VELIKI ŠVICARSKI PLANŠARSKI PES

(Grosser Schweizer Sennenhund – Great Swiss Mountain Dog)

2. FCI skupina: Pinči, šnavcerji, molosoidi in švicarski planšarski psi
Sekcija 3: Švicarski gorski in planšarski psi
št. FCI standarda: 58

Velikost: – samec meri od 68 do 72 cm
– samica meri od 60 do 68 cm
Teža: – samec od 45 do 60 kg
– samica okoli 40 kg
Življenjska doba: okoli 10 let

Zgodovina pasme

Njegova domovina je Švica in spada med največje pse, ki spadajo v skupino švicarskih planšarskih psov. Tudi pri tej pasmi izvor ni dokumentiran, najverjetneje pa izvirajo iz rimskih molosov, ki so prišli na področje današnje Švice skupaj z rimskimi legijami v 1. stoletju pred našim štetjem. Včasih so jih uporabljali kmetje, pastirji, trgovci in krošnjarji za čuvanje lastnine in vleko vozičkov. V današnjem času je Veliki švicarski planšarski pes znan predvsem kot čuvaj in družinski pes.

Opis pasme

Po izgledu je Veliki švicarski planšarski pes velik in robustno grajen pes. Dlaka je zelo gosta, z gosto podlanko. Nega ni zahtevna, zadošča redno krtačenje, pogosteje ob menjavi dlake. Vročino slabo prenaša, zato je najbolj zadovoljen v hladnih mesecih. Barva dlake je tribarvna: črno belo rjava. Obvezne so bele »nogavičke«, bela konica repa ter značilna črno-belo-rjava maska na obrazu.

Karakter pasme

Po naravi je Veliki švicarski planšarski pes inteligenten, vdan, stabilen, neagresiven, odličen čuvaj svojega teritorija, učljiv, vodljiv, pripravljen ustreči željam lastnika, rahlo svojeglav, prilagodljiv, temperamenten v mladosti (s starostjo se umiri). Možne težave so agresivnost ali plašnost, vendar je oboje pogojeno z nepravilno socializacijo. Priporočljivo je obiskovanje male šole. Njegov plenski nagon je izrazit in rad lovi divjad, veverice in mačke. S primerno vzgojo takšno vedenje preprečimo oziroma omilimo. Lastniku in družinskim članom je zelo vdan. V odnosu do otrok je zelo prijazen in potrpežljiv, pri igri pa je potreben nadzor, saj zaradi njegove velikosti in živahnosti lahko pride do nenamerne poškodbe. Do tujcev je nezaupljiv in na njihovo prisotnost opozori z lajanjem. Do drugih živali je dominanten, zato je primerna vzgoja, ki obsega ignoriranje drugih psov ter pravočasno navajanje na druge živali. Najprimernejše okolje za bivanje je velik ograjen vrt s pesjakom, čeprav se prilagodi bivanju v stanovanju. Potrebuje veliko gibanja, zato so primerni dolgi sprehodi v naravi. Potrebuje izkušenega, odločnega, aktivnega, doslednega lastnika, ki pri vzgoji uporablja pozitivno stimulacijo. Poleg tega mora lastnik vzeti v zakup, da od psa ne pričakuje popolne poslušnosti.

Zdravje pasme

Možne zdravstvene težave: displazija kolkov in komolcev, odkruški v ramenskem sklepu (OCD), bolezni oči (katarakta, PRA, glavkom), zasuk želodca, epilepsija, nagnjenost k debelosti, težave v vročih mesecih.

VELIKI ŠNAVCER

(Riesenschnauzer – Giant Schnauzer)

2. FCI skupina: Pinči, šnavcerji, molosoidi in švicarski planšarski psi
Sekcija 1: Pinči in šnavcerji
– 1.2 Šnavcerji
št. FCI standarda: 181

Velikost: – samec meri od 65 do 70 cm
– samica meri od 55 do 60 cm
Teža: – samec do 35 kg
– samica doseže približno enako težo
Življenjska doba: od 12 do 15 let

Zgodovina pasme

Njegova domovina je Bavarska v Nemčiji. Prvotno so ga uporabljali za lov na podgane in kot čuvaja. V sedanjem času je Veliki šnavcer uporabljen kot delovni pes za policijo in vojsko, poleg tega je cenjen čuvaj in branilec.

Opis pasme

Po videzu je Veliki šnavcer močan in mišičast in spada med velike pasme. Dlaka je žimasta, trda, z močnimi brki. Podlanka je mehka. Barva dlake je lahko črna kot oglje ali poper sol. Potrebno je redno krtačenje in občasno trimanje dlake (trimanje pomeni odstranjevanje odmrle dlake s posebnimi škarjicami). Trimanje je nujno opraviti v za to usposobljenih salonih, saj lahko pri neprofesionalni obravnavi pride do poškodbe kože.

Karakter pasme

Po naravi je Veliki šnavcer prijazen, zaupljiv, željan vspodbude in pohvale, dober čuvaj, povprečno inteligenten, učljiv. Lastniku in družinskim članom je zelo privržen, ima dober odnos do otrok. Ob primerni vzgoji potrpežljivo prenaša druge živali. Potrebuje doslednega in izkušenega lastnika, s katerim vzpostavi popolno zaupanje. Privadi se bivanju v stanovanju.

Zdravje pasme

Problemi z zdravjem: izpahi kolenskega sklepa, artroza hrbtenice, dispalzija kolkov in drugih sklepov.

TOSA INU

(Tosa inu)

2. FCI skupina: Pinči, šnavcerji, molosoidi in švicarski planšarski psi
Sekcija 2: Molosoidi
– 2.1 Mastifi
št. FCI standarda: 260

Velikost: – samec meri minimalno 60 cm
– samica meri minimalno 55 cm
Teža: od 45 do 91 kg
(Zanimivost: japonski psi so polovico lažji od predstavnikov te pasme drugod po svetu)
Življenjska doba: od 10 do 15 let

Zgodovina pasme

Njena domovina je Japonska, pokrajina Tosa. Po nekaterih podatkih, je pasma Tosa Inu obstajala že v 14. stoletju. Prvotno so jo uporabljali za borbe in lov. Načrtno so križali pse japonske pasme Nihon Ihu ter zahodnega psa, podobnega mastifu. V domovini je zelo cenjena. Imenujejo jo tudi »sumo pes«, saj je že več kot 1.500 let predstavnica pasjega wrestlinga. Pravila te igre so enaka, kot pri tradicionalnem sumo, celo oblečejo jo v poseben kimono. Na Japonskem jo še vedno uporabljajo za navedene boje, ki pa po naravi niso kruti, saj se prekinejo, preden pride do poškodbe.

Opis pasme

Po zgradbi je Tosa Inu velik in močan pes, robustne konstitucije. Značilnosti telesa in značaja se skladajo z značilnostmi mastifa, nemške doge (atletski videz in velikost), angleškega buldoga (močan ugriz in širina glave) in bul terierja (žilavost). Njen obraz je podoben, kot ga ima Rodezijski grebenar. Dlaka je kratka, gladka, močna in gosta. Dovoljene barve: rdeča, rumena, srnje rjava ali pisana, progasta izjemoma se pojavijo črni predstavniki. Dovoljena je bela lisa na prsih in šapah. Nega je preprosta.

Karakter pasme

Po naravi je Tosa Inu izjemno zvesta (za gospodarja je pripravljena celo umreti), ponosna (ne prenese poniževanja in fizičnega maltretiranja), pogumna, pozorna na okolico, zadržana, ljubezniva, dostojanstvena, lojalen in dober čuvaj, inteligentna, značajsko stabilna, tiha, učljiva, potrpežljiva, hladnokrvna, poslušna. Možne negativne lastnosti: agresivnost. Svojega lastnika ima izredno rada in se ves čas trudi za njegovo naklonjenost. Do otrok je zelo potrpežljiva, ne mara pa draženja. Odnos do tujcev ni problematičen, dokler se ji ne zdi, da je njen gospodar ali teritorij ogrožen. Njena vzgoja ni problematična, saj je zelo poslušna, vseeno potrebuje gospodarja, ki je načelen, prijazen, ne uporablja trdih metod in že ima izkušnje s psi. Primeren lastnik: Glede na njegovo gladiatorsko preteklost in na rezultat karakterja ga je izredno lahko obvladovati. Že samo glas njegovega gospodarja je dovolj velik pokazatelj psu kaj lahko naredi in kaj ne. Vsekakor pa to ni pes za začetnike.

Zdravje pasme

Pasma spada med dokaj zdrave in niso prisotni posebni zdravstveni problemi.

TORNJAK

(Tornjak)

2. FCI skupina: Pinči, šnavcerji, molosoidi in švicarski planšarski psi
Sekcija 2: Molosoidi
– 2.2 Gorski tip psov
št. FCI standarda: 335

Velikost: od 60 do 75 cm
Teža: – samec od 50 do 65 kg
– samica od 38 do 50 kg
Življenjska doba: od 10 do 15 let

Zgodovina pasme

Tornjak je pastirski pes po poreklu iz BiH, prevladujoča vzgojna regija je širši predel planine Vlašič nad mestom Travnik (centralni del BiH). Prvi zapis o tej pasmi seže v daljnje leto 1076. Podobe teh psov so našli tudi v obliki reliefa na nagrobnih kamnih (stećkih) iz 12., 13. in 14. stoletja, ki so jih našli v okolici Kaknja. Pripada družini Canis familiaris matris optimale katere poreklo datira že 2000 let pred našo dobo.

Opis pasme

Tornjak je plemenit, močan in skladen pes, skoraj kvadratične oblike, prijetnega izgleda, ki mu ga dajeta večbarvna dlaka, ki je gosta in dolga. Izrazita je vratna griva, med tem ko so noge in glava poraščene s krajšo dlako. Ima tudi zelo gosto podlanko, ki mu pomaga preživeti v hladnem podnebju.

Karakter pasme

Tornjak je prijazen do ljudi, oprezno agresiven do zveri in napadalcev na njegov dom, gospodarja ali čredo, ki jo čuva. To je tudi pes, ki zelo malo laja, največkrat samo opozori gospodarja na nevarnost in čaka na ukaz. Delno to pripisujejo tudi zgodovini, ko so preko Bosne potovali turški osvajalci in le ti naj bi agresivne in bevskajoče pse pobili. Tako naj bi se ohranili le previdni psi. Tornjak naj bi imel že prirojen nagon za čuvanje ovac in praktično za to ne potrebuje posebnega šolanja.

TIBETANSKI MASTIF

(Tibetan Mastiff Do-Khyi)

2. FCI skupina: Pinči, šnavcerji, molosoidi in švicarski planšarski psi
Sekcija 2: Molosoidi
– 2.2 Gorski tip psov
št. FCI standarda: 230

Velikost: – samec meri nad 65 cm
– samica meri nad 62 cm
Teža: – samec od 60 do 90 kg
– samica od 55 do 85 kg
Življenjska doba: od 10 do 15 let

Zgodovina pasme

Njegova domovina je Tibet in spada med starodavne pasme. Prvič je bil omenjen leta 1121 pred našim štetjem. Popotnik Marco Polo ga je opisal: »visok kot osel, z glasom kot lev«. Uporabljali so ga kot čuvaja svetega mesta Lhasa in družabnika. V času okupacije Tibeta je pasma skoraj izumrla. V sedanjem času je Tibetanski mastif poznan kot čuvaj in družabnik.

Opis pasme

Po zunanjosti je Tibetanski mastif izredno velik, močan in skladno grajen pes, ki vzbuja spoštovanje. Dlaka je srednje dolga in ravna, včasih rahlo valovita. Podlanka je gosta in kratka. Okoli vratu tvori bogat ovratnik, ki je pri samcih izrazitejši. Dovoljene barve: črna, zlato rjava, črna z ožigi, modra, modra z ožigi. Bela lisa na prsih je dovoljena. Nega ni zahtevna, zadošča tedensko krtačenje in kopanje po potrebi.

Karakter pasme

Po naravi je Tibetanski mastif zelo umirjen, dober čuvaj, zelo zaščitniški, ima visok prag vzdraženja, inteligenten, samozavesten, zelo samostojen, uravnovešen. Sam odloča, kdaj mora posredovati ob ogroženosti njegove družine. Pri učenju hitro dojema, ne mara pa dolgotrajnega učenja. Pri vzgoji zadošča osnovno šolanje. Lastnika in ostale družinske člane ima zelo rad, še posebej otroke. Odnos do drugih živali je zelo dober in sprejema tudi tuje živali. Do tujcev razvije takšen odnos, kot ga imajo lastniki, kadar pa je sam doma, je zelo oster in pokaže do kje sega njegov teritorij. Idealno okolje za njegovo bivanje je velik ograjen prostor, prilagodi se tudi bivanju v stanovanju in se v njem obnaša zelo mirno. Potrebuje veliko sprehajanja in druženja z družino, sicer se lahko pojavijo problemi (prične delati škodo). Ni primeren za lastnika, ki pričakuje popolno podrejanje psa. Poleg tega mora biti lastnik umirjen in čustveno stabilen, imeti mora veliko mero potrpljenja in časa. Pri vzgoji je potrebna pozitivna motivacija.

Zdravje pasme

Posebnih zdravstvenih težav pasma nima, pozornost pa je potrebno nameniti pregledom kolkov in oči.

SREDNJI ŠNAVCER

(Schnauzer)

2. FCI skupina: Pinči, šnavcerji, molosoidi in švicarski planšarski psi
Sekcija 1: Pinči in šnavcerji
– 1.2 Šnavcerji
št. FCI standarda: 182

Velikost: – samec meri od 46 do 51 cm
– samica meri od 43 do 48 cm
Teža: – samec od 14 do 20 kg
– samica od 14 do 18 kg
(Telesna dolžina mora biti enaka višini)
Življenjska doba: do 15 in več let

Zgodovina pasme

Njegova domovina je Nemčija in je po znanih podatkih verjetno najstarejši predstavnik treh vrst šnavcerjev. Uporabljali so ga kot čuvaja, varuha otrok, obrambnega psa in med 2. svetovno vojno kot vojaškega psa. Tudi danes je največkrat prisoten kot čuvaj, službeni pes in spremljevalec.

Opis pasme

Srednji šnavcer spada med srednje velike pasme. Po obliki je krepak, s povdarjenimi brki, brado in obrvmi, glava je dolga in pravokotna, ima močan gobec. Dlaka je trda, resasta, podlanka gosta. Barva dlake je črna ali poper sol. Potrebuje dnevno krtačenje in nekajkrat letno trimanje ter striženje (trimanje pomeni odstranjevanje odmrle dlake s posebnimi škarjicami). Trimanje je nujno opraviti v za to usposobljenih salonih, saj lahko pri neprofesionalni obravnavi pride do poškodbe kože. Dlaka nima vonja in ne odpada.

Karakter pasme

Po naravi je Srednji šnavcer inteligenten, zvest, ljubezniv, zelo talentiran (lov, sledenje, prinašanje, čuvanje, obramba, policijsko in vojaško delo, agillity, poslušnost, izvajanje trikov), neustrašen, zaščitniški, energičen, živahen, vdan, igriv, svojeglav, dominanten. Potrebuje dosledno in nepopustljivo vzgojo, da dosežemo primerno socializacijo in preprečimo morebitno agresivnost. Načeloma ni primeren za družbo otrok in starejših ljudi. Primeren za bivanje v stanovanju. Glede na veliko količino energije, s katero razpolaga, potrebuje vsak dan dolge sprehode, poleg tega tudi druge aktivnosti. Pri mladičih z aktivnostmi ne smemo pretiravati, da ne pride do poškodb kosti. Vzgajati ga je potrebno s pozitivno motivacijo, potrpežljivostjo in iznajdljivostjo, sicer se dolgočasi.

Zdravje pasme

Posebne zdravstvene težave niso znane, možne pa so težave s srcem in očmi (atrofija mrežnice).