Gospod Zlatan Obarčanin iz Zagreba (Hrvaška) je velik ljubitelj pasme šetlandski ovčar, vzreditelj in lastnik psarne Easy Sunbow Shelties.

Za naš spletni portal je pripravil članek, v katerem je predstavil svoje tri šeltije Easy, Sambo in Princa ter opisal izvor, značilnosti pasme in pravila uradnega FCI standarda.

Preberete si lahko tudi o tem, kako je potekala prva Champ šeltijada, ki jo je organiziral.

 

ŠETLANDSKI OVČARJI IN PRVA CHAMP ŠELTIJADA – ZLATAN OBARČANIN

 

Moji šetlandski ovčarji

Silvina in moja ljubezen do šetlandskih ovčarjev se je rodila pred približno 13 leti, ko je v najino življenje vstopil prvi šetlandski ovčar.

Pravijo, da se v življenju nič ne dogaja slučajno in brez razloga. Prepričan sem, da to velja vsaj za šetlandske ovčarje. Najina zgodba to popolnoma potrjuje.

Silva je odraščala v družbi psov in je imela eno skrivno ljubezen. Že v otroštvu, ko je opazovala šeltija iz svoje ulice, je vzljubila to krasno pasmo. Vedno si je želela imeti svojega šetlandskega ovčarja.

 

(foto: Alexandra Fink)

 

Sredi leta 2006 sva sprejela odločitev, da poizkusiva dobiti šetlandskega ovčarja. Klicala sva po telefonu in pošiljala e-maile v Slovenijo, na Češko, Madžarsko in v Avstrijo na nešteto naslovov in v vse psarne, ki sva jih našla. Vendar je kazalo, da je vse zaman. In nato sva nekega dne, koncem avgusta, prejela telefonski klic iz Madžarske. V istem trenutku sva vedela, da je to tisto pravo in, da ni naključno. Čez nekaj dni sva bila na poti v Kerecsend na Madžarskem. Bila sva nestrpna, vznemirjena in tudi malo nervozna. Na vhodu naju je pričakala Judit Korozs-Papp z malo, sramežljivo tribarvno žogico Silver Dream Easy Black, staro komaj tri mesece. Takoj sva začutila povezavo z njo, zaljubila sva se na prvi pogled in najin prvi šelti v življenju, najina Easy, nama je »zlezla pod kožo«, kot pravimo.

Easy se je že kot mladiček rada igrala, njeno največje veselje pa je bila igra z žogico. Tekala je po travniku, veselo lajala, metal sem ji žogico, ki jo je pridno prinašala nazaj. Roka mi je skoraj odpadla, vendar enostavno ni znala prenehati. Njeno lajanje in klic po igri so pomenili, da želi še in še in še.

Pogosto smo se srečevali z Danijelo iz KOSSP (Klub za obuku službenih i sportskih pasa “Zagreb” – Klub za vzgojo službenih in športnih psov »Zagreb«) in to ni bilo naključje. V začetku leta 2008 me je vprašala, zakaj se ne bi oglasil v klubu na tečaj agilitya. Bil sem presenečen nad njenim predlogom, še posebej zato, ker nisem imel pojma, kaj je agility. Radovednost je zmagala, opravil sem testiranje v klubu in pričel obiskovati tečaj pri Alenu Marekoviću. V začetku vse ni šlo povsem gladko, sčasoma pa se je Easy odprlo in dobesedno je ponorela na progi za agility. Sčasoma sva postala zasvojena z agilityem. Z vsakim tekom je najina povezava postajala vedno močnejša.

Odkrila sva za naju popolnoma nov svet šeltijev in vsepovsod sva jih srečevala. Majhna, hitra, spretna Easy je uživala v vsakem trenutku. Udeležila se je tekmovanja na Hrvaškem in nato v Sloveniji – Prestranek, Slovenska Bistrica, Maribor, Žalec, Zagorje ob Savi, Škofja Loka, Duplica, Ljubljana … Tekmovala sva tudi na Evropskem odprtem prvenstvu v agilityu leta 2011 v Bad Hallu v Avstriji. Easy je leta 2012 svojo kariero okronala z naslovom prvaka Hrvaške v kategoriji A3 small. Šlo nama je več kot dobro, razen gugalnice. Vsi okoli naju so to vedeli in so naju zato vedno vzpodbujali. Pogosto je bilo smešno videti Easy, kako je kot kakšna raketa pridrvela do gugalnice, nato pa se plazila preko nje. Ampak, to je ona – edinstvena Easy. Zunay agilitya je Easy precej zadržana, plašna – kar popolnoma odgovarja značilnostim te pasme.

 

 

V začetku leta 2011 sva pričela razmišljati o še enem šeltiju in ob koncu leta se nama je pridružila Silver Dream Sunbow – Samba. V agilityu sem želel doseči nekaj več. Sproščena, temperamentna, občasno nezaupljiva do neznancev in večjih psov, vendar vedno pripravljena za igro –  Samba je prinesla popolnoma novo kvaliteto. Na žalost zaradi poslovnih obveznosti nisem imel dovolj časa za resen trening agilitya. Samba mi tega nikoli ni zamerila, to vem, ker ni zamerljiva. Zato pa sva vsak trenutek skupnega druženja izkoristila za igro in sprehode.

Samba in Easy sta se dobro ujeli. Postali sta dobri čuvajki. Goste nama najavita še preden pridejo do vrat, pri čemer pokažeta eno od značilnosti šetlandskih ovčarjev – lajanje. Lajata vedno, kadar sta vznemirjeni zaradi želje po igri in vedno, kadar kdo pozvoni pri vratih, vendar tudi hitro prenehata. Edino v primeru, ko je na vrsti agility, ne prenehata z lajanjem.

 

(foto: Igor Ivanović)

 

Sem dolgoletni član Udruge za britanske ovčarske pasmine – UBOP (Združenja za britanske ovčarske pasme) v Zagrebu, kjer smo se pogosto pogovarjali o leglih in mladičkih. Samba je lepa in skladna šetlandska ovčarka, z odličnimi ocenami na vzrejnem pregledu in z odličnim temperamentom, zato sva pričela iskati samca za parjenje. Nekdo nama je priporočil Manuelo Schaeffel in njeno psarno Shelties of Summergarden, iz katere izhaja veliko prekrasnih šetlandskih ovčarjev. Manuela naju je takoj osvojila s svojo srčnostjo in preprostostjo.

Na žalost prvi poizkus ni uspel, a smo se zelo hitro dogovorili za nov termin parjenja. Čeprav je Samba nosila več mladičkov, smo 3. decembra 2016 dobili samo Princa. Sambino prvo leglo nama je prineslo neizmerno srečo. Gledala sva, kako Samba varuje, neguje in uči svojega malega kužka, ki je vsak dan bolj postajal del naše družine. Vendar sva se zavedala dogovora z Manuelo, da ji bova morala predati enega mladička. Bil je petek, 13. 1. 2017 – nisem vraževeren, ampak tudi to ni bilo slučajno. Preko mesengerja smo si izmenjavali informacije o primopredaji Princa, ko nama je Manuela napisala, da nama ga njene hčerka Tamara in ona, poklanjata, saj vesta, kako ga imava rada.

V tistem trenutku sva zajokala od sreče.

V juniju lansko leto je sledilo še eno, zadnje Sambino leglo. No, pred tem sva registrirala najino malo psarno Easy Sunbow Shelties, ki je dobila ime po najinih prvih malih ljubeznih. Glede na to, da je Prince popolnoma sproščen, komunikativen, hiter pes, ki se hitro uči, smo ponovili isto kombinacijo parjenja. Samec je bil Twain iz psarne Shelties of Summergarden. Dobila sva dve prekrasni šeltici, ki sta hitro rastli, se hitro učili in hitro odšli v svoji novi okolji.

 

(foto: Nataša Kovačić)

 

Sedaj, ko sva upokojena, imava Silva in jaz dovolj časa, ki ga lahko posvetiva najinim šeltijem. Zato je šel Prince v šolo in na tečaje. V zagrebškem KOSSP-u je z odličnim rezultatom zaključil tečaje poslušnosti in opravil izpit za psa spremljevalca po programu Hrvaške kinološke zveze (HKS). Trenirava agility, flyball in obiskujeva tečaj delo z nosem (nosework). Vse to nama bogati življenje in naju osrečuje.

Prince je potrdil to, kar sva vedela: da so šetlandski ovčarji polni razumevanja in ljubezni do najmlajših. Najin vnuk je shodil ob Princu, Princ je ob vnuku spoznal otroke in jih prav tako vzljubil. Skupaj rasteta in sta neločljiva prijatelja. Zabavno ju je opazovati, kako se skupaj igrata, tečeta in kako sta medsebojno povezana.

Kamorkoli greva, gredo najini šeltiji z nama in vzbujajo pozornost. Popolnoma neupravičeno jih ljudje imenujejo »mini-lesiji«.

 

Izvor šetlandskih ovčarjev in standard

Čeprav so si po izgledu škotski in šetlandski ovčarji podobni, so šetladnski ovčarji popolnoma samostojna linija. Zgodovina pasme mi je vzbudila zanimanje.

Njihov prednik je bil po vsej verjetnosti skandinavski ovčarski pes ali morda skandinavski špic, ki po svojem izgledu spominja na današnjega islandskega ovčarja. Na Šetlandskem otočju so potrebovali majhne, delovne, spretne pse, z gosto dvojno dlako, ki bi dobro prenašali mrzlo podnebje in skromno količino hrane. Ko se je v 18. stoletju na Šetlandskem otočju naselil skandinavski špic, so ga pričeli križati z britanskimi pasmami, kot so dolgodlaki škotski ovčar, mejni škotski ovčar in drugimi pasmami – king Charles španjel, pomeranski špic, grenlandski ovčarski pes – yakki.

V začetku 20. stoletja so vzreditelji na Šetlandskem otočju spoznali, da izvirni delovni pes izumira, zato so ponovno pričeli s križanjem. Tokrat so pri križanju uporabili dolgodlakega škotskega ovčarja in tako ustvarili izgled pasme, katere standard je leta 1909, pod imenom šetlandski collie (Shetland Collie), registriral British Kennel Club (KC). Ime ni bilo dokončno določeno, saj so vzreditelji škotskih ovčarjev menili, da se pod navedenim imenom skrivajo »mali mešanci«, zato so nekaj let kasneje ime spremenili v šetlandski ovčar (Shetland Sheepdog). To relativno novo in mlado pasmo je leta 1911 registriral tudi American Kennel Club (AKC). V prvi polovici 20. stoletja se je križanje nadaljevalo z dolgodlakim škotskim ovčarjem, s čimer je pasma pridobila današnji izgled.

 

 

Kaj pravi standard o šetlandskih ovčarjih?

Po klasifikaciji Mednarodne kinološke zveze (FCI) se šetlandski ovčarji nahajajo v Skupini 1 – Ovčarski in pastirski psi (razen švicarskih planšarskih psov), Sekcija 1 – Ovčarski psi. Številka FCI standarda je 88.

Na kratko povedano, je to majhen pes, visok od 33 do 39,5 cm, izjemno lep, zelo skladno grajen, eleganten in nežen. Obrisi telesa so simetrični, brez sledu robatosti, tako da noben del ni videti neskladen.

Dlaka je dolga, gosta, ima podlanko, bogato grivo in ovratnik. Glava je lepo oblikovana in ljubkega izgleda.

To je nežen in pozoren pes, močan in živahen.

Do svojega lastnika je prijazen, živahen in vdan. Do tujcev je zadržan. Nima znakov nervoze in agresivnosti.

Standard dovoljuje naslednje barve: barva soboljevine, tribarvna kombinacija, blue merle, marmorno modra, črno-bela in črna z ožigi.

Življenjska starost znaša od 13 do 15 let.

Šetlandski ovčar je idealen družinski pes, ki se odlično prilagodi bivanju v hiši ali stanovanju. Potrebuje stalni stik s človekom. Primeren je za vse, ki imajo radi živali in tudi za tiste, ki se prvič odločajo za psa. Odlično se prilagodi družini z otroki in ima rad otroke. Ne mara agresivnih odraslih in agresivnih otrok, ki se jih praviloma izogiba. Pri delu in šolanju je najpomembnejša uporaba pozitivne motivacije, veliko nagrajevanja in pohvale. Kaznovanje in uporaba sile ne prideta v poštev. Predanost in prizadevanje svojega lastnika bo šelti večkratno nagradil.

Šelti je izrazito inteligenten pes, ki se nahaja na 6. mestu na lestvici 132 testiranih psov. Zelo hitro se uči, poln je energije, zato je pogosto prisoten v agilityu, rally obediencu in ostalih športih, pri katerih se od psa pričakuje velika fizična in psihična aktivnost. Vse zadolžitve opravlja z velikim veseljem in navdušenjem – v svoje veselje in veselje vodnika. To je pes, ki zahteva veliko gibanja. Od malih nog je potrebna pravilna socializacija. Želi biti enakovreden član družine.

V primeru, da si želite imeti šetlandskega ovčarja, poiščite vzreditelje, ki polagajo velik poudarek na socializacijo. Nadaljujte s socializacijo mladička in ukvarjanjem z njim.

V zameno za to bo svojemu lastniku in članom družine ponudil veliko mero ljubezni, veselja, vdanosti in prekrasnih trenutkov pri skupnem druženju.

 

Champ prva šeltijada

Ob preučevanju standarda, značilnosti pasme, okolice, prisotnosti na Hrvaškem in seveda, svojih šeltijev, sem spoznal, da so šeltiji kot pasma relativno slabo poznani in glede na to, na Hrvaškem niti niso zastopani v takšnem številu, kot bi lahko bili. Hrvaška kinološka zveza (HKS) je v vseh teh letih izdala majhno število rodovnikov in poleg tega na Hrvaškem obstaja samo nekaj psarn, ki vzrejajo šetlandske ovčarje. Medsebojno smo kontaktirali, si izmenjali podatke o leglih in možnostih vzreje.

Prišli smo do zaključka, da je šeltije potrebno popularizirati. Tako se je ob razmišljanju o tem, kaj storiti, decembra lansko leto rodila zamisel, da poizkusimo v Zagrebu organizirati srečanje vseh šeltijev in ljubiteljev šeltijev. V začetku sem mislil povabiti samo ljubitelje šeltijev iz Hrvaške, vendar je vse, in to ne slučajno, zavilo v drugo smer. Kot ponavadi, smo si preko facebooka izmenjavali informacije in zamisli.

 

(foto: Alexandra Fink)

 

Sandra Pavlović iz kluba Hrvatski ovčar mi je dala nekaj idej o konceptu srečanja. Doživel sem največje in najprijetnejše presenečenje, ko se je javila Natalija Tomažič s svojo psarno Upper Carniola iz Slovenije in podprla zamisel o srečanju šeltijev. Takoj je napovedala svoj prihod in naše prvo srečanje »Champ prva šeltijada« je postalo mali mednarodni dogodek. Ko so prihajale prijave na facebook, smo objavljali slike udeležencev. Sčasoma smo dobili tudi nekaj sponzorjev. Lepo je bilo videti, kako raste zanimanje za ta dogodek.

Prva Champ šeltijada je bila organizirana 24. 3. 2019 na jezeru Jarun v Zagrebu. Predvidevali smo, da bo to neformalno srečanje, na katerem bomo ugotovili, kolikšen bo dejanski odziv in, na katerem bi se dogovorili, v katero smer naj bi potekala šeltijada. Skupno je prišlo 25 udeležencev, od tega 13 iz Hrvaške, 11 iz Slovenije in 1 iz Italije. Na šeltijado je prišlo 24 šetlandskih ovčarjev in še 19 psov drugih pasem. Odziv je bil nad vsemi pričakovanji. Ne spominjam se, da bi bilo na Hrvaškem kadarkoli  na enem mestu tolikšno število šeltijev.

 

(foto: Nataša_kovačić)

 

Natalija Tomažič je veliko naredila in zainteresirala mnogo lastnikov šeltijev iz Slovenije, ki so se nam pridružili. Z nami sta bila tudi svetovno poznan agility par Sandi Okanović in njegova mala raketa Happyhour of Summergarden – Miya, ki sta že več let v samem vrhu evropskega in svetovnega agilitya. Iz Hrvaške so prišli šeltiji iz psarne Lonepine Beauty, Agram’s Angels, Nangamai i Astra Meum. Mali razigrani Boom, lastnice Nine Gregl, se prav tako ogreva v agilityu in prikazuje svoj velik talent.

Ne smemo pozabiti niti ljubiteljev šeltijev, ki so se nam pridružili s svojimi psi. Iz Slovenje je prišla s svojo pisano pasjo druščino Anabella Kokalj, izvrstna agilitašica, sodnica agility tekem in članica Komisije za agility pri Kinološki zvezi Slovenije (KZS).

Srečanje je bilo veselo in polno pozitivne energije. Vse je potekalo v prekrasni atmosferi, za spomin smo posneli tudi »milenijske« fotografije vseh šeltijev in fotografije vseh udeležencev in njihovih štirinožnih ljubimcev. Veliko ljudi je na facebooku videlo naše objave fotografij s srečanja, ki so jih delili udeleženci šeltijade. Vsem je bila všeč ideja o srečanju šeltijev, tudi tistim, ki letos niso bili prisotni. Dogovorili smo se, da gremo naprej – na drugo šeltijado prihodnje leto. Priprave že potekajo.

 

 

 

V tistem trenutku, ko so prišli v najino življenje, sva Silva in jaz brezmejno vzljubila šetlandske ovčarje. Postali so neizogiben del najinega vsakdana in nama lepšajo vsak trenutek – od jutranjega bujenja in sreče, ker naju ponovno vidijo, od veselih sprehodov, povabila na igro, od neprenehnega in neutrudnega prinašanja igračk, od odhoda v klub na športne aktivnosti, od veselega mahanja z repom, veselega lajanja, razvajanja, od veselega prepoznavnega nasmeha, značilnega samo za šeltije, od nežnega druženja in tekanja z vnukom, od najave vsakega gosta, od glasne reakcije na vsak nepoznan zvok, od želje, da bi bili čim bližje, ko se pripravlja hrana za njih, od neskončne sreče, ko vas pričakajo na vhodnih vratih, do trenutka, ko se željni vašega dotika zleknejo ob vas in popolnoma umirijo. To so psi, ki vam bodo stokratno vrnili vsako sekundo vloženega časa, vsak vaš nasmeh in pohvalo, psi, ki bodo srečni, da so z vami, psi, ki bodo naredili vse, da zadovoljijo vaše želje, psi, ki bodo nevsiljivo pokazali željo, da ste vedno z njimi in bodite prepričani – skupaj boste srečni.

Verjemite – vsak, ki pravi, da je njegov šelti najboljši – ima prav.

 

 

Avtor: Zlatan Obarčanin   

Prevod: Smrček.si