 ur na dan. Živimo zelo aktivno življenje, vendar vedno poskrbim, da ima na razpolago veliko počitka in igre.

Obiskujem skupino za ročna dela. S prijatelji in njihovimi psi se družimo na sprehodih in ob kavi. Rada opazujem ptice. Živimo v zelo lepem predelu države, kjer imamo veliko naravnih rezervatov za opazovanje ptic. Kadar grem kam, kjer mora Teddy tiho mirovati, vedno poskrbim, da ima pred tem in tudi kasneje dober sprehod in sprostitev z igro.

Smrček: Živali imate zelo radi in ste z njimi nerazdružljivo povezani od zgodnjih otroških let. Imeli ste nekaj psov, pa tudi konja, ponija. Morda nam namenite nekaj besed o njih.

Wendy Hilling: Moji prvi spomini na psa sežejo v otroštvo, ko smo imeli nemškega ovčarja z imenom Prince. Spomnim se, da je bil zelo velik in izjemno nežen pes. Potem, ko je Prince umrl, so moji starši kupili labradorca z imenom Sammy. Oboževala sem Sammya. Ker se nisem dobro počutila, so me poslali v internat in grozno sem pogrešala Sammya. Zato sem med počitnicami ves čas preživela z njim.

Rešili smo mačko z imenom Tina in za moj 11. rojstni dan so mi starši kupili skobčevko z imenom Jackie. Jackie je veliko govorila, znala je celo poklicati mačko.

Ko sem imela 16 let, sem si kupila svojega prvega ponija z imenom Frisky.

Vse svoje življenje sem bila rada obkrožena z živalmi. Tako zelo so iskrene. Rade te imajo takšnega, kakršen si.

Smrček: Vaša knjiga je polna neprecenljivih trenutkov, ki jih delite z bralci. Morda razmišljate, da bi napisali še kakšno knjigo?

Wendy Hilling: Pričela sem pisati naslednjo knjigo. Napisala sem tudi novelo, za katero upam, da bom našla založnika. To je skrivnostna in romantična novela. Upajmo, da bo objavljena. Vedno sem rada pisala zgodbe in poezijo. Moj novela popelje bralca v Evropo in ZDA in jih bo obdržala v ugibanju prav do konca.

 

Shannonstyle Edward Bear

 

Smrček: Kdo je Teddy Edward oziroma Shannonstyle Edward Bear?

Wendy Hilling: Teddy je rodovniški zlati prinašalec. Njegovo rodovniško ime je Shannonstyle Edward Bear. Ime, ki so mu ga dali v organizaciji Canine Partners, je Teddy Edward.

Smrček: Kakšne spomine imate na vaše prvo srečanje s Teddyem mladičkom?

Wendy Hilling: Teddya sem prvič videla, ko je bil star štiri tedne. Skupaj s svojimi brati in sestrami ter njihovo mamo so bili v kuhinji. Colin in Sheila Martin, ki sta jih vzredila, sta bila prijazna in sta nama postregla s skodelico čaja in torto, medtem ko sva gledala mladičke. Po vrsti sva božala vse mladičke, toda ko je Teddy prišel v moj objem, je položil glavo na moj vrat in zaspal. Bil je topel in imel je čudovit vonj po mladičku. Lahko sem čutila njegov utrip srca in njegov dih na mojem vratu. Takoj sem se zaljubila vanj.

Smrček: Na testiranju primernosti za opravljanje dela psa pomočnika, je Teddy dosegel zavidljivo število točk. Ali vas je to presenetilo?

Wendy Hilling: Nisem bila presenečena, da je Teddy tako dobro opravil test, s katerim je postal član Canine Partners. Pogosto sem ga obiskala, celo na božični večer. Bil je zelo pozoren na svojo okolico. Bila sem presenečena, da je dosegel največ točk, saj so bili vsi mladički ljubki.

Smrček: Kako poteka vajin dan? Kakšne so Teddyeve dnevne obveznosti in aktivnosti?

Wendy Hilling: Teddyu pripravim njegov zajtrk okoli sedme ure zjutraj. Nato dve uri počiva, da prebavi hrano in nima prebavnih motenj.

Medtem, ko se umivam, oblačim in menjam povoje, je ob meni. Prinaša mi stvari, ki jih potrebujem. Zelo rad pomaga.

Po zajtrku odpeljeva Teddya ven, da teče in se igra s svojimi prijatelji. Ponavadi gremo na kavo in, ko se mi pogovarjamo, se on sprošča s svojimi prijatelji.

Pomaga pri pomivalnem stroju in pri nakupovanju, če kaj potrebujemo.

Če grem v bolnišnico, gre z menoj. Zdravniki in medicinske sestre so ga veseli, zato dobi od njih veliko mero božanja. To, da je Teddy z menoj, pomeni, da se ne osredotočam več na postopke zdravljenja. Skoncentriram se na Teddyeve potrebe in na takšen način ostanem umirjena.

Smrček: Čas za sprostitev in počitek je prav tako zelo pomemben. Kako se Teddy najraje sprošča in zabava?

Wendy Hilling: Vsak dan je drugačen, vendar vedno poskrbiva, da ima Teddy na razpolago veliko počitka in igre.

Njegov najljubši čas je, ko se na sprehodu igra s svojimi prijatelji. Prav tako ima rad, če gremo kam na obisk ali, če kdo obišče nas. Ima veliko igrač, ki jih z veseljem deli. Ko je praznoval rojstni dan, so njegovi prijatelji prišli na zabavo.

Smrček: Teddy vam je v veliko pomoč, fizično in čustveno oporo, z njim sodelujete in omogoča vam kvalitetnejše življenje. Kako doživljate vajino povezanost in skrb za njegove potrebe?

Wendy Hilling: Zdi se, da Teddy in jaz drug za drugega veva, kaj kdo razmišlja in kaj potrebuje. Toliko sva skupaj, da imam občutek, kot da je del mene.

Teddyeve potrebe sva postavila pred najine potrebe. On je prva stvar, na katero pomislim, ko se zbudim in vse do tedaj, ko grem spat.

Hranim, negujem in vodim ga na sprehode. Dvakrat na dan ga peljeva na polje ali obalo, kjer živimo, da prosto teče.

Smrček: Vaš Teddy je izredno učljiv in dojemljiv. Poleg vrste opravil, ki jih obvlada, izvrstno obvlada uporabo gumba za klicanje pomoči. Zakaj je to pomembno?

Wendy Hilling: V primeru, če ponoči preneham dihati, Teddy zbudi mojega moža. Nato Teddy na svojem telefonu pritisne na gumb za klic v sili, da pokliče reševalno vozilo. Ko reševalci prispejo, se prepričajo, ali so moje ravni kisika v krvi v redu. Preden sva imela Teddya, je moral Peter ostati buden, medtem ko sem jaz spala. Zdaj Peter lahko mirno spi, saj ve, da sem varna, ker Teddy pazi name. Prvič, ko mi je Teddy rešil življenje, sem bila sama v hiši. Pričela sem se dušiti in Teddy je sam odšel iz hiše po pomoč. Prejel je nagrado vodilne veterinarske organizacije P.D.S.A. (People’s Dispensary for Sick Animals), ker mi je rešil življenje.

Smrček: Zaradi težav, povezanih z vašo boleznijo, morate večkrat obiskati zdravstvene ustanove. Ali je Teddy vedno prisoten, ko obiščete zdravnika in ali takrat, kadar ste hospitalizirani, biva z vami v bolniški sobi?

Wendy Hilling: Teddy gre z menoj v bolnišnico. Zdravniki in medicinske sestre so ga veseli. V primeru, da ostanem v bolnišnici, je lahko z menoj v sobi. Peter ga odpelje ven, da opravi potrebo in ga nahrani. V Veliki Britaniji ima vsaka posamezna bolnišnica pravico do odločitve, ali dovoli prisotnost psa pomočnika. Teddyu je dovoljeno, da me spremlja, razen v primeru, če imam kirurški poseg.

Smrček: Kot nam je znano, s Teddyem, ki je tudi terapevtski pes, obiskujeta bolnišnice, domove za starejše in podobne ustanove. Kdaj ste ugotovili, da ima lastnosti terapevtskega psa in kako sodelujeta z navedenimi ustanovami?

Wendy Hilling: Teddy je terapevtski pes (PAT – Pets As Therapy). Vsi moji psi so bili terapevtski psi. Vodim ga v šole in bolnišnice, da obišče in potolaži bolnike. Teddy ima popoln temperament. Vedno je bil miren in prijazen pes. On je popoln terapevtski pes.

Smrček: V knjigi navajate, da Teddy za svoje delo prejema plačo, ki mu jo izplačuje britanska vlada. Ali je takšno nagrajevanje psov pomočnikov standardna praksa?

Wendy Hilling: Teddy je bil prvi pes v Devonu, ki je prejel neposredna plačila, dodeljena s strani vlade. Nagrajevanje se izvaja skladno z odločitvijo posameznega lokalnega sveta, na področju katerega živi pes. Plačilo je namenjeno za vse potrebe, ki jih ima pes pomočnik. Večina psov pomočnikov nastopa v vlogi skrbnika in vladi prihranijo veliko denarja. Morali bi plačati skrbnika, če invalidni osebi ne bi pomagal pes.

Smrček: Teddy je maskota Britanskega olimpijskega medicinskega moštva (British Olympic Medical Team). Prejel je tudi nagrado vodilne veterinarske organizacije PDSA (People’s Dispensary for Sick Animals) za pogum in razmišljanje, ker vam je rešil življenje. Kaj vam pomenijo priznanja, ki jih prejme Teddy?

Wendy Hilling: Ko je Teddy postal maskota britanske olimpijske medicinske ekipe, je bil zame to ponosen trenutek. V čast mi je obiskati njihove pisarne v Londonu. Ponavadi jih obiščeva na Teddyev rojstni dan. Teddyjeva nagrada je pripomogla k večji prepoznavnosti psov pomočnikov in organizacije Canine Partners.

Smrček: Psi pomočniki, tako v Sloveniji kot tudi v Veliki Britaniji, imajo na oprsnici napis, da se jih pri njihovem delu ne sme motiti. Imate velikokrat težave, ko ljudje iz prijaznosti ogovorijo ali pobožajo Teddya, medtem ko opravlja svojo nalogo?

Wendy Hilling: Teddy nosi jopič z znakom Canine Partners, ki ga identificira kot psa pomočnika. Jaz imam tudi izkaznico, ki naju predstavlja. Včasih je težko, saj se ljudje ne zavedajo, da psov pomočnikov ne smejo božati, medtem ko pomagajo. Ljudje radi božajo pse. Vljudno pojasnim, da je Teddy zaposlen s pomočjo meni. Prosim jih, če lahko počakajo, dokler ne bo zaključil s pomočjo, nato pa se lahko rokujejo z njegovimi tačkami.

Smrček: Teddy vam je v vseh letih vajinega partnerstva prav gotovo pripravil veliko nepozabnih trenutkov. Prosimo, če ste tako prijazni in z nami delite kakšno dogodivščino, ki vas je nasmejala, razveselila ali presenetila?

Wendy Hilling: Nekega dne smo bili v supermarketu in Teddy ni dosegel pulta, da bi nanj položil nakupljeno. Sedel je, nato pa vrgel izbrani predmet na pult. Gospa ga je ujela in vsi v trgovini so se smejali.

Nekoč, ko sva se vračala domov, je ustavil avtobus na postaji ob plaži. Kasneje popoldan sem ga imela namen peljati tja na sprehod. Voznik je rekel: »Želite izstopiti na tej postaji?«. Rekla sem, da ne. Voznik je odgovoril: »No, vaš pes je ravnokar pritisnil gumb«. Vsi so se smejali.

Teddy nikoli ne gre na posteljo. Raje ima svojo posteljo. Obiskala sva hospic in šla v sobo, kjer je ležal zelo bolan moški. Teddy se je nežno povzpel na posteljo in položil glavo na njegove noge. Moški in njegova družina so bili zelo veseli. Na žalost je moški kmalu za tem umrl. Še vedno smo v stiku z njegovo družino.

Smrček: S Teddyem sta nerazdružljivo povezan par. Tretji, zelo pomemben član, če lahko tako rečemo, vaše ekipe, je vaš mož Peter.

Wendy Hilling: Peter je tisti, ki skrbi za vse nas. Brez njega ne bi uspeli. Nikoli se ne pritožuje. Tudi takrat ne, ko sem bolna in skoraj celo noč ne more spati. Zelo smo srečni, da ga imamo. Poročena sva 26 srečnih let.

Teddy je Petru dal nekaj neodvisnosti. Peter me lahko pusti na mojem krožku ročnih del ali s prijatelji, nato pa se lahko odpravi na sprehod s skupino svojih prijateljev, saj ve, da bo Teddy pazil name.

 

Canine Partners in Psi pomočniki

 

Smrček: V Veliki Britaniji obstaja veliko karitativnih oziroma dobrodelnih organizacij, ki usposabljajo pse za pomoč osebam z raznovrstnimi zdravstvenimi težavami. Kakšna organizacija je Canine Partners in kako je organizirana?

Wendy Hilling: Organizacija Canine Partners ima dve izobraževalni središči. Eno na jugu Velike Britanije in eno v osrednji regiji. Imajo ekipo skrbnikov, ki mladičke vzgajajo v obdobju od osmih tednov do enega leta starosti. Po tej starosti mladički odidejo v centre za usposabljanje. Nato jih, skladno z medsebojnim ujemanjem, dodelijo uporabnikom in opravijo nadaljnje inidividualno usposabljanje, prilagojeno potrebam uporabnikov.

Smrček: Kakšen je postopek, da se osebi, ki ima zdravstvene težave, s strani Canine Partners dodeli psa pomočnika?

Wendy Hilling: Mladički so dodeljeni uporabnikom takrat, ko ugotovijo, da je posamezen mladiček primeren za določeno osebo. Nato se uporabnik in mladiček prvič srečata. Obstajati mora naravna vez med osebo in psom. Noben pes ni prisiljen živeti z osebo, s katero se ne poveže. V primeru, da povezanost ne obstaja, se uporabniku in psu dodeli drugega partnerja. Najbolj pomembno je, da sta pes in uporabnik oba srečna, da sta skupaj.

Smrček: Na kakšen način poteka izbor perspektivnega mladička?

Wendy Hilling: Canine Partners imajo svoje programe vzreje in sprejemajo tudi mladičke primernih rejcev.

Smrček: Po opravljenem usposabljanju prejme pes pomočnik naziv pripravnik. Kdaj in na kakšen način postane uradni pasji pomočnik?

Wendy Hilling: Prvo leto so mladički pri skrbnikih, kjer se socializirajo in naučijo osnovnih povelj. Nato so napoteni v centre za usposabljanje, kjer jih naučijo pomembnejših opravil.

Uradni naziv pasji pomočnik prejme pes takrat, ko postane partner z invalidno osebo, kateri bo pomagal in, ko se v organizaciji Canine Partners prepričajo, da uporabnik in pes skupaj dobro delujeta. Mladički postanejo uradni psi pomočniki v starosti približno dveh let.

Smrček: Ali mora v Veliki Britaniji pes pomočnik opravljati določene preizkuse usposobljenosti in primernosti preko celotnega aktivnega obdobja?

Wendy Hilling: Psi se ocenjujejo vsakih šest mesecev, da se prepričajo, ali so zdravi in srečni ter lahko še naprej pomagajo svojim partnerjem.

Smrček: Kakšna usposabljanja in izpite mora opraviti skrbnik psa pomočnika?

Wendy Hilling: Potencialni uporabnik prvič sreča psa takrat, ko se ocenjujejo njegove potrebe. Pes se nato usposobi za standard, ki ga potrebuje invalidna oseba. Oba, tako pes kot uporabnik, se nato udeležita dvotedenskega tečaja organizacije Canine Partners, kjer poučujejo vse vidike oskrbe in nadaljnjega usposabljanja psa. Usposabljanje je zelo intenzivno in le v primeru, ko so v Canine Partners zadovoljni, da partnerstvo dobro deluje, lahko gresta uporabnik in pes pomočnik skupaj domov. Vsakemu uporabniku je dodeljena oseba, ki skrbi za njo in psa ves čas njunega sobivanja.

Smrček: Kako se je pričelo vaše sodelovanje s Canine Partners in ali sodelovanje oziroma njihova podpora poteka celotno aktivno obdobje psa?

Wendy Hilling: V organizacijo Canine Partners sem se prijavila, ko sem imela svojega psa Montya. Bil je testiran in prejel je uradni jopič psa pomočnika. Ko se je Monty upokojil, sem se lahko vključila v Teddyevo usposabljanje.

Smrček: Ali pes po upokojitvi, ko ne opravlja več svojih zadolžitev, ostane pri skrbniku?

Wendy Hilling: Upokojeni psi lahko ostanejo s svojimi uporabniki vse do takrat, ko le-ta lahko poskrbi za potrebe psa. Nekateri uporabniki se raje odločijo za novo partnerstvo, zato upokojeni pes odide v nov dom.

Teddy bo vedno ostal z menoj. Ne morem si predstavljati življenja brez njega, kot pomočnika in kot najboljšega prijatelja.

Smrček: Iskreno se vam zahvaljujemo za zelo zanimiv in prijeten pogovor. Želimo vam veliko lepih in srečnih trenutkov s Teddyem, veliko zadovoljnih bralcev vaše knjige ter čim manj težav z zdravjem. Prosimo, prenesite lepe pozdrave vašemu možu Petru in topel objem Teddyu. Dovolite, da vam ob prihajajočem rojstnem dnevu izrečemo najboljše želje.


Canine Partners:

Spletna Stran: caninepartners.org.uk

Facebook: facebook.com/caninepartners

Pin It on Pinterest

Share This